Knjigo sem potegnila iz domače police, zaprašeno,
kjer je čakala vse od osemdesetih let, ko sem jo prebrala. (Zaprašeno je v tem
primeru le prispodoba za to, da je vse odtlej nisem vzela v roko. Opombo sem
zapisala zato, da ne bi kdo izmed bralcev tega bloga dobil napačne predstave o
tem, da imamo pri nas doma zaprašene police). Prav zanimivo je spet listati po
knjigah, ki sem jih prebirala pred četrt stoletja. Takrat sem knjigo prebrala z
velikim zanimanjem in sem si jo vtisnila v spomin kot satirično, humorno
predstavo o tedanjem življenju v kulturnih, predvsem filmarskih krogih. Zanimiv
mi je bil preplet takrat aktualne ljubljanske scene in dogajanja v plasteh, ki
je nisem poznala. Če se prav spomnim, je eden izmed junakov iz zgodbe (junaki
naj bi bili izmišljeni, pravzaprav imajo izmišljena imena, za njimi pa lahko
prepoznamo realne ljudi), obiskoval zobozdravnika v Moravčah, kot takrat
kar nekaj Ljubljančanov.
Ne vem, če bi me roman v teh letih še enkrat tako
zelo pritegnil kot takrat. Nasploh vidim, da moram biti za vsako knjigo tudi
kot bralka pripravljena na vsebino, način pripovedovanja, zgodbo, domislice,
značaje junakov, lepoto besede, prevoda. Vsaka knjiga te mora ujeti v pravem
trenutku, zrelosti, življenjski situaciji, razmišljanjih, ki se ti podijo po
glavi, da bi lahko jo lahko optimalno doživel. Srečati se morata torej tvoj in
pisateljev trenutek. V čemerkoli, kateri koli sestavini. Kot puzzle. Zato mi
verjetno knjiga, prebrana pred tridesetimi leti, danes ne daje več enakega
zadovoljstva. Tu najbrž ne gre za modo. Vsaj pri meni ne. Ali pa, neka knjiga
je navdušila znanko, mene ne. Pri njej je padla na plodna tla, pri meni ne.
Morda pa se petindvajset let pozneje ne morem več
srečati s pravim namenom tega romana. Franček Rudolf je v uvodu zapisal »Namen
romana je roman«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar