Poiskala sem ga po prebranem Kafki na obali.
Podobno kot tam, je tudi v Norveškem
gozdu osnovna nit napeljana po tanki meji med resničnostjo in nadčutnostjo. Med
običajnim in tistim, malo preko roba zaznavnosti. Tu je še posebej obdelana
meja med tistim, ki lahko živi v vsakdanjem življenjskem okolju in tistim, ki
ga je življenje pregnalo v svoj svet in je občutljiv za vsakodnevne pritiske. Stalnica
v Murakamiju so tudi japonske gore z mogočnimi smrekovimi gozdovi. In glasba.
Klasična, Beatli, več se ne spomnim, morala bi pogledati v knjigo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar