Opravičilo človeka

Karin Cvetko Vah

Močan tekst. Cvetko Vahova je res dobra v besedi. Misli so jasno predstavljene in ubesedene in beseda ji lepo teče. Stavki so jasni in usmerjenei. Avtorica ne zaide v filozofiranje in dobro parafrazira. To pa ne bi bilo možno brez jasnih misli. In zato je pred nami močno besedilo, sploh ne leposlovje, v bistvu je tekst bliže neki vrsti filozofskega manifesta. Sporočila knjige so tudi meni blizu, pravzaprav o podobnih temah razmišljam vsak dan med različnimi opravili, bodisi takšnimi, ki mi vzbudijo asociacije na nepravilnost in nepravičnost sveta, bodisi takšnimi, ko imam čas za razmišljanje. Na primer afriški migranti v Sredozemlju, tisti, ki so sploh ostali živi - le kaj bo z njimi, kakšna je njihova prihodnost? Sočustvujemo z njimi, a kaj dlje od tega ne sežemo, ker se zavedamo tega, da je situacija preveč kompleksna in, da nimamo moči, da bi kaj spremenili. Tisti, ki imajo moč pa se v teh dneh, ko so se zgodile nove tragedije v Sredozemlju, pretvarjajo s pozivi, kot je: »Nikoli več!« V resnici pa gre zato, da države članice EU obračajo glavo vstran in nesrečnike prepuščajo morskim valovom Sredozemskega morja. Kaj se je dogajalo v Sarajevu v devetdesetih, čisto blizu nas, tam kjer smo bili tudi mi, pa smo medtem tu v alpski republiki živeli mirno življenje in nismo storili nič. Kakšna je odgovornost visoke politike ali pa na primer ekonomske filozofije, s katero so se nekateri okoristili, običajni ljudje pa so jim slepo verjeli zadnja desetletja? Kakšna je odgovornost politikov, ki so mislili le nase, namesto, da bi delali dobro dobrim ljudem? Jela Krečič v članku o predstavi Dobri človek iz Sečuana v Mestnem gledališču piše, da je njen režiser Aleksander Popovski dejal: »Biti dober pomeni nič, treba je spremeniti svet.« Problem je v tem, da tisti, ki razmišljamo o nepravičnosti sveta in opravičilu človeka, nimamo te moči. In tudi ne značaja, ki bi pripeljal do položaja moči. Vprašanje, če je sploh možno, da bi na etičen način z dobroto prišel do takšne moči, ki je potrebna za spreminjanje sveta. In zato najbrž tudi ni pričakovati, da bi tisti, ki imajo moč spreminjanja svetovne ureditve, sploh razmišljali o kakršnem koli opravičilu komerkoli, kaj šele, da bi spremenili svet. Še dobri človek iz Sečuana je spreminjal svojo čud, ko se je znašel v drugem položaju.

In kaj lahko naredimo mi posamezniki, ki si res prevečkrat rečemo, kot pravi Cvetkova: »Dokler se krivice dogajajo drugim, nas ne bolijo in lahko se pretvarjamo, da jih ne vidimo, da ne vemo zanje ali ne poznamo rešitve.« Pravi tudi, da z našo pasivno ravnodušnostjo tiho sodelujemo pri tem kar se dogaja. Res je, da živimo vsak svoje življenje, s svojimi težavami, ki jim velikokrat ne vidimo rešitve in nas spravljajo v nerazumna stanja. Res je tudi, da nimamo moči, da bi spreminjali svet. A kljub temu se za nami vleče nevidna senca krivde, ki jo nosimo s seboj, ker živimo na tem delu sveta in ker udobje našega življenja temelji na eksistenci drugih. Res je tudi, da se je ob zadnji krizi ta nevidna senca začela spreminjati v vidno, ker je svetovno neravnovesje udarilo nazaj. A kaj ko senca prekriva tiste, ki so manj močni. Socialno šibke, mlade, nezaposlene, bolne, običajne ljudi, ne pa tistih, ki so okoli sebe osredinili moč.

Na nekaj mestih so omenjene tudi primerjave z nacizmom. Kajti tudi nemo opazovanje in nenasprotovanje, čeprav samo zaradi oportunizma, pripomore k temu, da se zlo razvija in raste. Torej gre za nekakšno tiho sodelovanje v verigi zla. Nekaj podobnega lahko zasledimo tudi v Littlovem romanu Sojenice, ki je spremlja holokavst z zgodbo nemškega vojaka in njegovega doživljanja etično absolutno nesprejemljivih nacionalističnih dejanj, ki jim je stal ob strani. Tudi on je imel opravičila sebi in drugim za svoje ravnanje, prav tako ostali, ki so izvajali za Človeka nerazumna dejanja v tistem času. Avtorica spomni tudi na zaključek, ki ga je napravila Hannah Arendt: "Nihče nima pravice ubogati. "Kajti "pojasnilo, da smo opravljali svoje delo, izvrševali ukaze drugih, sodelovali v procesu, ki so ga zasnovali drugi, ni opravičilo." Vsekakor velja, da mora vsak posameznik, namesto tega, da stoji ob strani in opazuje dogajanje tako, kot pravi avtorica "prispevati svoj delček v mozaiku, ne gleda na to, da ne more biti vnaprej prepričan, če in kdaj ga bodo prispevali tudi drugi." Prav takšno ravnanje pa najdemo v Zusackovem romanu Kradljivka knjig, ko je prebivalec nemškega mesta, kljub temu, da se je zavedal posledic, v kleti skrival mladega Žida.

Kar nekaj misli v knjigi sem označila, da bi jih delila z vami v tem blogu, pa niti ne vem, če ne bi zapisanemu naredila krivice, ker bi jih izpostavila samo nekaj. Če ne za drugega, sem si jih izpisala kot zaznamke: Sprenevedanje in manjkajoči člen intelektualcev; Občutek krivde zaradi zasedanja delovnega mesta (in napačni politiki, ki temelji na številu delovnih mest, ki jih narekuje trg in ne na številu ljudi, ki zaposlitev potrebujejo); Svoboda tistega, ki nima več ničesar izgubiti; Nadzorovanje ljudi prek predpisane zunanjosti; Tisti, ki so za svoje udobje pripravljeni izkazovati slepo poslušnost; »Da je vsaka krivica neupravičena in neopravičljiva ter da niti ne smemo in ne moremo izračunati, koliko zla je še dopustnega.«; Človek si je izmislil boga, zato da je lahko upravičil svoje nasilje nad živalmi (Kundera); »Racionalizacija zla, ki je grozovitejša od zla samega, saj ga poganja, vedno znova obuja in stopnjuje do neslutene razsežnosti.«; »Ne škoduj. Pomemben napredek bomo opravili že s tem, ko bomo nehali aktivno povzročati zlo.«

Zelo priporočam branje te drobne knjižice z močno vsebino!

Newyorški dnevnik

Iztok Geister

Ko dobim knjigo v roke, si njeno vsebino najprej predstavljam po naslovu, pisatelju (glede na prejšnje izkušnje), pa tudi po dizajnu naslovnice. A naslov je tisti, ki vzbudi predstave in spodbudi misli, ki že napletajo zgodbo, ki naj bi se za njim skrivala. Tako me je naslov Newyorški dnevnik najprej napeljal na kakšno skrivnostno zgodbo, podobno tistim, ki jih piše o doživljajih v tem mestu Paul Auster. Ali pa kaj takšnega, kot vidimo v ameriških filmih, ki se dogajajo v tem mestu s posebnim značajem. Najbrž bo tudi to, da so že napisane zgodbe in posneti filmi na nek način povzeli posebnost duha življenja in pri meni ustvarili posebno občutenje ob vsaki pomisli na veliko mesto. Nakupovanje, obedovanje v fensi restavracijah, razmerja željne samske ženske, obiski psihiatrov, ulice med velikimi stolpnicami, Central Park, stanovanja s posebno dušo z visokimi stropi in velikimi okni, otvoritve galerij, na drugi strani pa skrivnostnost ulic in ljudi. Tudi zgodba v knjigi nosi to občutenje, naslov pa odraža prav to, kar zgodba je. Dnevnik. Dnevnik meseca dni življenja v New Yorku, vpotegnjenega v razvoj odnosa med dvema, ki nista par. Sprva me je malo zmotil poseben način zapisovanja, potem sem se navadila.

Nekaj utrinkov:

»People work much in order to secure the future, I gave my mind much work and trouble, trying to secure the past. Isac Dinesen (1885-1962), Shadows on the grass.«

»Sprehod po tej nekdanji železniški progi nad mestom, na železo betonski konstrukciji, dvignjeni kakšnih deset metrov od tal, je navdušujoč, tako zaradi razgledov na mestni vrvež na eni in na reko Hudson na drugi strani, kot zaradi odlične krajinske arhitekture na sonaravnem sprehajališču.«

»Z razraščajočim odmikanjem najslajšega, to Tantalovo bolečino osamljenih, se vse bolj dani spoznanje, da se dotikanje neba lahko tudi sprevrže.«

»Hoče ji dopovedati, da narave, ki je preživela vihar, med katerim so padala drevesa, dva škrata ne moreta ogroziti.«

Morda za branje: Julio Cortázar.

Ljubo življenje

Alice Munro

Dear life.

»O tem gre knjiga: Ime mu je bilo Roly Grain in ne igra nadaljnje vloge v tem, o čemer pišem, kljub svojemu škratjemu imenu, ker to ni zgodba, samo življenje.« Knjiga gre torej o življenju, običajnemu življenju, ki je daleč od tistega, kot si ga zamišljamo, da bi moralo biti. Vedno imamo v sebi neko predstavo, kako bi moralo življenje teči in s to idealno predstavo primerjamo vse kar se nam primeri. Težava je v tem, da je tisto, kar se nam primeri življenje, idealna predstava pa je samo naša misel, pravzaprav iluzija o življenju. Življenje se torej zgodi, se dogaja in nikoli ni takšno, kakršnega smo si začrtali v naših predstavah. Morda je to še teže doumeti nam, otrokom socializma, ki nam je do začetka devetdesetih vse teklo nekako samoumevno, tudi zato, ker smo živeli v neke vrste nevednosti in nismo bilo obremenjeni z dogodki, ki razdvajajo narod. Sem že malo zašla, a želela sem povedati, da knjiga pripoveduje kratke zgodbe o življenju kot je. Vsaka izmed zgodb v sebi nosi dogodke, ki so življenje in zgodbe, ki se ne končajo. Ne srečno in ne nesrečno, ker sta občutenje sreče in nesreče nerelevantna pri tem, ker je življenje takšno kot pač je. Torej smo lahko samo subjektivno srečni ali nesrečni v tem kako vse skupaj doživljamo. Ker življenje je in gre svojo pot.

O subjektivnem doživljanju nas je učil že profesor ekološke psihologije: »Ko sem bila mlada, sem živela na koncu dolge ceste oziroma ceste, ki se mi je zdela dolga.«

O tem, da mora preprosto miniti čas, da na koga malo manj mislimo: »Tisto jesen in zimo in pomlad, ki so sledile, skoraj ni minil dan, da ne bi mislila nanj.«

O tem, da se v ljubezni nič ne spremeni: »Zame je bilo enako kot takrat, ko sem zapustila Armundsen, ko me je vlak odvlekel proč, še vedno zbegano in polno dvoma. V ljubezni se v resnici nič ne spremeni.«

O tem, da se lahko malo zamislimo nad svojim obnašanjem, ko smo nad petdeset: »Res je, da je bila starejša, morda preko petdeset, in ženske take starosti so se začele vesti gospodovalno.«

O nenavadni percepciji moških: »Bilo je kup stvari, ki so jih moški sovražili. Oziroma niso imeli kaj početi z njimi, kot so rekli. In to je bilo povsem res. Niso vedeli, kaj bi z nečim počeli, zato so to sovražili. Morda na enak način, kot sem jaz čutila do algebre – močno sem dvomila, da mi bo kdaj koli prišla prav. A ne do te mere, da bi si zato želela, da nekega dne izgine z obličja sveta.«

O tem, da je vse proti nekaterim: »Nekateri ljudje naredijo vse narobe. Kako naj to razložim? Hočem reči, da obstajajo taki, pri katerih je morda vse proti njim.«

»Ampak vse je za nekaj dobro, če imaš voljo.«

»Za nekatere stvari rečemo, da jih ni moč odpustiti ali, da  si jih ne bomo nikoli odpustili. Ampak si jih – ves čas tako počnemo.«

Za konec pa še glagol, ki ga je uporabila prevajalka, ki me je pozitvno vznemiril – osrediniti. »A ni se mogla osrediniti na njegove odgovore.«

V lovu za spomini

Arto Paasilinna

Elämä lyhyt, Rytkönen pitkä

Nekega večera pred leti sem imela priložnost prisostvovati literarnemu večeru tega pisatelja v klubu Cankarjevega doma. Med drugim je povedal, da vsako leto napiše eno knjigo. Da gre v kočo ob nekem jezeru in piše. In res, če greste malo pobrskat po spletu, vidite ob skoraj vsaki letnici od začetka sedemdesetih po eno knjigo. Ta je nastala leta 1991, se pa mi je ob nje branju porodila pomisel, da morda le ni tako dobro, da pisanje knjig vzameš kot letno dolžnost. Spomnim se časov, ko sem humorne pripovedi Alta Paasilinne kar požirala. Eno za drugo, začenši z Zajčjim letom in Gozdom obešenih lisic. Humorno doživetje je bilo še boljše zaradi odličnih prevodov Jelke Ovaske. V njeni besedi se kar čuti pritajena humornost, ki rešuje finsko zagrenjenost. In celo, ko beremo njen roman Zvezda pod Olimpom se zdi, da je v njem nekaj finskega humorja. Grem nazaj h gornji misli, ko sem zapisala, da morda letno produciranje romanov ni tako dobra zamisel. Tale lov za spomini me namreč ni tako zelo navdušil kot ostali, ki sem jih prebrala, mislim pa, da sem do sedaj vse, ki so bili prevedeni v slovenščino. Lahko, da sem spremenila okus, lahko pa tudi, da mi opisane prigode niso povzročile toliko spontanega notranjega veselja. Tako kot tudi ne pri Jonassonovem stoletniku, kjer je bil uvod obetaven, potem pa je dolgoveznost zgodbe prerasla humorne užitke.

No kljub temu zgodba lepo teče in ponuja lahkotno branje, ki ga preveva humornost dogodkov v okviru katerih med drugim spoznavamo tudi geodetska orodja, skrivnosti preživljanja v naravi in nespametnost sodobnih urbanih žena, ki pretiravajo z »zdravim« načinom življenja. Absurdnost miselnosti, ko naj bi bilo nekaj, kar je najdražje tudi najboljše, se pokaže v tem, ko prideta Albanec in Bosanec v odročno finsko vas z namenom, da premerita hotel z dragimi nočitvami, da bi ga skopirala za novo rastoča turistična območja v Albaniji.

Paasilinna nam včasih ponudi tudi kakšen opis, ki seže do srca: »Finska se je prevesila v poletje, vsa dežela in ves narod.« (op. morda pa je tisto, kar je naredilo name pri tej povedi tak vtis samo odličen Ovaskin prevod)