Sara Gruen
Čeprav kakšnih cirkuških zgodb nimam najraje, se je
tale kar lepo brala. Cirkuško sem spremljala zaradi napetosti, pa tudi zaradi
posebnega zornega kota, s katerega je opisan odnos do živali. Najbolj pa me je
pritegnila zgodba glavnega junaka pred in po tem, ko je živel s cirkusom. Ko je
bil star triindvajset let in se zaradi nesreče staršev nenadoma, tik pred
koncem študija, odloči za drugo pot. In ko je star devetdeset ali
triindevetdeset let in je že pod režimom doma za starejše. Ko ima še vedno
svoje sanje o življenju, kjer odloča sam. Pravzaprav so mi bila tista poglavja romana,
ki so ga opisovala v njegovem zadnjem obdobju najljubša. Bila so pisana nekako
doživeto, resnično. Lahko se je vživeti v njegovo željo, da ukane osebje in
pobegne za svojimi sanjami.
»Star sem devetdeset let. Ali triindevetdeset. Prvo
ali drugo.
Ko si star pet let, do meseca natančno poznaš svojo
starost. Tudi v dvajsetih veš, koliko si star. Enaindvajset rečeš. Morda
sedemindvajset. Potem pa se v tridesetih začne dogajati nekaj čudnega. Najprej
je zgolj premolk, trenutek omahovanja. Koliko si star? Oh, star sem …,
samozavestno začneš, potem pa umolkneš. Hotel si reči triintrideset, a ni res.
Petintrideset jih imaš. In potem se zmedeš, ker se sprašuješ, ali je to začetek
konca. Seveda je, toda še desetletja traja, preden si to priznaš.
Začneš pozabljati besede. Imaš jih na vrhu jezika,
vendar ostanejo tam, namesto, da bi zdrsnile z njega. Greš v zgornje nadstropje
po kakšno stvar, ko pa prideš gor, se ne moreš spomniti, kaj si prišel iskat.
Otroka kličeš po imenih vseh drugih otrok in celo psa, preden prideš do
njegovega. Včasih pozabiš, kateri dan je. In končno pozabiš tudi leto.
Pravzaprav ne gre toliko za to, da bi pozabil, prej
bi rekel, da sem nehal spremljati odtekanje časa. Vem, da se je obrnilo novo
tisočletje, to že vem – toliko hrupa za nič, vsa tista mladina, ki zaskrbljeno
kokodaka in kupuje konzervirano hrano, ker je bil nekdo prelen, da bi pustil
dovolj prostora za štiri cifre namesto dveh -, toda vse to se je morda zgodilo
prejšnji mesec ali pred tremi leti. Je sploh pomembno? Kakšna je razlika med
tremi tedni ali tremi leti ali celo tremi desetletji pasiranega graha, tapioke
in spodnjega perila za inkontinenco?
Star sem devetdeset let. Ali triindevetdeset. Prvo
ali drugo.«
Domovi za ostarele. V
Sloveniji so katastrofa. V enem je bil moj dedek po mami, v drugem, nekje na
drugem koncu naše sončne dežele, babica po očetu. Johnova babica je nekje na
tretjem kraju. Povsod je, kot bi bil nekje v bolnici, pa ne takšni iz ameriških
filmov. Vsi so bili zelo veseli, da so do postelje v domu sploh prišli. Če si
bolan, te v bolnici nočejo, za te grozne domove pa stojijo v vrstah. Je to
tisto, kar so si zaslužili ob koncu življenja? Kam ponikne denar vseh
varovancev? V slabo organizacijo? Ali kam drugam? Kaj ne bi mogli teh domov
vsaj dostojno urediti? Velika svetla okna, snažne sobe, brez občutka, da si v
bolnišnici. Velike dnevne sobe, kot bi si jo uredil tudi doma? Najbrž bo ostalo
pri ameriških filmih. Malo bolj spodbuden je bil tudi tisti slovensko – hrvaški
z Ano Karić in Radkom Poličem, kjer so se dogajale Nočne ladje. Morda tudi
zaradi optimizma in neke skrivne želje, ki je gnala glavna junaka tega filma.
Kot pri dami, ki je pobegnila iz doma, da je šla pomerit rdeče čevlje iz oglasa v hudo drago trgovino (op. Joanne Harris - ne roman Dama v rdečih čevljih,
ampak ena izmed kratkih zgodb), ali pa junaka te zgodbe, gospoda Jankowskega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar