Dnevnik srbske gospodinje

Mirjana Bobić Mojisilović, Дневник српске домаћице

Saj ne vem, kje bi začela. Pri približno moji generaciji avtorice ali pri mojih nostalgičnih spominih na Beograd. Začeli sva v isti državi, le da se je njena (njihova) zgodba precej zapletla zaradi zablod nekega sistema, polnega velikosrbskih apetitov. Zgodba mi je bila še bliže zaradi Beograda. Mladostni utrinki poletij preživetih med dvoriščem Tyrševe, Slavijo, Kalemegdanom, Topčiderjem in Pionirskim mestom. Na morda prvi spomin sploh, staro mamo ter koščke belega kruha, namazane z maslom in marelično marmelado (ki sem jih lahko nesla na dvorišče), belo kavo iz porcelanaste priprave, nemenjene samo temu, razumevajočega starega očeta in mlado teto, ki je imela pri sebi vedno kakšno domačo žival. Začenši z miško Folimvu. In plesa v karirastem krilcu na znano melodijo, nakupov v bližnji samopostrežni na Slaviji, kjer so imeli alvo in hrano opremljeno z datumi. Nisem namreč razumela, zakaj stara mama vedno gleda datume in ne česa drugega in jo vprašala:«Zakaj kupujemo datume?«. Spomnim se tudi učbenika srbščine iz katerega sem se cirilice naučila že dosti prej, pred mojimi slovenskimi vrstniki. In sprehodov s starim očetom v čarobni svet Pionirskega mesta. Ter kesten pireja, stisnjenega v zavite tanke trakove v steklenih kozarcih na podstavku iz slaščičarne na Terazijah ali Knez Mihajlovi. V Beograd sem se še velikokrat vračala. Z mojimi športnimi prijateljicami na turnirje in državna prvenstva. S telovadnim društvom, ko smo za dan mladosti nastopali pred Titom, spali pa skupaj z vojaki JNA v kasarni 4. jul. In na koncu v službenem aranžmaju, enkrat pred vojno, ko smo šli na Kosovo na športne igre in še enkrat po vojni, ko je imela zgradba generalštaba že veliko luknjo, palača federacije pa je prazno odmevala. In pravzaprav še enkrat, s plesnim klubom moje hčere, kjer so v Sava centru osvojili naslov evropskih prvakov. Spomini. Vedno, ko se sprehajam po ulicah Beograda, me objame nostalgija. Nek močan notranji občutek. In solzne oči. Življenje si polnimo tudi s preteklostjo. Da laže preživimo sedanjost. Tako pač je. Seveda tudi s prihodnostjo, ampak danes sem bila spet v Beogradu, s srbsko gospodinjo."Dole ispod Slavije, kada šina savije,...".

O knjigi niste izvedeli kaj dosti. Najbolje, da jo preberete sami in vidite, kam lahko narod, ki smo ga poznali preko Čkalje, Pozorišta u kući, serije Grlom u jagode in filma Ko to tamo pjeva, pripelje oblast, ki misli le nase.

Na koncu še prvi stavek v knjigi, ki ga avtorica navaja, kot svoj moto: »Ni pomembno, da imaš prav, pomembno je, da si srečen.« Pa še prav ima.