Goran Vojnović
Že kakšne petnajst minut premišljujem, kako naj bi
začela tale zapis o naslednji Vojnovićevi knjigi. Pa ne najdem pravega uvodnega
stavka, ki bi izrazil moja razmišljanja. Da bi povedal, kaj mislim in, da ne bi
zvenel preveč klišejsko. Že med branjem knjige sem ob priložnostih, ko sem
razmišljala o njej, v mislih že kovala stavke, s katerimi bi najbolje opisala
moje misli o njej. Takrat je bilo vse jasno, a misli nisem zapisala, ker sem se
vozila v avtu, hodila po cesti ali pa opravljala tedenski nakup. Skratka,
želela sem povedati, da je po moje pisanje v knjigi še krepak korak naprej od
nagrajene Čefurji raus! Moč pripovedi je odlično ujel v tok besed, jezik mu
lepo teče. Tudi vložki v jugo, JNA in fužinskem slengu so zapisani na nek pristen
način, tako da se berejo naravno, ne tako kot v kakšnih drugih romanih (drugih
avtorjev), kjer velikokrat zvenijo nenaravno in moteče. Odlično pisanje, ki
bralca čustveno vpotegne v močno in pretresljivo zgodbo. Zapisano je tako
dobro, z mnogimi detajli, ki dajo misliti, da bi delo lahko bilo
avtobiografsko. Pa najbrž ni? Zaenkrat še nisem zasledila kakšnega zapisa, ki
bi mi pojasnil, od kod je avtor črpal pripoved.
V zgodbi so večkrat omenjeni vzporedni svetovi,
svetovi ljudi, ki živijo drug ob drugem, a njihovo življenje teče drugje.
Sošolci, gimnazijci, mama in sin. Kot pri Murakamiju ali Karin Rasmussen. Ali
pa, če gremo v čas, ko se je dogajala zgodba, vzporedni svet jugoslovanske
vojne in našega življenja tu v Sloveniji. Iz poročil smo slišali za vojne
grozote, sočustvovali smo z narodi, za katere smo se še pred kratkim v šoli
učili, da so naši bratski, ali pa z njimi skupaj sodelovali na državnih
prvenstvih, nastopali na stadionih, gledali iste filme in peli iste pesmi. A mi
smo živeli tu, v Sloveniji, v nekem oddaljenem svetu, daleč od tistega
grozljivega tam doli. Šli smo se vsakdanje življenje, hodili v službo, nakupovali
v trgovinah, šli na smučanje in na morje, se zabavali in trpeli, a slednje iz
precej bolj banalnih razlogov, kot ljudje v bivši Jugi. Šele ko sem v začetkih
dvatisočih spet prišla v meni draga mesta – Sarajevo in kraje ob bosanski meji,
sem videla, kaj se je tam pravzaprav dogajalo. Požgane hiše, mesta duhov,
luknje od nabojev v višini glav, hribi, ki obkrožajo Sarajevo brez gozdov, a
polni grobov, žalost v očeh ljudi. Sevdah.
Zanimivi so tudi pogledi v človekovo psiho, ki si
išče opravičilo v razlagah o tem, zakaj je nekdo skrenil s poti etičnega in se
pustil zavesti skupinski norosti nedopustnega. V tej knjigi na en način,
nekoliko drugače v Littlovih Sojenicah.
V knjigi pa je zgodba prežeta tudi s številnimi
opažanji in doživljanji dogodkov, na način, kot jih doživljamo vsak dan. »Meni
pa se je medtem porajal le neprijeten občutek, da se človek pred menoj na vse
pretege trudi, da bi mi pokazal, da zanj na tem svetu obstajajo pomembnejše
stvari od mojega obiska.«
Sem imela še kar nekaj zaznamkov ob branju tega
romana, pa sem si premislila, ne bom jih zapisala, ker bi takole, vzeti iz
konteksta, zveneli preveč banalno. Preberite knjigo.
