Hiša

Ivana Djilas

Konec me je malo presenetil. Ob optimističnih opisovanjih težav sem kljub temu pričakovala malo boljši konec. Pri tem ne mislim pisanja, ampak boljši izid za junake zgodbe. Ker slab izid pripelje slabe občutke brezizhodnosti. Je pa dobro, da je konec nekoliko fantastično izpeljan. Tako je bralcu dan vsaj miselni izhod, da konec ni realen. Čeprav vsebinsko zelo lahko pride do podobne situacije.

Sicer mi je bila knjiga blizu, dogaja se tu, okoli nas, s podobnimi ljudmi, ki jih srečujemo na ulicah, v vsakdanjem življenju. Tudi, ko kupujemo ali oddajamo stanovanje. In, ko razmišljamo, kaj je tisto, kaj so naše stvari s simbolnim pomenom, ki jih ne moremo pogrešati ali prepustiti komerkoli.

O tem, da za velike odločitve rabimo pogum, da si ne premislimo. "Sto fotografij? Ampak jaz bi rada dala oglas danes, takoj, preden se premislim. Preden me zapusti ves pogum. Rada bi, da bi bilo vsega skupaj že konec. Da bi se sprememba življenja zgodila takoj."

O prenavljanju življenja. "Je pa tudi nekaj užitka v izbiranju novega življenja. Selimo se. Nova ulica, novi sosedje, nove navade, nov pogled skozi okno. Spet bo minilo nekaj let, preden vse to novo postane že znano in nezanimivo. Živimo v svetu, v katerem sta novo in sveže največji vrednoti. Ob vsem tem novem tudi staro telo in partnerski odnosi postajajo bolj znosni, kar malo zažarijo v novem kontekstu."

Še veliko je besedila, s katerim bi lahko pustila sled v tem blogu. Je najbolje kar prebrati knjigo.

Nočni vlak v Lizbono

Pascal Mercier

Nahtzug nach Lissabon. Razmišljana pisatelju lepo tečejo, a nisem bila prava bralka zanje.

Midva

David Nicholls,

Us. Knjiga o odnosih med člani družine, popotovanju, umetnosti , bere se pozitivno, z elementi humorja. Mestoma me je spomnila na Gradišnikove potopise.

V zadnjih poglavjih se najde veliko lepega o odnosih.

O posebnostih študija umetnosti. »Kmalu zatem je Albie oznanil, da bo življenje posvetil konjičku. Zakaj sem vprašal Connie, ne more študirati česa bolj praktičnega in tisto, kar ga veseli, početi konec tedna in ob večerih kot vsi drugi? Ker študij, ki temelji na umetnosti, ne deluje tako, mi je pojasnila; potrebuje spodbudo, da razvije svoje slovito oko, naučiti se morati uporabljati fotografski aparat...« O umetnosti, ki je koristna nekoristnost.

O spolnosti in izbiri izrazoslovja. "Pri najini starosti preveč podrobnosti lahko povzroči določen nemir in zadrego, poleg tega je težava tudi v besedišču. Znanstveni izrazi, ki so klinično pravilni, ne prikličejo opojne naslade, intenzivnosti itd.«

»Če daš vse od sebe, ti uspeh zagotovo ne uide.« Penelope Fizgerald, Knjigarna

O tem, kakšne vrste obžalovanje je lahko žalost. »Zato nisem razumel, zakaj sem tako strašno žalosten zaradi mamine smrti, ko pa nisva bila tako povezana, in nazadnje se mi je posvetilo, da je žalost morda prav tako obžalovanje za tistim, česar nismo nikoli imeli, kot bridkost zaradi izgube."

Velika prednost poraza je v tem, da si, ko ga enkrat sprejmeš, vsaj lahko odpočiješ.

Belo se pere na devetdeset

Bronja Žakelj

Knjiga se je res hitro prebrala, tako kot so mi rekli v knjižnici. Tudi zaradi tega, ker se dogaja v našem času in čisto blizu nas. Na naših ulicah, v naših trgovinah, šolah, z istimi blagovnimi znamkami. Z dogodki, ki so obeležili tudi naše otroštvo in mladost. Z obrazi, ki smo jih srečevali tudi mi. Najbrž tudi njo, nevedoč, kakšna zgodba se skriva v njej. Za vsakim obrazom se skriva zgodba. Sicer me je pisanje mestoma spominjalo na Vojnovićevo v Figi. Najbrž zato, ker sem si del zgodbe predstavljala na Vojkovi, pa tudi, ker se del dogaja v podobnem času.

O očeh. "Dada gleda v prazno in potem zajame sapo in potem me pogleda z očmi, ki jih ne razumem. Vse njene oči poznam, ampak teh ne razumem. Gleda me dolgo, ne reče nič. Diha težko in sunkovito in zelo naglas. Ne reče nič."

O besedah brez pomena. "Dnevi so potem čudni. In vsak je drugačen.

Največkrat mislim, da bo šlo, in da bom enkrat spet zdrava. Zaupam si. Mirna sem, čisto notri v sebi, globoko v trebuhu, sem mirna. Takih dni je veliko.

Ampak včasih me je tudi strah, zelo strah. Včasih se strah vame splazi počasi in obtiči, tam nekje, kjer bi moral biti zrak. Spet drugič pa butne vame sunkoma. Me preseneti, spodnese, spodreže. Ko grem po ulici, ko se peljem na avtobusu, ko so obiski. Včasih se to zgodi in takrat so moje noge hrome. Takrat rečem: "Strah me je, da bom umrla." Ali pa rečem: "Kaj pa, če ne bo šlo?" In takrat drugi, skoraj vsi drugi, vedno hitro rečejo: "Ne govori tega!" Ali pa rečejo: "Seveda bo šlo, pozdravila se boš, samo močna bodi."

Težko poslušam te stavke brez vsebine. Vem, da me hočejo tolažiti, ampak kaj pomenijo te besede brez pomena? Kaj pomeni biti močan? Kaj je sploh to? In kaj bo, če jaz te njihove moči nimam dovolj? Mar tudi to, da se bojim, pomeni, da sem brez moči? Se ne bom pozdravila, če me je včasih strah? (158/159)

O stvarnem pristopu. "Branka ne reče: Nič se ne bo zakompliciralo," ampak reče: "Počakajmo na rezultate." Ko to reče, mi odleže.

Članek v Delu.

Mladina