Oslepelo srce

Julia Franck

Die Mittagsfrau. Hvalažna sem Mestubere za tole knjižno nagrado. Sama je najbrž ne bi našla ne med knjižnimi policami, ne na kakšnem bralnem seznamu. Naslovnica ni oblikovana na način, da bi asociirala na tovrstno branje, ki ga najdemo v knjigi. In tudi prevod naslova ne, ki kaže bolj na serijsko pisane romane (čeprav pozneje, ko preberemo prevajalkine opombe razumemo, zakaj se je odločila za ta naslov). Ampak ta roman to ni. Ob branju se čuti, da je nekaj edinstvenega, kar se mi je potrdilo tudi ob branju spremne besede, kjer piše, da o elementi zgodbe iz družinske biografije. Verjetno zaradi tematike spominja na Sojenice, Kradljivko knjig ali pa morda Bralca, čeprav je tu brutalnost nacizma le posredno slutiti.

V prevajalkinih opombah lahko preberemo, da je Die Mittagsfrau ime bajeslovne žene z orjaškim srpom, ki se prikazuje opoldne in preži na ljudi, ki ob tej uri še delajo na polju. Da bi se rešili njenega uroka, ji morajo eno uro, dokler ne izgubi magičnih moči, pripovedovati o poljskih opravilih in predelavi lanu. Komur to ne uspe, ga žena kaznuje s hudimi glavoboli, blaznostjo ali celo smrtjo. Ta bajeslovna žena je poznana skoraj izključno v Lužicah in okolici. Ni znano, kdaj je postala del tamkajšnje slovanske mitologije in od kod pravzaprav izhaja.

O težavi, ko se želimo primerno izraziti. »Pravi izziv je bilo najti ravnotežje na tanki črti med ponosom in skromnostjo in to preliti v besede.«

O občutenju časa. »Čas se je skrčil, zvil se je v klopčič, v dve gubi.«

O tesnobi. »Najbolj jo je mučil strah pred strahom.«

Deset prisrčnih trmoglavk

Arto Paasilinna

Kymmenen riivinrautaa. Pri tej knjigi velja enak komentar, kot sem ga že zapisala pri predzadnji prebrani Paasilinnovi Na lovu za spomini. Morda je tudi zato ostal označevalnik prejšnjega bralca na strani 58? Jaz sem kljub temu prebrala knjigo do konca in ujela marsikatero zanimivo prigodo moškocentričnega romana. Tudi zato, ker je Paasilinnov in ker humorno pozitivno pisanje pelje naprej.

Glavni junak jih ima kakšnih petnajst manj kot avtor, morda prav zato opravičuje lahkotnejše jemanje prigod življenja. »Smrt nam sope nasproti kot zloslutna lokomotiva, ki zmelje vse na svoji poti in ji nihče ne more ubežati. Na vlaku v cesarstvu mrtvih se bo nekoč znašlo truplo vsakogar od nas, četudi se na vozni red občasno ni zanesti. Pred tem poslednjim potovanjem nas čaka še starost, pred njo pa še pozna srednja leta. Ta se prično, ko jih napolniš šestdeset. Ob tem času bi moral biti vsakdo, posebno vsak moški, že pripravljen na odhod lastnega vlaka, moral bi biti notranje očiščen in pomirjen. A jih je malo takih.«

Tokrat je ni prevedla Jelka Ovaska.

Krasni novi svet

Aldous Huxley

Brave New World. Pred kratkim sem gledala The Island z Ewanom McGregorjem in Scarlett Johansson, kjer ni šlo za razliko od Huxleyevega novega sveta za antiutopijo na Wellsa, ampak za neke vrste znanstvenofantastični triler. Pravzaprav so vse tovrstne znanstveno fantastične genetsko inženirske zgodbe, ki morajo vsebovati tudi družbeno ureditveni element, bolj ali manj trilerji. Kot na primer Ishigurova Never let me go. Naj priznam, da tudi te knjige nisem prebrala do konca, sem pa bila ob branju deležna pripisov s svinčnikom nekega maturanta, ki so mi nehote odstirali še kakšno drugo razlago prebranega.

Posmehljivo poželenje

Drago Jančar

Nisem uspela priti dlje kot čez nekaj deset strani. Morda zaradi impresije ali pa ekspresije, nekako se nisem mogla odločiti kaj mi način pisanja prinaša. Vem le, da me, vsaj na prvih straneh ni uspel vpotegniti v zgodbo. Pa še ilustracija na naslovnici trdo vezane različice je bila tako strašljiva,  da me je v vsakodnevnem iskanju pozitivnih impulzov odvračala od branja. Potem pa je že prišel dan, ko je bilo treba knjigo vrniti v knjižnico. Poskusim še kdaj drugič.

P.S. Zagotovo še enkrat poskusim z njo. Prijateljica pravi, da je odlična, posodila mi je mehko vezano verzijo. Z normalno ilustracijo na naslovnici.

Dva meseca in pol pozneje:
Preveč vlažno in melanholično. Kljub vsemu. Prijateljica me je opogumila, da se še enkrat lotim branja, posodila mi je žepno izdajo z manj strašljivo naslovnico. Lotila sem se je tako kot Gregor Gradnik s svojo potjo do Audubona, on s črkami, jaz s stranmi knjige. Včasih sem kakšno tudi preletela, kakšno pa z zanimanjem prebrala.

"Iz sosednjega prostora se je začela širiti tišina. Ni se širil hrup, za tem klicem se je kot naraščajoča plima razlezla tišina."

"Vsakdo, ki ustvarja, prispeva k spoznavanju življenja. Zgodovinar in pesnik. In tudi umetniški forograf s posnetki posebne vrste."

Spet nova uporaba besede čuječnost, ki naj bi po slovarju slovenskega knjižnega jezika pomenila pazljivost, skrbnost in opreznost. Po avtorjih, ki analizirajo našo ozaveščenost pa mindfulness. "On lahko leži v dnevni sobi na kanapeju. Lahko vklopi televizor, da ju ne bo motila njegova čuječnost."

"Stekel je na ulico in dihal hladni svežec, ki je potegnil iz reke in redčil gosti zrak." Po SSKJ je svežec sneg, ne veter.

Verzi "I love you once, I love you twice, I live you more than beans and rice." so v romanu drugače  prepisani . končajo se z "next to beans and rice."