Normalni ljudje

 Sally Rooney

Normal People

Čeprav precej ekstenzivna zgodba, me je povlekla v branje. Predvsem proti koncu, ker sem si skrivoma želela, da bi izmikajoča se usoda pripeljala do pravega konca.

O pestovanju prijetne misli. »Prijetno je bilo pestovati to misel.«

O deželi plačanih služb, ko delodajalec plačuje službene ure. »Tega časa nikoli več ne boš dobila nazaj, doda. Mislim, čas je nekaj stvarnega. /Tudi denar je stvaren./ Ampak čas je bolj stvaren. Čas je fizikalna zadeva, denar pa je samo družbeni konstrukt.«

O nepravi obleki. »Na Švedskem radi rečemo: Nobeno vreme ni slabo, samo obleka je slaba.«

O dogodkih brez energije. »Takrat je bilo Connelu žal, da se je odločil priti. Ves dogodek je bil zapet, šablonski, brez energije. Ni vedel, zakaj je sploh prišel.«

 

Devica, kraljica, vdova, prasica

Erica Johnson Debeljak

Virgin Wife Widow Whore

To je knjiga na katero sem v knjižnici čakala najdlje. Mislim, da vsaj pol leta. Začela sem kot 53 na čakalni listi in se zelo počasi približevala cilju. Pri drugih knjigah gre hitreje, verjetno imajo po več izvodov. Tu pa je šlo počasi, kot da imajo samo enega.  Knjigo pa sem čakala z velikim pričakovanjem. Ker sem želela na nek način sočutiti z Debeljakovo, kako je preživljala te težke čase. Ker mi je bilo blizu pisanje Aleša Debeljaka. In predvsem ker tudi jaz nisem verjela govoricam, da je življenje končal namenoma. Bila sem zgrožena, kako so ljudje poznavalci že takoj po vest o nesreči začeli širiti svojo resnico. Res neverjetno, kako kruti so ljudje, predvsem tisti, ki se imajo za bližnje prijatelje, znance. S kakšno pravico? Tudi, če bi bilo res kar so si domislili, zakaj ne pustijo ljudem njihovih intimnosti. Tako njega, kot njegove bližnje, da bi lahko žalovali v krogu svojih misli in občutkov.

Težko bi kaj dodala kratkima ocenama na platnici knjige. Res je tudi, kar piše Drakulićeva, da se tudi v modernih družbah pogled na vdove, ločenke, matere samohranilke ni kaj dosti spremenil. Ne samo družbe širše, ampak tudi ožjega kroga navideznih prijateljev in drugih puritancev.

Pisanje me je čustveno vpotegnilo, gotovo zaradi odkrito napisanega doživljanja iz prve roke. Močna zgodba. Najbolj neposredne so lahko zgodbe iz prve roke v času doživljanja. Neko posebno težo so prinesle tudi primerjave iz bibličnega, mitičnega in literarnega sveta.

Hvala avtorici za pogum!

Tokrat bo blog brez citatov, ker je knjigo treba prebrati v celoti, da razumemo njeno sporočilo. Morda samo tale, ki ni tako povezan s sporočilnim bistvom: »Vera brez dvoma nima smisla.«

P.S. Klub temu, da se slovenski prevod naslova rima, morda whore ne bi prevedla v prasico. Prasica ima še dodatno negativno konotacijo.

Prodajalnica sanj

Jojo Moyes

The Peacock Emporium. Se mi zdi, da mi zadnje čase prihajajo v roke samo knjige, ki so polne nekih dialogov s premalo zgodbe ali nekega življenjskega/filozofskega sporočila. Prejšnje knjige Moyesove so imele vsaj zgodbo, če ne onega drugega. Tole sem pa prebrala bolj po diagonali. Morda pa mi ni prišla v roke ob pravem času?

Zlagano življenje odraslih

Elena Ferrante

La vita bugiarda degli adulti. O dojemanju življenjske zgodbe svoje in družinske. Zgodba družinske sage pisana na način, ki me je spomnil na pisanje Moravie, morda v Neprizadetih. Značaji in življenjske zadrege pa so bile podobne kot tiste glavne junakinje iz Neapeljske trilogije. Po tem, ko sem videla nekaj oddaj nadaljevanke, sem si tudi tu like predstavljala v podobah igralcev, ki so upodobili Eleno Greco in Nina Serratoreja. Tudi tu je simpatija med likoma temeljila na skupnem entuziazmu do znanja in knjig.

Morda malo preveč na dolgo napisano, zgodba me ni vpotegnila kot ostale, ki nam jih je podarila anonimna pisateljica.

"Prav jaz sem se vsa izmučena prva umaknila in se odpovedala zaupnim pogovorom po telefonu."

"Doma nismo bili nikoli pri denarju, oče je rad naredil dober vtis na ljudi, ki jih še ni poznal, brez zadržkov pa je škodoval tistim, katerih naklonjenost si je že prislužil."

"Preveč te skrbi, ne moreš tako živeti."

 

Kaj hoče ženska?

Irena Štaudohar

Zanimivo branje od prve do zadnje strani. Sporočila in biografije žensk, ki dvignejo. Polne zanimivosti povezav s kulturo in ljudmi tistega časa.

Verjeti vase. Živeti do konca. Nevarna razmerja. Ko moje telo misli, ima moje telo meso in dušo. Moč žalostne duše. Zakaj ne nosite klobukov, na katerih j sadje? Češnje? Ribez? Osvobojena. Užitki, ki se jim ni odrekla. Za sabo treskoma zapreti vrata. Ženska je ženska. Nihče nima pavice ubogati. Globina svobode. Nadrealizem v kuhinji. Obstajata dve neskončni stvari. Finančne zadeve. Tri stvari, zaradi katerih je življenje znosno: upanje, humor in psi. Naravo dojemati s celim telesom. … so naslovi nekaterih poglavij.

Nove definicije ljubezni

Brina Svit

Kratke zgodbe, primerne za večerno branje pred spanjem. Ne rabijo veliko pozornosti, zaradi mehkobne poti peresa misli mirno vpotegnejo v spanec.

»Nič se ne odvija tako, kot bi se moralo.«

Hčerka na fotografiji v denarnici. »Stara je sedem let, ima kratke lase, bel plašček, strog in očitajoč pogled, ki ga bo vedno obdržala za svojo mamo.«

»To je ključni stavek: resnica je dežela brez poti. Do konca življenja je širil to osnovno modrost. Ni se nam treba umakniti iz sveta, da bi jo našli, je učil. Resnica ni skrita, izvzeta iz vsakdanjega življenja. Sodelovati moramo s tem življenjem, mu biti na razpolago, ga cveteti, če se le da. To je skrivnost. Biti v večni sedanjosti, ne da bi mislili na preteklost, ali se bali prihodnosti.«

»Za sabo je imela strastno ljubezen do moškega, ki ni bil njen mož z vsem razdejanjem in dramo, a tudi radostjo in zanesenostjo, ki jo taka ljubezen prinese s sabo. In deset let kasneje se je zgodba ponovila, samo da je bila tokrat zapuščena ona, kot da bi njeno življenje zahtevalo določeno simetrijo in izravnavo. Od takrat naprej hodi po ravnem, ni več vzponov in padcev, veselja, solz in drhtenja …«

»Myriam je imela prav: če si ne znamo narediti prostora v življenju, se nam ne zgodi nič novega.«

»Tako je razumela, da je Francoz. Imel je zelo slab španski naglas in ni znal izgovoriti r-ja.«

»Ni ji bilo dosti do službe tiskovne predstavnice znane znamke čevljev, da bi čakala na upokojitev. Sicer pa ni več hotela čakati na karkoli, življenje se živi zdaj in ne jutri. Vsaj enkrat ne bo naredila tega, kar vsi pričakujejo od nje, ampak kar bi rada ona sama. No, vsaj tako je bila prepričana, čeprav v resnici ni vedela natančno, kaj bi rada, in jo je bilo strah lastne drznosti. A tega seveda ni imela namena povedati Samuelu, ne komerkoli drugemu.«

»Ostati previdno doma in čakati, da bo ura pol desetih? Ali pa nasprotno: iti ven, iti plesati, se počutiti lahko kot zrak? Zaupati življenju kot prihaja, dan za dnem? Se ne bati. Bati kaj bo naslednji dan. Bati, da bi zbolela, ostala sama?«

»Čeprav je bila to njuna čarobna formula: živeti deset minut drug od drugega, dva sosednji samoti, kot je Arno romantično ponavljal za Rilkejem.«

»… in zagledala v ogledalu pred sabo odsev mlade ženske z razkuštranimi lasmi, zardelimi lici in rahlim nasmehom okoli ust, je potrebovala kar nekaj sekund, da se je prepoznala v njej.«            

 

Ne želi si lahke poti

 Brina Svit

Knjiga za branje po popoldanskem kosilu. V enem kosu. Popelje v Indijo v ajurvedski center Ajurmana Dharma. Kot zadnje knjige nekaj slovenskih avtorjev (Golob, Rugelj) dogajanje postavi v čas našega novega življenjskega spremljevalca.

O naključju in ključu

»Dokazi, da moje bolečine niso v celoti psihične, čeprav so se po naključju prikazale v zelo pomenljivem trenutku. Naključju, v katerem je ključ.«

O slučaju in hvaležnosti

»Predvsem se je naučil biti hvaležen, znati udejanjati hvaležnost. Kajti kar se nam zgodi, se ne zgodi slučajno. Vse ima svoj smisel. Res verjame, da je tako? Kaj pa vojne? Katastrofe? Krivice? Ne ve. Govori o sebi. Zanj ima vse, kar se zgodi, svoj namen.«

O vznemirjanju za jutri

»Ne vznemirjajte se za jutri: jutri se bo sam vznemirjal zase.«

Izgubljene Parižanke

Pam Jenoff

The lost girls of Paris. Prikladna knjiga za poletni izbor. Ne preveč zahtevna, napeta, s kakšnim življenjskim napotkom.

Paolo Giordano

Črnina in srebro

Il nero e l'argento. Zgodba o družini in gospe A. pritegne. Lepo se bere.

Prva njegova knjiga Samotnost praštevil me je pritegnila, mislim da sem potem poskusila še z dvema, a nekako nisem napredovala z branjem. Ta pa je bila zopet prijetno berljiva.

Aleksandrijski kvartet

Lawrence Durell

Aleksandria quartet. Zelo prijetno pisanje, zelo lepi odlomki besedila. Besedne zveze božajo kot glasba. A me zgodba ni vpotegnila v branje. Bi pa knjigo vsake toliko časa odprla in prebrala kakšen odstavek ali stran. Jo poiščem v kakšnem antikvariatu.

Đorđić se vrača

Goran Vojnović

Z veseljem sem prebirala Vojnovićeve knjige, najboljši vtis mi je pustila Figa. Ta knjiga, kljub temu, da mi je bil Đorđić poznan lik, pa me ni pritegnila. Morda je ravnopravšnji vtis o romanu zabeležila moja mama, ki je knjigo vzela v roke pred menoj: »Žal nisem zdržala čez polovico. Razen jezikovnih štosov, je žal prazna knjiga.«

Moje kraljestvo umira

Evald Flisar

Ob branju sem dobila občutek sestavljenosti več sklopov.

V prvem in predzadnjem je zgodba z negovalko.

V drugem je na srečanju pisateljev, spomnilo me je na Jančarjevo pisanje, mislim da v Posmehljivem poželenju.

»Če želite uspeti na bojišču, ki mu pravimo literatura, mora biti vaša sla po uspehu večja, kot vaš strah pred porazom.« To velja pravzaprav povsod, ne samo pri literaturi.

Nekje v prvem ali drugem delu je pomemben opomin, da »se postavlja službo pred zdravje.«

V tretjem uvede pisateljsko blokado, o kateri pišejo mnogi pisci. Spomnim se na Austenovo Orakeljsko noč, Zakonsko življenje Alberta Moravie, Murakamijevo knjigo O čem govorim, ko govorim o teku, na Rothovo o človeškem madežu.

V četrtem nas popelje v srhljivo fikcijo zdravljenja blokade, ko se znajde »zdrav« v psihiatrični bolnici. Tu sem dobila asociacijo na film 12 Monkeys, kjer se Brad Pitt in Bruce Willis znajdeta v psihiatrični ustanovi.

In zadnji, kjer je v sklopu govora od prejemu Nobelove nagrade predstavljena filozofska razprava o življenju nasploh (s. 351 – 361). »Ali ima življenje sploh smisel v svetu, v katerem narava ni več naš zaveznik, kjer smo zaradi pohlepa postali njeni sovražniki? V svetu, kjer nam ne vladajo več politiki, ampak bankirji?«

 »Sprevidel sem, da so to stene mojega 'jaza', ki jih ne bom nikoli prestopil. … Sanje o tem, sanje o tem, da bi lahko kdaj bil kdo drug ali drugačen, so samo iluzija, neka moja zasebna, prav trmasta utvara, ki mi v vesolju brez upanja predstavlja nadomestilo za upanje …« (s. 349)

Ljubimec

Marguerite Duras

l'amant. V spremni besedi piše, da je to ena najblj bolečih ljubezenskih zgodb. Ta ljubesen se čuti skozi celoten roman, vse o njeni večnosti pa se lahko prebere v zadnjem odstavku. Ni dovolj, da preberemo samega, prej moramo prebrati celotno zgodbo.

Lik deklice si lahko predstavljamo ob pomisli na Natalie Portman v Leonu, kjer ne gre za zgodbo, kot na primer v Loliti, ampak za lik otroka, ki se spoprijema z življenjem na svojstven način.

Še bolje pa si predstavljamo ljubimca, če si ogledamo film, posnet leta 1991.

V pobožen spomin

Marguerite Yourcenar

Souvenirs Pieux. Roman je del trilogije Labirint sveta in je raziskovanje izvora pisateljičinega izvora in tenkočutno opisovanje njene biografije. Čudoviti opisi in povezovanje zgodb. Izbor besedja, ki pripomore k temu je gotovo tudi prispevek odličnega prevoda.

"kako mehke so bile zelene angleške krajine, kako očarljivi sončni in deževni dnevi, ko sta se skupaj potepala po poljih …)

"Teža prihodnosti je nehala pritiskati nanjo, porazdelila se je na drobne skrbi in neznatne opravke, nekatere bolj, druge manj prijetne; prav vsi pa so jo tako zamotili in ji zapolnili ure, da je pozabila na čas."

"Prepozno je, da bi še o nji govoril,/kar ni je več, dva tedna sta minila …" (Musset.)

"Poslej je vedela, da je njeno telo še kaj drugega, kot le stroj za spanje, hojo in hranjenje, da ni le lutka iz mesa, ki se jo odeva v obleko."

"Najbrž si je takrat izbrala moto misel, prebrano v kaj vem kateri knjigi: "Kdor dobro pozna stvari, se jih osvobaja." Kasneje jo je podelila z gospodom de C. in ta si jo je vzel k srcu. Sama sem ji pogosto nasprotovala. Kdor dobro pozna stvari, skoraj vedno odkriva v njih nenadejane reliefe in bogastva, opaža nove odnose in razsežnosti; popravlja puhlo, konvencionalno in površno predstavo, ki si jo je ustvaril o stvareh, ki jih ni temeljito preučil. V globljem smislu pa se ta stavek vendarle dotika nekaterih osrednjih resnic. Toda kdor jih hoče zares usvojiti, mora biti morda poprej telesno in duševno potešen. Fernande ni bila potešena."

 

Ničla

Hanif Kureishi

The Nothing

Kureishi tudi tokrat ni razočaral. V glavni vlogi si predstavljam Anthonya Hopkinsa.  Zee sem si sprva predstavljala lahkotno blond, a kmalu izvemo, da je črnolasa in prihaja iz Islamabada.

»Res je, preživljam se s svojo domišljijo in domišljija je najnevarnejši kraj na svetu.«

Tri Evine hčere

Elif Shafak

Three Daughters of Eve

V zgodbo mlade Turkinje Peri vplete razmišljanja o Bogu, pravzaprav Bogovih. Pri posameznih delih se morda zgodba preveč potegne, čakajoč na razplet. Vmes pa vpletenih kopica modrosti.

»Pravite, da je naša življenjska pot le ena od številnih mogočih poti, po katerih bi se lahko podali. In mislim, da sami pri sebi to vsi vemo. Tudi v srečnih zakonih in uspešnih karierah je vedno kanček dvoma. Ne moremo si kaj, da ne bi razmišljali, kakšno bi bilo naše življenje, če bi izbrali drugo pot.«

»Ampak, kakršnakoli absolutnost je znak šibkosti.«

»Če iz sebe delaš miš, te bodo požrle mačke.« (Iranski pregovor)

»Stvari ne vidimo takih, kot so. Vidimo jih take, kot smo mi sami.«

»Če te vzdraži vsak dregljaj, kako naj se zlošči tvoje zrcalo.« (Rumi)

 

Shafak priporoča:

Slepo slovo, Sadiq Hidayat

Ljubezen dobre ženske, Alice Munro

Bele zobe, Zadie Smith

Ure, Michael Cunningham

Bog majhnih stvari, Arundathi Roy

Tatunamayanlar, Oguz Atay

Nevidna mesta, Italo Calvino

Umetnik plavajočega sveta, Kazuo Ishiguro

Knjiga o tabuju spoznanja, kdo ste

Alan Watts

On the Taboo Against Knowing Who You Are

Arhaičnost misli in pisanja me je nekoliko spominjala na tisto iz Huxleyevega Krasnega novega sveta, čeprav je ta nastal še dobra tri desetletja prej. Tudi nekatere ZF misli o prihodnosti so skupna točka obeh knjig. Le, da Watsova ni roman, ampak filozofska razmišljanja tistega časa. Čeprav je filozofija na nek način brezčasna so se nekatera razmišljanja o možni prihodnosti presenetljivo uresničila, sicer na nek drug način, kljub vsemu pa razvoj morda pripelje do tega, kar je imel Watts v mislih.

Na nekem mestu daje prispodobo cevi, kdo ve, če je Nothombova črpala iz tega vira.

»Prva posledica te iluzije je, da je naš odnos do sveta »zunaj« v veliki meri sovražen. Večno se »zoperstavljamo« naravi, vesolju, goram, puščavam, bakterijam in žuželkam, namesto da bi se naučili z njimi sodelovati v harmoničnem redu.«

»Kajti uporaba besed in torej tudi knjige, meri k temu, da besede kažejo onkraj samih sebe v svet življenja in izkušenj, ki niso zgolj besede in niti ne zgolj ideje. Ravno tako kot denar ni resnično bogastvo, ki bi ga bilo moč konzumirati, niti knjige niso življenje. Idoliziranje svetih spisov je podobno, kot če bi jedli papirno valuto.«

»Ne potrebujemo nove religije ali novega Svetega pisma. Potrebujemo novo izkušnjo – novo občutenje, kaj pomeni biti »jaz«. Dejstva (ki so kakopak skrivni in poglobljeni pogled) o življenju govorijo, da je naše normalno občutenje sebe potegavščina ali v najboljšem primeru začasna vloga, ki jo igramo ali pa smo bili vanjo postavljeni s pomočjo potegavščine – ob našem tihem soglasju, tako kot vsaka hipnotizirana oseba v osnovi sama privoli v hipnozo. Najmočneje uveljavljen od vseh tabujev je tabu spoznanja, kdo ali kaj v resnici ste pod masko svojega dozdevno ločenega, neodvisnega in izoliranega ega.«

»Videli ste, niste pa zares gledali.«

»Individualna občutenja o smrti so pogojena z družbeno naravnanostjo in dvomljivo je, ali je katero koli posamično in naravno in prirojeno čustvo povezano z umiranjem.«

»Včasih se zdi, kot da je birokracija, ki beleži, kaj je bilo storjeno, postala pomembnejša od tistega, kar beleži.«

»Po eni strani bo to posamezniku omogočilo, da se razširi kamor koli, ne da bi premaknil svoje telo – celo na oddaljene prostorske predele. Vendar pa bo po drugi strani nova vrsta posameznika, torej posameznik z velikanskim zunanjim živčnim sistemom, ki sega navzven in še navzven, v neskončnost. In ta elektronski živčni sistem bo navznoter tako povezan, da bodo vsi vanj vključeni posamezniki imeli iste misli, ista občutenja, iste izkušnje.«

»Ne verjamem toliko, da morata obstajati čas pred prvo eksplozijo in čas po končnem razkroju, temveč prej, da se čas (kakor prostor) upogiba nazaj vase.«

»Vendar je možen še tretji odziv. Ne umik, ne upravljanje po hitri potezi nagrade, temveč kar se da polno sodelovanje s svetom kot harmoničnim sistemom vsebovanih konfliktov na podlagi spoznanja, da je edini resnični »jaz« celotni proces brez konca.«

Brala tudi v zraku med Zagrebom, Amsterdamom in Lizbono. V času korone. Do strani 65, ker sem jo morala vrniti v knjižnico. Ob prvi priložnosti, ko ne bo vroč čas poletnega branja, nadaljujem.

 

Držimo pesti

Carolina Setterwall

Låt oss hoppas på det bästa

Pisatelji se poslužujejo različnih možnosti opisovanja preteklosti in sedanjosti. Nekateri pišejo zgodbo tako kot se je dogajala, od začetka do konca, tako kot na primer Murakami v Uboju komturja. Moram reči, da mi je ta način najbliže, ker se napetost v zgodbi stopnjuje zaradi poteka samega. Je pa res, da je Murakami mojster pisanja in zgodba vpotegne v vsakem primeru. Nekateri pisatelji pišejo eno poglavje v sedanjosti, drugo v preteklosti in tako skačejo nazaj in naprej. Od knjig, ki sem jih brala v zadnjem času je bilo v zgodbi romana Tako belo srce. Tam je bilo verjetno nujno, ker je bila zgodba, ki se je dogajala v preteklosti preveč nazaj. Tovrstni pristop lahko pripelje do tega, da bralcu zgodba iz preteklosti ni tako pomembna, ker se napetost stopnjuje v sedanji. Setterwallova je ubrala podoben pristop, le da se alternacija dogajanja v času v zadnji tretjini zlije v zgodbo v sedanjosti. Poglavja, ki opisujejo preteklo dodajanje namreč potujejo v času hitreje, kot tista v sedanjosti.

Sicer, kot berem, gre za avtobiografsko delo. Moram reči, da me je v nekaterih delih zgodba bolj pritegnila, v nekaterih manj. Vse skupaj je zanimivo branje osebnega doživljanja odnosov in sebe v posebni situaciji.

O naraščanju nemira. »V meni poleg dojenčka raste tudi nemir.«

O spreminjanju. »Od nekdaj sem znala vse dobro izpeljati. Bila sem učinkovita organizatorka. Dobro sem prenašala stresne situacije. Zato sem zdaj grozno razočarana nad sabo.«

»Čeprav ne reče, da je srečen, ampak radosten.«

Knjige, ki jih berem, dam v branje tudi mami. Zapisala je: »Dobra knjiga in odličen prevod.«

Knjiga o Blanche in Marie

 Per Olov Enquist

Boken om Blanche och Marie. Knjiga s posebno tematiko, za katero je treba biti razpoložen. Tako kot za Ljubimki Elifriede Jelinek, ki sem jo brala pred kratkim. Nekoliko specifične in temačne okoliščine z ozračjem psihiatričnih bolnišnic v predprejšnjem stoletju.

Ogledala

Vesna Milek

Kratki zapisi. Impresije, včasih pomešane z ekspresijo. Tako vidim Ogledala.

Murakami je tudi razmišljal o podobi v ogledalu. " »A se ne vidiš vsako jutro v ogledalu?« »To je drugače«, je rekla. »Tisto je samo fizičen odsev.« "

O ločevanju od stvari. Nekaj podobnega sem že prebrala pri Ellen DeGeneres.

»Spadam med tiste ljudi, ki se težko ločijo od stvari. Ko rečem stvari, mislim na tiste drobne brezvredne predmete, ki jim rečejo navlaka, ali kosi oblačil, ki jih je »treba zavreči, če jih nisi oblekel dve sezoni«. Priznam, pride trenutek, ko se mi zdi, da me dušijo, takrat začnem z poklanjanjem, razdajanjem, ..« Moram priznati, da delim ta občutja, vendar je tu še en moment – stvari, ki so še v redu, ne morem kar vreči stran. V njih je vložene toliko in toliko zemljine energije, poleg tega s tem, ko jih zavržemo, obremenimo okolje. Zato imam precej boljši občutek, če jih še kdo uporabi. So pa stvari, ki odsevajo nek čustven spomin, pri meni na primer tudi moj avto. Če ste prebrali zadnjo Murakamijevo knjigo, tudi on se je navezal na starega Peugeota 205.

O branju.

»Moje lansko poletje je bilo v znamenju Elene Ferrante in Neaplja, to je bila tista vročična izkušnja, ko knjig nadomesti zunanji svet, ko drhtiš od vznemirjenja in jočeš, ko se približuješ koncu četrte knjige, ker si ne znaš predstavljati, da se boš moral posloviti od likov, ki so postali del tvojega sveta.« Branje knjige tudi mene vpotegne in še nekaj časa živim z njo, jo pogrešam.

»Brati pomeni približevati se nečemu, kar pravkar nastaja, je rekel Italo Calvino.«

»Vsakič, o beremo pesem, to ni ista pesem. Ker mi nikoli nismo isti. V tem je čar branja, ključ, zakaj te izkušnja lepega tako pretrese v »tistem« trenutku, v naslednjem ne več. Ker samo takrat, ko si razpoložen za lepoto, lahko zagledaš lepoto kjerkoli.« Imam podobno izkušnjo s knjigami, za nekatere nisem bila pripravljena, v pravem stanju.

O marsičem.

»So samo ljudje, ki se zavedajo, da povzročajo bolečino, in taki, ki se ne zavedajo.«

Pri rdečelaskah je izpustila Suskindovo.

»Govoril je počasi, zelo počasi, kot bi z besedami dejansko raztegoval čas.«

»Človek je nesrečen zato, ker ne ve, da je srečen. (Dostojevski, Besi)«

»Bistvo ljubezni je v nenehnem hrepenenju. (Durrel, Rumi)

 

Luz Casal, Piensa en mi, cuando sufras…. 

 

Kavarna nostalgija

Zoe Valdes

Cafe Nostalgia

Že v blogu o Dala sem ti vse življenje iste avtorice sem zapisala, da jo včasih odnese v (pre)dolgo opisovanje ali nezanimive dialoge in sem zato kakšne dele prebrala le po diagonali. Tudi pri tem romanu je bilo podobno. Mestoma zelo zanimivi opisi, zgodbe in asociacije (predvsem, ko opisuje življenje v Parizu), tu in tam pa deli, ki niso pritegnili moje pozornosti.

So pa med besedilom zanimiva razmišljanja. V tem na primer v enem odstavku poveže ljubezen, izkušnjo branja in sprejemanje drugega jaza (izpisala sem si od branja naprej, ker je dolg odstavek, celotnega lahko preberete na strani 11). "Branje me sili k branju. Branje je znamenje, da ostajam nedolžna, da se še sprašujem. Spraševati koga? Ko sem na sredini knjige, preneham biti jaz. Kajti med branjem sanjam. Vendar brati, sanjati in poljubljati ustnice pomeni živeti z mojim jazom, v notranjosti jaza. Cenim melanholijo jaza. Obstaja nenavadna privlačnost med tvojim jazom in mojim jazom: med jazom tistega, ki ga v imenu moralnih konvencij ali družbenih travm zanika pomembnost intimnosti jaza drugega. Edino branje se prekriva s samotami, ne da bi naš ego nadvladal obdobja, kraje in navade drugega človeka. Sprejemanje našega bližnjega ni isto kot toleriranje, to staro modrost smo prehitro prezrli. Glagol tolerirati vsebuje cenzuro. Dejstvo, da beremo dopušča – čeprav s težavo, ker predstavlja kulturno izkušnjo – sprejemanje drugega jaza in v najbolj srečnih in razumnih okoliščinah dopustimo, da se združi z našim jazom. Sprejmemo strah pred smrtjo, ki ga prevzamemo kot kultni dogodek."

(in še na strani 53) "Nekatera dela te trenutno vznemirijo, druga kot je to, me bodo vedno pretresala; ne po vsebini, temveč, ker me vnovično prebiranje vrne v neraziskano nedolžnost, v dneve, ko sem brez strahu verjela v svojo prihodnjo zrelost, kjer sem se videla v vsej svoji polnosti, odločna, trdna kot čudovita junakinja veličastnega filma nouvelle vague. Moja težava je, da uživam v žalosti, melanholična stanja mi nudijo besen užitek."

"Žal ne gre za pretiravanje ali šovinizem, a vsaka kultura ima nezamenljiva pravila, in eno bistvenih pravil je stopnja čutnosti, s kakršno pojmuješ življenje."

Jean Moreau, Que ojos tus ojos

Cantando a la vida (56)

 Pedro Luis Ferrer, Romance de la nina mala

Un vecino del ingenio

Dice que Dorita es mala
Para probarlo me cuenta
Que es arisca y malcriada
Y que cien veces al día
Todo el batey la regaña.

Que a la hija de un colono
Le dio ayer una pedrada
Y que a la del mayoral
Le puso roja la cara
Quien sabe por qué razones
Por nosotros ignoradas.

Que si la visten de limpio
Al poco rato su bata
O está sucia o está rota,
Que anda siempre despeinada
Que no estudia la lección
Y nunca sabe la tabla.

Que el sábado y el domingo
Se pierde en las guardarrayas
Persiguiendo tomeguines
O recogiendo guayabas.

Y yo pregunto, vecino
Vecino de mala entraña
¿Quién puede decir que sea
Por esto mi niña mala?
Si hubieras visto lo íntimo
De su vida y de su alma
Como lo ha visto el maestro
Qué diferente pensaras.

Verdad que siempre está ausente
Pero…

 

Žeja

Amelie Nothomb

Soif

Posebna knjiga, kritiki pravijo, da je to dosedanji vrhunec njenega ustvarjanja. Vživela se je v Jezusovo doživljanje križevega pota. Nekateri bi pomislili, da preveč navadno opisuje srž vere.

Pravzaprav gre za to, da ljudje ne morejo stopiti iz svoje povprečnosti. In skrbi zase, samo. "Osupnil sem nad veseljem, s katerim so vsi po vrsti govorili proti meni. Sploh, ker je bilo popolnoma nepotrebno. Saj so vsi vedeli, da bom obsojen na smrt.

Prerokba ni prav nič skrivnostna. Poznali so moje moči in so lahko sami videli, da jih nisem uporabil za to, da bi se rešil. Natanko so torej vedeli, kako se bo končalo.

Zakaj jim je bilo toliko do tega, da bi mi prizadejali tako nepotrebno podlost?

Uganka zla ni nič v primerjavi z uganko povprečnosti. Med njihovim pričanjem sem čutil, kako uživajo. Uživali so v tem, da so se vpričo mene vedli nizkotno. Razočaralo jih je samo to, da moje trpljenje ni bilo bolj vidno. Pa saj jih nisem hotel prikrajšati za to naslado, samo to je, da sem bil veliko bolj osupel, kot ogorčen."

Nekoliko poenostavi naša sanjarjenja o trenutkih sreče, ki jih je treba ujeti tukaj in zdaj. "Če pomislim, da sem tedaj, ko sem vlekel za sabo ta križ, premišljeval, da smoter življenja ni prenašati težka bremena! Smisel življenja je ne trpeti. To je to."

O prenašanju bremen krivde nezadovoljstev pri obstoju na starše. "In tako, kot vsi za svoj neuspeh krivim očeta. To mi gre na živce. Prekleto trpljenje! Bi tudi brez njega vedno iskali krivca?"

O doživetju smrti. "Umreti pa je največje ponavzočenje. Ne gre mi v glavo, da si nešteto ljudi želi umreti v snu. Ta zmota je še toliko globlja, ker umreti v snu ne pomeni nujno, da gre smrt mimo neopažena. In sploh, zakaj bi želeli zamuditi najzanimivejši trenutek svojega bivanja? K sreči nihče ne umre, ne da bi to opazil, ker je to pač nemogoče. Tudi najbolj raztresen človek se ob prehodu v smrt brž vrne v stvarnost trenutka."

Nekateri so večno nezadovoljni s svojim bivanjem. "Pekel ne obstaja. Obstajajo pogubljeni, to pač, ampak to je zato, ker nekateri ljudje vedno najdejo čevelj, ki jih žuli. Vsi smo kdaj srečali najmanj eno tako osebo: človeka, ki je večno jezen na ta svet, kroničnega nezadovoljneža, takega, ki na razkošni gostiji, na katero je povabljen, vidi samo tisto, s čimer niso postregli." (99)

Dom za Penny

Jamie Brenner

Drawing Home. Moja prijateljica bi morda rekla, da ima slabo vest ob branju tovrstnega romana, da zapravlja čas v življenju za takšno literaturo. Ker je malo lažja. Jaz nasprotno nimam slabe vesti, če občasno primem v roke takšno knjigo, je bolj lahkotna, še posebej primerna za počitniške dni, ko sem vesela, če me življenje odnese v impresijo in ne naporna razmišljanja. Ta me je preselila v Sag Harbor, na Long Island, v tamošnji ritem življenja in arhitekturo obalnega mesta.

"Ni načina, da bi bila popolna mama, je pa nešteto načinov, da si dobra mama:" (Jill Churchill: Grime and Punishment)

"Dekle, kdaj boš sprevidela, da normalnost ni nujno vrlina? Prej kaže na premalo korajže." (Alice Hoffman: Practical Magic)

"Namesto, da te skrbi," ji je rekla mama, "rajši pomisli na kaj, česar se lahko veseliš. Vsaj na eno stvar, tudi če je majhna." Nekaj podobnega je moral delati glavni junak pri Uboju komturja, da se je uspel prebiti nazaj iz drugostranstva.

Sam pri sebi je treba skleniti. "Po dobrih dveh letih se ni čutila nič bliže temu, da bi "udarila po mizi". Tako je dr. Wangova rekla temu, da se ne vdaš obsesivnim in kompulzivnim mislim." "Nekoč je Henryu povedala, kaj ji je rekla dr. Wangova: naj ne razmišlja vedno o tistem, kar jo mori. Da mora pustiti, da take skrbi odnese stran."

Stepfordske ženske. "Predstavila ji je gostje in Emma si je poskušala zapomniti njihova imena, toda na pogled so bile preveč enake. Vse so bile privlačne na enak način, rahlo porjavele in čvrstih teles, v trenirkah znamke Lulemon, kot da se skupaj odpravljajo na tečaj joge."

Tole se ne dogaja samo v Ameriki. Precej ljudi takole reagira. "Me veseli," je rekla Emma. Ženska se je prazno smehljala, dokler ni Cheryl pristavila: "Emma je nova lastnica hiše Henrya Wyatta."

"Ja, je pomislila in v mesečini rezala vodo. Ta trenutek sem srečna."

"Ko se je predlani poleti začela družiti s Henryem, ji je rekel, da lahko umetnik "vzpostavi red" znotraj meja svojega dela, pa čeprav v svetu vladata kaos in nered."

 

Ljubezenski pobegi

Bernhard Schlink

Liebesfluchten.

Včasih se kaj naključi. »Počasi se je peljal mimo njene hiše in upal, da bo stopila ven, ga pozdravila, on pa bo potiskal kolo ob sebi in jo spremljal, nakar bi se samo po sebi naključilo, da bi se znova srečala. V bistvu se ne bi dogovorila, ampak preprosto sporazumela, kje in kdaj bo ona in on tudi. Za prav zmenek je bila mnogo premlada. Vendar ni nikoli stopila iz hiše, ko se je peljal mimo.«

Življenje v običajnosti. »Ni hotel živeti v drugi običajnosti, kot jo je poznal.«

Kaj s preteklostjo? »Ne razumem, zakaj preteklosti ne moremo pustiti pri miru. Zakaj te preteklost ne moremo pustiti pri miru, kot vse druge preteklosti.«

O minevanju ljubezni.

»Tako je svojo ljubezen vedno bolj prirezoval.«

»Le ritual ljubljenja se je izgubil. Ni vedel kdaj in zakaj Spominjal se je nekega jutra, ko se je zbudil in poleg sebe zagledal zabuhel obraz svoje žene, zavonjal rezek vonj njenega potu ter zaslišal njeno žvižgajočo sapo, in to ga je odbilo. Spominjal se je tudi svoje zgroženosti. Kako ga je lahko vse to nenadoma odbijalo, če pa se mu je prej njen zabuhli izraz zdel ljubek, njen rezki vonj vznemirljiv, žvižganje njene sape pa smešno. Ne to jutro, ampak nekoč pozneje, je njuno ljubljenje povsem usahnilo. Nekoč se je zgodilo, da noben od njiju ni več storil prvega koraka, čeprav bi vsak od njiju z veseljem sledil prvemu koraku drugega. Z veseljem, bilo ga je ravno dovolj, da bi zadostovalo za drugi korak, ni pa zadostovalo za prvega.«

O posledicah nesprejemanja odločitev.

»Vedel je tudi, da življenje odločitve, ki jih človek ne sprejme, zabeleži prav tako kot tiste, ki jih sprejme.«

Črni čevlji z luknjastim budimpeštanskim vzorcem.

Padajoči mož na sliki Maxa Backmanna.

Uboj Komturja

Haruki Murakami

Ideja se pojavi

Kishidancho goroshi: dai ichi-bu, arawareru ide hen (騎士団長殺し)

Murakami je res mojster pisanja (v slovenski različici ima nekaj zaslug pri tem zagotovo tudi prevajalec). Branje potegne in težko je delati premore. Tudi zato, ker poglavje vedno konča tako, da moraš pričeti z branjem naslednjega. Po nerodnosti sem si v knjižnici rezervirala samo prvi del tik pred lockdownom in spoznala, da zaradi zaprte knjižnice drugega niti ne morem rezervirati, Kar groza me je bila pričakovanja končanja branja prve, ker se mi je nekako zdelo, da bo na tem mestu nuja po branju druge še večja (kot je bila pri poglavjih).

" »A se ne vidiš vsako jutro v ogledalu?« »To je drugače«, je rekla. »Tisto je samo fizičen odsev.«

Besede "upravičilo" v Franu ne najdem.

"Dnevi so bili takrat še poletno vroči, po sončnem zahodu pa je gorski mraz že mrazil. Škržati, ki s prej tako hreščali, so zlagoma prepuščali glas velikemu zboru drugih žuželk. Drugače kot v mestu si je tod, sredi narave, novi letni čas nebrzdano jemal svoj delež na račun prejšnjega. "

"Zdramila me je tihota. Tudi to se zgodi. Včasih človeka zdrami nenaden zvok, ki pretrga tišino, spet drugič nenadna tišina, ki pretrga hrup. "

"Zravnal sem se , se zbral in karseda oklestil odvečne misli. "

"Bil sem utrujen, toda utrujenost ni bila brez telesnega udobja. "

"Poznam nekega arhitekta krajinarja iz teh logov, navajen je prekladati skalovje. "

"S samomumifikacijo je sket dosegel razsvetljenje, presegel svet dvojnosti življenja in smrti in obenem pridobil možnost odrešiti človeštvo. Temu pravijo nirvana. "

"Boljše je, da človek nekaterih stvari ne ve. Mogoče je res. Najbrž je tudi boljše, da človek nekaterih ne sliši. "

"Ko si sam zaprt v majhen temen prostor, se najbolj ne bojiš smrti; najstrašnejša je misel, da bi moral tam večno živeti. … Da bi preživel, mora človek tako ali drugače premagati ta strah. Se pravi premagati samega sebe. In zato se mora karseda približati smrti. "

"Namesto neomajne resnice izbiram omajno možnost. "

"Kar vidi oko, je resnično, je zašepetal komtur. Le odprite oči in glejte. Sodite lahko pozneje. "

"Gnalo naju ni to, kar sva imela, in ne ono, za kar sva si prizadevala, temveč tisto, kar sva izgubila, tisto česar nisva imela več. "

"V zgodovini je precej reči, ki naj raje obležijo v temi. Ni rečeno, da dejstva človeka obogatijo. Ni rečeno, da objektivno prekaša subjektivno. Ni rečeno, da resnica utrne utvaro. "

" »Hvala«, sem rekel iskreno, »te besede mi vlivajo pogum.« »Vi tudi rabite pogum?« »Veš da. Vsak ga.« "

" »Tudi jaz bi se rada razumela«, je rekla. »Nisi sama«, sem pritrdil. »Tudi jaz bi rad razumel sebe. Ampak to ni tako lahko. Zato rišem.« "

" »Kakšen je občutek?« »V bistvu nekam hecen. Kot da bi mi na lepem spodneslo pot, po kateri sem strumno hodil, in se samo še opotekam po praznini, ne da bi vedel, kako in kam naprej.« "

 Thelonious Monk, Monk's Music 

 

Metafora se prenese

Kishidancho goroshi: dai ni-bu, utsurou metafa hen

"Vas je to navznoter spremenilo?" "Ja, čisto. Navznoter in navzven, na več načinov. Čas mi je začel teči čisto drugače. Poleg tega mi, kot si rekla ti, časa prej ne uspe povezati s časom potem."

"Ni vedela, koliko časa je preteklo. Tam čas ni bil enoten, niti ne reden. Kljub temu se je zdelo, da teče."

"Čas je ne oziraje se na njene misli, mineval po lastnih načelih. V mali sobici, zleknjena na goli postelji, je opazovala, kako se lenobno vleče mimo."

"Parkirnega prostora tudi ni in ni hotelo biti in zazdelo se mi je, da svet postaja iz leta v leto bolj nevzdržen."

"Nehote sem se vprašal, če je to res. Včasih človek pozabi tisto, kar bi si moral zapomniti, in se spomni onega, kar bi po pravici pozabil. Zlasti pred skorajšnjo smrtjo."

"Spanec se me je izogibal vse do četrte ure zjutraj."

"Scott Fitzgerald v nekem romanu pravi, da ne kaže zaupati ljudem, ki razglašajo, kako normalni da so."

"Nihče ne ve, kaj je resnično," je odrezala. "Vse kar je vidno očesu, je konec koncev plod asociacij."

"Duh prebiva v spominu, hrani in preživlja se s podobami," je rekel ženski glas.

"Kakor se utapljajoči oklene boje, sem pomislil na peugeota 205. Svojega francoskega malčka, ki sem za njegovim volanom prepotoval kraje med Severozahodom in Hokaidom. Zdelo se mi je tako davno, a mi je v ušesih še vedno jasno odzvanjalo klenkanje njegovega robatega štirivaljnika. Nisem mogel pozabiti niti, kako nerada in škrtaje je šla njegova ročica iz druge prestave v tretjo."

"Zunaj se je razlegala tema." Branje me navda z ugodjem, ko je uporabljen nek nov pojem za opis neke situacije in jo opiše še bolje, kot če bi za to uporabili običajnega.

 

Virus

Tadej Golob

Hitro berljiva knjiga, ker zgodba pritegne. Morda spet nekoliko (pre)več vmesnih besednih vložkov, a nekaj je najbrž treba za vzdrževanje napetosti.

»Ampak, če odmislimo tovrstne malenkosti, je bilo življenje znosno.« Omemba znosnost v povezavi z ljudmi me vedno spomni na sošolko s fakultete. Enkrat mi je povedala (v šali), da ji je mož povedal, zakaj se je odločil za poroko prav z njo. »Zato, ker si bila znosna.«

Tako kot v knjigi, ki sem jo opisala v prejšnjem blogu, se tu pojavi Shakespeare, najprej Macbeth, zaradi krvi in potem še Richard III zaradi odločnosti, ali česa že.

Miles Davis, Kind of blue

Tako belo srce

 Javier Marías

Corasón tan blanco

Gosto pisanje me je na začetku knjige, predvsem tam, kjer opisuje dogodke za nazaj, spominjalo na druge hispaniške avtorje, predvsem tiste iz Latinske Amerike. Ko se je zgodba prestavila v sedanji čas je uvedla zanimive opise medsebojnih razmerij in življenjskih položajev. Branje me je pritegnilo, razpletu položajev je bilo treba slediti prav do konca.

"Ljudje se poročijo samo, kadar jim ne preostane drugega, iz panike, ali ker so v krizi ali ker niti pomisliti nočejo, da bi koga izgubili. V stvareh, ki se zdijo konvencionalne, je zmeraj cela vrsta raznih čudnih blaznosti." Zanimivo naključje. Že v knjigi v prejšnjem blogu je bilo omenjeno neko opažanje glede porok.

"Pa naj bo, kakor hočeš. Naključje. Ampak trikrat je veliko naključje." In tu spet naljučje.

"Gotovo je lepa, je pa tudi ženska, ki sitnari, in to on ve ali čuti. Zmeraj bi sitnarila, tukaj in tam, kot ljubica in kot žena, tiste ženske ne zanima nič drugega kot tisto, kar pride k njej od zunaj, pozorna je samo na to, kaj bo naredil drugi, še zmeraj je veliko takih, niso jih naučili nič drugega, kot da se ukvarjajo same s seboj, kadar imajo razmerje."

ECOSOCu so nadeli ime Odbor za človekove pravice.

My hands are of your color, but I shame
To wear a heart so white.(Macbeth)

Pnin, Nabokov

 

 

Ljubimki

Elfriede Jelinek

Die Liebhaberinnen. Pri spremni besedi je Neva Šlibar zapisala: "Zlobni pogled in zapletena poetika Elfriede Jelinek." Morda se res pri branju dobila nekako tak občutek. Malce temačen, gostobeseden s posebnim načinom pisanja.

"medtem, ko je moški lahko vse, je lahko ženska le tisto, kar ji priznavajo."

"pogosto se ženske poročijo, ali propadejo kako drugače."

 

Da se ne izgubiš tu okrog

Patrik Modiano

Pour que tu ne perdes pas dans le quartier

Odličen prevod Aleša Bergerja. Tudi v slovenščini se bere, kot bi poslušal melodijo francoskega jezika. Besede se vrstijo kot glasba, prepletena s francoskimi imeni ljudi in krajev. Chantal Grippay, Gilles Ottolini, Guy Torstel, Perrin de Lara, Collet Laurent, Saint-Leu-la-Forêt, Charbonnieres, Place Graisivaudan, Rue de Charonne, Rue Beuvron, … . Annie Astrand me je zaradi skrivnostnosti, ki jo je Jean Dragane občutil ob nje iskanju, spomnila na Holly Golightly  v Zajtrku pri Tiffaniju.

"Žal mu je za vsemi izgubljenimi leti, ko se ni zadosti zanimal za drevesa in cvetlice. Nenadoma se je domislil – on, ki je bral le še Buffonovo Naravno zgodovino – odlomka iz Spominov francoske filozofinje. Zgražala se je nad tem, da je med vojno rekla neka ženska: "Kaj hočete, vojna ne spremeni mojega odnosa do travne bilke.""

"Zunaj je bil bolj brezskrben kot minule dni. Nemara ni ravnal prav, ko se je potopil v daljno preteklost. Zakaj le? Že dolgo ni mislil na to, in tisto obdobje njegovega življenja se mu je začelo prikazovati skozi motno steklo. Prepuščalo je medlo svetlobo, a obrazi se niso dali razločiti, in niti obrisi. Zglajeno steklo, nekakšen zaščitni ekran. Morda je nalašč pozabil in se tako dokončno obvaroval pred to preteklostjo. Ali pa je čas omilil preostre barve in robove."

"Daragane je v vprašanju zaznal nekakšno grenkobo. Mogoče se moti, ali pa je šlo pri Perrinu de Lari za učinek martinija, ki ga človek pije sam, v jeseni, ob desetih zvečer za kavarniško mizo?"

"Zakaj ljudje, katerih obstoja niste niti slutili in, ki jih ne boste več srečali, v vašem življenju za kulisami igrajo pomembno vlogo? Po zaslugi tistega tipa je spet našel Annie. Moral bi se mu zahvaliti."

"Ni ji hotel ugovarjati. Mogoče bo našel razlago v razpravi, ki mu jo je podaril zdravnik, v tisti beli knjižici o pozabi."

"Vedno sem razumel, da pesnik in romanopisec razodevata skrivnost bitij, ki se zdijo povsem potopljena v vsakdanje življenje, v stvari, ki se zdijo banalne. To lahko naredita tako, da opazujeta zelo pozorno, skoraj hipnotično."

 

Kakor bog ukazuje

 Niccolo Ammaniti

Come Dio Comanda. Tudi pri tej, tako kot v prejšnji knjigi, opisani v tem blogu, sem ob branju doživljala podobno. Vzela sem jo v roke zaradi dobre izkušnje z romanom istega pisca Ni me strah. To sem brala že pred pisanjem bloga o prebranih knjigah, v meni je pustila takšno sled, da sem se poskušala spomniti naslova, jo izbrskala iz spomina in opisala v blogu. Kakor bog ukazuje pa mi ni stekla.

 

Vaje v pozabljanju

Anita Nair

Lessons in Forgetting. Čeprav sem si od knjige veliko obetala zaradi zanimivega naslova in dobre izkušnje z Ženskim kupejem, mi ta ni stekla. Pri veliko avtorjih sem naletela na izkušnjo, da me je neka knjiga navdušila, naslednje pa ne več. Morda imajo nekateri navdih samo za eno. Ali pa prvo pišejo iz sebe, zgodbo, ki jo že dolgo nosijo v sebi, s to zaslovijo, naslednje pa pišejo na silo, brez gradiva.

Za naše čase je prav nenavadna želja očeta, da bi se hči ukvarjala s kulturo. »Želim si, da bi se po njenih žilah pretakala kultura.«

 

Hotel Iris

Yōko Ogawa

Hoteru Airisu (ホテル・アイリス).

Knjigo sem našla na seznamu Mesto bere, izbrala sem si jo glede na dobro izkušnjo z Darilom števil iste pisateljice. Pravzaprav sem pri branju prve knjige živela v veri, da je Ogawa pisatelj, niti nisem bila pozorna na ime Yōko.

Posebna zgodba z japonske obale. Ne vem, zakaj si dogajanje v japonskih romanih predstavljam v oblačnem vremenu, ali pa vsaj v neki zamegljeni sončni svetlobi. Tudi to, čeprav je bilo nekajkrat omenjeno sonce. Morda tudi zaradi vedno nekoliko mejnih zgodb. Zabrisanih meja med resničnostjo in imaginarnim svetom, celo onostranstvom, posebnih kriminalnih romanov ali pa pričujoče zgodbe nenavadnega psiho ljubezenskega razmerja. Asociacija na Carstvo čutil.

Najini duši ponoči

Kent Haruf

Our souls at night. Prijetna knjiga za večerno branje v postelji. Ni zahtevna in ne zaposli misli pred spanjem. Tudi ne pregosto pisanje in kratka poglavja s presledki delajo knjigo prijetno. Zgodba mi je mestoma z asociacijo poslala misli h knjigi Jelke Ovaske Severnica nad Olimpom ali pa filmoma 23 sprehodov in Plesna terapija.

Sem pa na naslovnici opazila, da je tudi ta roman doživel filmsko upodobitev z Jane Fonda in Robertom Redfordom.

Vsi ti romani (in filmi) imajo eno skupno stalnico – ljubezen v zrelih letih. Tale citat ima razlog sicer drugje. »Po hčerini smrti se eno leto nisva ljubila. Ga ni zanimalo. Ko pa ga je spet začelo zanimati, ni bilo kaj prida. Bilo je bolj fizično, kot kakorkoli ljubeče in čustveno. Po kakšnem letu sva popolnoma prenehala.« »Seveda, bolj sem pogrešala bližino. Sploh si nisva bila več blizu. Bila sva si vdana in nekako formalno prijazna in vljudna, ampak to je bilo vse.«

 

Koliko korakov naredimo, kadar stojimo?

Semira Osmanagić

Branje mi ni steklo. Morda se h knjigi vrnem kdaj kasneje.

Čast

Elif Shafak

Honour. Najprej sem zapisala: Nekateri romani Shafakove mi stečejo od prve strani, drugi teže. Ta sodi v tisto drugo kategorijo. Morda zato, ker so zgodbe bolj tradicionalne in ne ponudijo toliko možnosti istovetenja z življenjskimi situacijami.

Potem sem brala naprej in zapisala bi takole: Zgodbe junakov se lepo berejo, tudi potegnejo. Spet vpete v tradicijo Turčije. Se pa ponovi občutek, kot ga imam pri produktivnih avtorjih, da z nekaterimi vložki namenoma podaljšujejo knjigo. Kot, da bi bili z založniki dogovorjeni za število strani.

 

10 minut 38 sekund na tem čudnem svetu

Elif Shafak

10 minutes 38 seconds in this strange world. Z veseljem sem jo prebrala. Orientalska mehkoba nekoliko drugače. Najprej tradicionalna Turčija ob jezeru Van, potem Istanbul z vsemi posebnostmi mesta. Na več mestih so prišle asociacije romanov Pamuka, Baydarove in prejšnjih Shafakove.

 

Španske počitnice

Sophie Kinsella kot Madeleine Wickham

Sleeping arangements. Bolj lahna pripoved, ki sem jo našla na knjiži polici iščoč še kaj za branje. V knjižnico ta čas ne hodim, nisem pa tudi našla nobene ustrezne e-knjige.

»Bilo je kakor priti domov.« (234)