Fant, ki je postal most

 Markus Zusak

Bridge of Clay

Kradljivka knjig me je na nek način presunila, morda sem zato preveč pričakovala od tega romana. Prebrala sem nekaj strani, ni me pritegnil.

Večerja

Herman Koch

Het diner. Roman se precej lahkotno začne, ne sluteč težo zgodbe, ki se odpre v nadaljevanju. Čeprav bi lahko nekateri manjši dogodki v začetku knjige napeljevali k misli, da so nastavki za nekaj večjega.

Ob večerji opisuje življenje in odnose, tudi z bolj lahkotne plati, mestoma je zaznati tudi nekaj humorja. Ko na primer opisuje Nizozemce, ki imajo nepremičnine na francoskem podeželju in se gredo Francoze. »Poberite se v svojo državo in se tam pojdite Francoze z bagetami in s siri in z rdečimi vino, ne pa tukaj pri nas!« Tako pač domačini, kjerkoli že – v Toskani, Provansi ali Istri gledajo na prišleke, ki bi radi postali del njihove socialne sredine.

Mestoma se spusti v razpravo o odnosih, ali pa v razmišljanja blizu filozofskih. Tudi v razmišljanja o sreči, ki jih najdemo v skoraj vsakem literarnem delu. Tu jih razširi še na nesrečo. »Če bi moral definirati srečo, potem bi rekel: Sreča je sama sebi dovolj, sreča ne potrebuje prič. Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje, pravi prvi stavek iz Tolstojeve Ane Karenine. Jaz bi kvečjemu dodal, da nesrečne družine – in znotraj njih predvsem nesrečni zakonski pari – svoje nesreče ne morejo preživeti same. Več ko je prič, bolje je. Nesreča vedno išče družbo. Nesreča ne prenese tišine – še najmanj neprijetno tišino, ki nastopi, kadar je sama.«

Razplet zgodbe, ki ga je tekom romana slutiti, a sem ga med branjem odrivala v polje nemogočega, v bistvu ostaja nerazpleten. Vsaj kar se tiče prevlade dobrega in prava.