Vladimir
Bartol
Naslov knjige najprej miselno poveže z islamskim
okoljem in si tako predstavljamo, da se bodo kratke zgodbe dogajale nekje na
Orientu, tako kot Bartolov
Alamut. Tudi na predstrani, kjer je zapisan odlomek
iz sure o sodnem dnevu, še gojimo to predstavo.
»Stena se bo
dvigala med izvoljenimi in zavrženimi. Na Al Arafu bodo možje, ki bodo poznali
tako prve kakor druge po gotovih znamenjih. Dejali bodo gostom raja: Mir z
vami! In kljub gorečnosti svojega hrepenenja ne bodo mogli stopiti vanj. Kadar
pa bodo obrnili svoje poglede proti žrtvam ognja, bodo vzkliknili: Gospod! Ne
vrzi nas med zavržene! Koran, VII. 44,45«
A takoj v prvi zgodbi lahko ugotovimo, da je kraj
dogajanja naša domovina na prelomu dvajsetih in tridesetih let prejšnjega
stoletja in, da je Al Araf uvod v filozofska in psihološka razmišljanja o
življenju, ljudeh in njihovih značajih. »So ljudje, ki jih boli lepota,
izražena v nevednosti in nedolžnosti. Večinoma so to bitja višje zavesti, ki
jih je pokvarilo spoznanje in, ki si zato žele nazaj v prvotno stanje. Ker pa
se enkrat izgubljena čistost nikdar več ne povrne, je njih najvišja strast, da
bi videli čim večje število sebi enakih. Od tod je samo en korak, da vzamejo
nit usode v svoje roke in začno sami zavajati nevedne.«
Tudi o moško vase zaverovanem pogledu na ženske
(ženske tako interpretiramo, pisec verjetno misli, da je vse v redu). Na
podoben način, »moškocentrično« opisuje ženske njegov italijanski sodobnik
AlbertoMoravia, vzporednice lahko najdemo tudi v opisih vizualnih značilnosti ljudi, ki ženske namreč večkrat opisuje, da imajo veliko glavo, nesorazmerno s telesom,
ali pa kaj sličnega.
In tudi o razmišljanjih na razpotjih med vsakdanjim
življenjem v rutini in pogumnim sprejemanjem izzivov, pa čeprav vodijo v končanje
življenja. Zgodbo o razpotjih je utemeljil z junakom tistega časa dr. Klementom
Jugom, ki je izbral izzive nevarnih sten. »Vsak človek, ki skuša kaj doseči,
stopi nekoč pred odločitev; ali, da izpolni, kar pričakujejo od njega tisti, ki
ga obdajajo, in postane sebi nezvest; ali da posluša svoj klic in razočara
svojo okolico. Večina stori prvo: odtod veliko toliko razočaranja v svetu.
Mnogo se jih vse življenje ne more odločiti.: zapiti ženiji. Peščica, ki ostane
sebi zvesta: ali zmaga ali pogine.« (
Op. ženij je genij). O manj znani podobi tega junaka časa, filozofa in planinca, je v svoji knjigi
Vebrov učenec pisal Tomo Virk.
Drugi tak junak, ki je neustrašno izbiral nevarne
izzive in se vsaj v besedah ni bal smrti, je bil Krassowitz: »Kateri so zadnji
nagibi človeških dejanj, kdo bi vedel? Ali kolikor globoko more prodreti človek
z analitično metodo v svojo notranjost, do tja sem pogledal. Kaj se mi je
pokazalo? Ob sleherni nevarnosti, ki sem jo srečal v življenju, sem si dejal: Če
si premagal tolikšen naval svojih čustev, kje je še kaj človeškega, česar ne bi
zmogel? Ali misliš, da je verjetno, da nisem takrat, ko sem se bil odločil za
svoj korak, imel že v sebi nekega motnega vedenja o tej resnici? Če grem po tej
poti v svojem spominu nazaj, mi pride do zavesti, da mi je že tedaj, ko sem se
odločeval, lebdelo v mislih megleno spoznanje: Sprejmi nase enkratno veliko
razočaranje in osvobojen boš za vedno prihodnjih razočaranj. Potem še: Hočeš
doseči nekaj velikega? Pokaži najprej, čemu se znaš odreči. – In težnja,
storiti odločilen korak v življenju, poseči sam v svojo usodo. Zakaj vedeti
moraš, da je življenje samo zavedanje bolestnih dražljajev organske materije in
smrt uničenje te zavesti. Izločiš električni tok in luč ugasne.«
Zgodbe nam dajo vpogled v takratno življenje pri nas,
junake tistega časa in njihove življenjske odločitve. Življenje je bilo gotovo
drugačno, začutili smo ga lahko že, če smo kdaj slišali svoje dedke in babice
pripovedovati o njihovih »debatah v gostilnah ali ob drugih priložnostih«. Bilo
je precej več intelektualne razprave, predvsem med mladimi študenti. Poleg tega
lahko opazimo, da je bilo med intelektualci modno plezanje po gorah. Življenje
je tudi bilo precej počasnejše, tako je na primer prej neambiciozen uslužbenec
zunanjega ministrstva Milan Jenko imel pet mesecev časa za pripravo na
diplomatski izpit. Doživljanje duha časa še dodatno začini takraten nekoliko
arhaični jezik z izrazi, kot so »gorostasna trditev«, »abstruzna,
nekontrolabilna domislica«, »ingeniozno naiven izraz« (op. tu je imel v mislih Mesnerjev planetarum
influxu in corpus humanum), »vizualna
injekcija je postala potrebni narkotikon«, »bil sem v oblasti svoje
erototropije« ali pa npr. «ponajvečkrat«. Za nas čas zabavni so tudi opisi
nekaterih ljudi, ki nastopajo v zgodbah: »Bil je lep, visok fant, z vranje
črnimi lasmi in rjavimi, žametnimi očmi, s katerimi je umel nevarno operirati
med ženskim svetom.«, ali pa »Bil je majhen zgneten človek z impozantno glavo
in orjaškim čelom, z velikimi zelenkastimi očmi, ki so izražale osredotočenost
in pozornost, s kratkim, ostrim nosom in krepko naprej pomaknjeno spodnjo
čeljustjo.«
