Anthony
Doerr
All the Light We
Cannot See.
Dogaja se med drugo svetovno vojno in mestoma spomni na Sojenice, Kradljivko
knjig ali pa kak drug roman, ki se dogaja v tistem času. Megleno sivomodro ozračje
bretonske obale pričara vzdušje podobno tistemu iz romanov, ki se dogajajo na francoski
atlantski obali ali otokih, kot pri Guernseyskem
društvu za književnost in pito iz krompirjevih olupkov, Peščenih sipinah ali Knjigarni.
Sicer je
knjiga, ki potegne. Zaradi načina pisanja, napete zgodbe in, kar za branje ni
nepomembno, kratkih poglavij.
O telesnih
občutkih, ki naj bi jih spremljali. »Potem pa kdaj drugič, kljub željam, obide
nenadna omotica; zagleda Jutto, kako drži v rokah koščke radia, in začuti, kako
se mu v trebuh krade negotovost.« » Od
obiska v Berlinu se Wernerju v prsih razrašča velik strah. Prišel je postopoma,
počasi, kakor sonce počasi potuje čez nebo, zdaj pa se zaloti, da pisari pisma
Jutti, v katerih mora zaobiti resnico, v kateri mora govoriti, da je vse lepo,
ko v resnici ni lepo.«
Nenavadni
opisi fizičnih značilnosti oseb spominjajo na Bartolove. »Višji narednik
Reinhold von Rumpel ima enainštirideset let, ni še prestar, da ga ne bi mogli
povišati. Ima vlažne rdeče ustnice, bleda, skoraj prozorna lica, kot fileta
surovega morskega lista, in občutek za pravilnost, ki ga redkokdaj pusti na
cedilu.« Pri opisu me je očaral file surovega morskega lista.
Življenje
je tvoje. »»Tvoja težava, Werner, je to, da še zmeraj verjameš, da je tvoje
življenje tvoje,« reče Frederick.«
Ko živimo,
ni nujno, da smo živi. »Ne bi bili radi živi, preden umrete?«
»Znanost,
dragi dečko, je sestavljena iz zmot, vendar iz zmot, v katere je prav, da
zablodimo, ker nas polagoma pripeljejo k resnici.« Morda je tako tudi z
življenjem.
Tudi moja
mama se nerada spominja stvari, ki jo spominjajo na vojno. »V štiridesetih
letih se je življenje v Franciji ves čas vrtelo okrog vojne, vojna je bila
središče, iz katerega je vse izhajalo. Marie-Laure še zdaj ne more nositi
prevelikih čevljev ali povohati kuhane repe, ne da bi se ji obrnil želodec. Ne
more poslušati seznamov imen. Seznamov nogometnih ekip, navajanj na kocu revij,
predstavitev na fakultetnih sestankih – zmeraj jo spomnijo na sezname
ujetnikov, na katerih ni bilo nikoli očetovega imena.«
Srečo si
moramo sestaviti. Ni kar vseobsežna. »Je srečna? Vsak dan je nekaj časa gotovo
srečna. Kadar recimo stoji pod drevesom in posluša, kako listje drhti v vetru,
ali kadar odpre paket kakega zbiratelja in ven puhne znani morski vonj po
školjkah. Kadar se spomni, kako je Helene brala Julesa Verna in je zaspala
zraven nje, vroče teže punčkine glave na rebrih.«
