Veronika se odloči umreti

Paolo Coelho

Veronika Decide Morrer. Knjiga je na seznamu Mesto bere, zato sem izkoristila priložnost, da bi jo še enkrat doživela. V spominu sem imela, da sem jo brala precej časa nazaj, ne pa šele ob koncu devetdesetih, ko je izšla v Slovenščini. Spomnila sem se še osnovnega poteka zgodbe, v mislih so mi ostale slike sobe v frančiškanskem samostanu s pogledom na Prešernov trg ter klavir in fant v ustanovi, kamor so jo prepeljali po neuspelem samomoru. Drugih podrobnosti pa ne več, tudi tega ne, da je zdravnik na njej eksperimentiral, da bi v njej spet vzbudil željo po življenju.

Takrat, ko sem jo brala prvič, sem bila nekako vzhičena nad tem, da je avtor zgodbo postavil v Ljubljano, zdaj, potem, ko sem v začetku dvatisočih prebrala dve ali tri njegove knjige, pa sem dobila občutek, da gre za verižno pisanje knjig z željo po prodaji na osnovi nekaterih duhovnih spoznanj. Tudi promocija Ljubljane je v mojih očeh v takšni prizmi postala cenen način pridobivanja bralcev. Kaj pa vem, morda pa se motim.

Bodljikave zgodbe

Guadalupe Nettel

Zbirka kratkih zgodb tokrat nima originalnega naslova. Sklepam, da zato ker sta zgodbe izbrali in knjigo uredili skupaj avtorica in prevajalka Veronika Rot in najbrž zato skupen naslov obstaja le v slovenščini. Tudi, kot pri prejšnji prebrani knjigi, izhaja avtorica iz Mehike. Očitno naj bi bila skupna tem avtorjem asociacija na bodice, v Načelu užitka je na naslovnici kaktus, tu pa knjiga v naslovu nosi pridevnik »bodljikav«. Sicer imajo njene zgodbe spet tisto značilnost, ki sem jo opazila pri večini sodobnih avtorjih kratkih zgodb – zanaša jih v nadnaravno, fantastično, bizarno ali pa v človeške psihične fenomene, ki so na robu normalnega. In njene zgodbe niso prav nič tipično latinsko ameriške, so pravzaprav zelo globalne. Še več, pri nekaterih od njih sem dobila neposredne asociacije na prebrano pri Murakamiju ali Moravii.

Že takoj na začetku se v citatu Julia Ramona Riberyra iz Skušnjave neuspeha dotakne lovljenja trenutkov sreče. »Nepopolna bitja, ki živimo v nepopolnem svetu, smo obsojena, da najdemo le drobtinico sreče.« Spomnila sem se na Pamuka, ki je opisal trenutke največje ali popolne sreče v Muzeju nedolžnosti, ali Tamarove, ki je pisala o globoki sreči. Sreče, tokrat v otroštvu, se je dotaknil Beigbeder v Windows of the world, pa še mnogi drugi, Auster, Roth,… Iskanje sreče in trenutkov nje občutenja je pač motivacija za življenje in ena izmed vsebin s katero si ga želimo polniti. Nettlova je zapisala tudi enega izmed vidikov sreče. »Prištevam se med pičel odstotek ljudi, ki jih njihovo delo veseli, in glede tega se imam za srečnega«. Nekaterim je za najsrečnejši del življenja dovolj, da srečajo lepo žensko. »Če bi imel s seboj fotoaparat, bi zdaj imel kakšen dokaz, in to ne le o idealni ženski, temveč tudi o najsrečnejšem dnevu mojega življenja.«

Opisuje tudi nezavedne občutke ljudi, ko se srečajo z zelo lepimi ljudmi. »Ko sem jo pogledal, me je obšel nenavaden občutek, neke vrste manjvrednost, ki jo običajno občutim pred zelo lepimi ženskami.« (Čeprav beseda srečanje navaja na to, da je ko, srečamo nekoga sreča).

V japonski zgodbi je na primeru bonsaja opisala fenomen, ko spreminjamo bitja, kot so bila po naravi in iz narave v nekaj drugega, tako da niso več to, kar so bila, a kljub temu, da so v (tem primeru) skrčenje, ne morejo zakriti svoje prave narave. »Naj izhajajo iz gozdnega drevesa ali pa iz samega, so bonsaji zgolj to, bonsaji, drevesa, ki izdajo svojo pravo naravo.« Misel lahko prenesemo na karkoli drugega, tudi na človeka.

Odlična je tudi spremna beseda Veronike Rot. Posebej zanimiva je v delu, kjer opisuje odnos pisateljice do zvrsti pisanja. »Ko je objavila svoj prvi roman Gost, je v nekem intervjuju povedala, da je pisati roman tako, kot bi dobili gosta, ki ne pove, kdaj namerava oditi. Nasprotno pa je pisane kratkih zgodb, kot bi dobili kratek obisk: obiskovalec se ne naseli pri vas doma, zgolj spije kavico in kmalu odide.« Morda to tudi daje možnost pisateljem kratkih zgodb, da se v njih lotijo bolj bizarnih in obskurnih tem. Ker se tako ne bojijo, da bi pri njih doma ostale dlje časa.

Načelo užitka

Jose Emilio Pacheco

Po dveh kubanskih, sem tokrat dobila v roke mehiškega avtorja. Njegov način pisanja je nekoliko drugačen od tistega, ki ga imajo ostali latinskoameriški pisatelji, katerih dela sem prebrala. Morda zato, ker gre za kratke zgodbe, morda pa tudi, ker ne opisuje zgolj življenja, kot je, ampak zgodbe zapelje v nadnaravno mistično smer, kot Dahl ali pa Harrisova. Ali pa v nenavadno v običajnem življenju, v smislu, da je nenavadno običajno, kar najdemo v kratkih zgodbah Munrojeve. Zakaj se nadnaravno, mistično in nenavadno dogajanje znajde prav v kratih zgodbah? Najbrž zato, ker so zaradi svoje dolžine primeren medij za predstavljanje nečesa nedorečenega, nečesa, kjer ni treba zaradi dolžine zgodbe vsega izpeljati in obrazložiti prav do konca. Pri kratkih zgodbah se lahko prepusti bralcu razmišljanje o nadaljevanju ali pa o nečem, kar se je zgodilo, pa ostane nepojasnjeno prav zaradi tega, ker pisatelju ni treba zgraditi celotne dolge zgodbe romana.

»Knjige imam rad, ampak učitelj telovadbe mi je rekel, da preveč branja slabi voljo. Učiteljev nihče ne razume, eden trdi nekaj, drugi pa čisto nekaj drugega.« Gotovo je, da je človeka, ki več prebere teže voditi ali celo manipulirati. Nisem pa še razmišljala o tem, da bi veliko branja slabilo voljo. Morda je razlog v tem, da pri obilo branja ni časa za  perfekcijo, ki jo terja šport, ker ima dan samo štiriindvajset ur. Ali pa gre pač za dejstvo, da smo ljudje različni. Eni bolj berejo, drugi se bolj posvečajo športu. (Eni pa skušajo oboje vzdrževati v ravnotežju). Me je pa ta trditev spomnila na nedavno Katančevo izjavo ob priložnosti podelitve Bloudkovega priznanja, ko je dejal nekaj takšnega, da Bloudek ni bil najboljši pri matematiki in fiziki, je pa dobro telovadil in, da naj bi bilo to skupno obema, ker tudi on (Katanec), ni bil dober v teh predmetih, je pa dobro igral nogomet.

O tem, kako starost vse izenači. »Pohitela sem k njej, jo poljubila in objela. To, kar naju je ločevalo, je izginilo. Kar je bilo prej, ni bilo več pomembno. Nikoli več ne bova ena grda in druga lepa. Zdaj sva si z Rosalbo enaki. Zdaj naju je izenačila starost.«

V Pachecu je tudi nekaj botanika. V eni zgodbi je omenil vrsto borovca ocote, ki raste v gorovju, ki obdaja Ciudad de Mexico. V drugi je omenil drevesa čudnih oblik, ki naj bi se nahajala na Mravljinčnem ranču za predsedniško rezidenco (Los Pinos). Bila so takšna, kot da bi jih sploščila nevidna teža in tega ne moremo pripisati ne nevidnemu terenu, ne starosti. Naj ne bi šlo za starodavna drevesa, kakršna so predhispanske močvirske ciprese v bližini tega parka, ker so jih posadili šele v XIX. stoletju po ukazu nadvojvode Maksimiljana.

V eni izmed zgodb, ki se dogaja na v 1912 letu izginuli jadrnici Churrucca, opisuje situacijo, ko prijateljstvo traja samo za čas izleta ali počitnic, to pot za čas plovbe. »dobro je, da sem že opazil malo Španko, stara dva morata biti njena starša, prelepa je, kako naj se ji približam, bolje da počakam, da bo led prebit in bo vzbrstelo lažno tovarištvo vsakega potovanja, kajti ob izkrcanju, puf, ga je konec, stvari se povrnejo v prejšnje stanje, delaj se, da se nismo še nikoli videli, kako čudno, ali pa niti ne, kajti nihče ne ve, ali bo v pristanišče prispel živ, in zato se pretvarjamo, na svetu nimam skrbi, , počutim se na sprehodu, kot ob bregu reke;«

Maple LeafRag

Ste vedeli, da je matí jutro po katalonsko?

Ocote – morda Pinus teocote, ki je endemičen v Mehiki. 

Dala sem ti vse življenje

Zoé Valdés

Te di la vida entera. Zgodba o ljubezni in Havani. Lahko sem si predstavljala življenje tam in takrat, kot ga pripoveduje pisateljica. Ker jo v določenih delih odnese v pripovedovanje tjavendan, sem tam brala bolj po diagonali in iskala zgodbo. Ki je zanimiva, pretresljiva in polna naboja, najbrž zaradi temperamenta Kube in spet nepozabne ljubezni za vse življenje, ki jih imajo tako radi latinskoameriški pisatelji. Ne samo teme tudi načini pripovedovanja so podobni. Bolj na dolgo, kot v stotih letih samote ali pa zeleni hiši. Take knjige berem bolj kot glasbo, pesnitev, jo občutim in živim z njo v predstavah ob zgodbi.

Južnoameriške zgodbe so polne občutij, v tej jih je pisateljica dopolnjevala še s kubansko glasbo. »Ivo je prižgal radio, zaslišal se je pomalem hripavi, neenakomerni enkratni glas Ignacia Ville, imanovanega Bola de Nieve. Pel je neko otožno pesem v angleščini. Ob njej je Cuquito pri priči obšel nekakšen nerazložljiv 'filin' (feeling), pa pri tem ni znala niti mu po angleško, ampak nekaj v duhu, ali pa iz sveta duhov, ji je govorilo, da je to njena pesem ali da vsaj opisuje njeno razpoloženje v točno tistem trenutku: Remember,it's my heart, the heart with the wishes old … Be careful it's my heart …«

O lažnih utvarah. »Ni marala živeti od lažnih utvar, tako kot junakinje radijskih nadaljevank, čeprav je zdaj, po zaslugi učiteljice in slovarja, že vedela, da izraz lažna utvara ni pravilen, da je nepotrebna podvojitev, saj je utvara že sama po sebi nekaj lažnega. Obstaja tudi znan rek: kdor živi od utvar, umre od razočaranj. A je mogoče ves ta čas živela od utvar?« In o lažnih upih. »Pa tudi ne maram spodbujati lažnih upov.«

Hvalnica Havani. »Vožnja po Maleconu je bila tokrat srečnejša od prve. Taka je Havana, večkrat jo obredeš, raje jo imaš. Nikoli ti ni dolgčas, zdi se ti vsakič lepša, zato ker te vsakič pričaka drugačna pustolovščina, drugačen čar, ki ti stepe srce v tropski sorbet. Če je še v takem razsulu, če še tako ihti od razočaranj, bo Havana vedno Havana. In če jo obredeš v knjigah, napisanih zanjo, kjer je mesto prikazano kot kakšna čarodejka, če jo, namesto da bi jo prehodil, kot zgodovinar Eusebio Leal, ljubkuješ kot kakšno mesečnico, sesuto od trpljenja, v dvomu in dolgovih dolgega izgnanstva, v mukah nemogočega, ki je, kot pravi Lezama Mima oziroma Lamama Mima, če povzamem, pouzmam, edino spodbudno, tedaj spoznaš, da je Havana mogočno mesto, še vedno mesto ljubezni, bolečini navkljub.« To zadnje je najlepše, še lepše pa se besedilo najbrž sliši v španščini.

Še naprej o Havani, času, tradicionalnem veselju, dostojanstvu in prihodnosti. »Zgrabilo me je ne vem kaj, mesto me je skominalo, kot bi ga morala doživljati tudi zanj, za njegov spomin. Čas je hitro minil, veliko je bilo rušenja, druge zgradbe so utrpele precejšnje arhitekturne spremembe, ker so morali stanovalci z naraščanjem družine graditi nadzidke. Drevesa so pogosto obrezovali, nazadnje pa kar posekali, v enem zamahu. Pa vseeno so bili ljudje še kar naprej veseli. Po tradiciji. Ni bilo kaj jesti – za spremembo -, ampak imeli smo dostojanstvo, predvsem pa prihodnost. Čeprav smo mnogi (tisti z odraščajočimi otroki) vedeli, da dostojanstva ne moreš dati v lonec in da ima prihodnost kot zabela in bodočnost svoje meje. Jaz sem še kar hodila in hodila naokrog po moji Havani, v soncu ali neurju, nazadnje pa vedno pristala pri Maleconu, ob mojem – mojem mojem – modrem morju.«

Mladost ima svoje prednosti. »Pucinguita jo je bila namazala po obrazu, ampak po čelu, zgornji ustnici in nosu, je bila že pokrita s tankim slojem potu. S čipkastim robčkom si je otrla svoj mladi,torej še vedno slastni in lizljavi znoj.«

BarbaritoDiez, Una Rosa de Francia (o Edith Piaf) 

Maria Teresa Vera, Veinte años 

¿Qué te importa que te ame
Si tú no me quieres ya?
El amor que ya ha pasado
No se debe recordar

Fui la ilusión de tu vida
Un día lejano ya
Hoy represento al pasado
No me puedo conformar
Hoy represento al pasado
No me puedo conformar

Si las cosas que uno quiere
Se pudieran alcanzar
Tú me quisieras lo mismo
Que veinte años atrás

Con qué tristeza miramos
Un amor que se nos va
Es un pedazo del alma
Que se arranca sin piedad
Es un pedazo del alma
Que se arranca sin piedad

MoaimaSecada (mulatka, ki je umrla od ljubezni), 

Perdona mi consienza

Perdóname, perdóname conciencia
Razón se que tenía
Pero en aquel momento
Todo fue sentimiento
La razón no valía
Odpusti mi vest moja

saj vem, da si imela prav,

ampak takrat

je bilo vse čustvo

razum ni nič veljal.

(nisem našla)

In sem se zasanjal,

ji ponudil raj,

in pri tem sem vedel,

da nisem več sam svoj.

(drugo)

Zato sem pozabila

vse stvari, ki na tem svetu

kratijo veselje

in daljšajo muke srca.

CeliaCruz, Nostalgia Habanera, 

Zapis sem seveda tipkala ob glasbi, na katero me je napeljala ta knjiga.

Adios Mucachos!

Daniel Chavarría

Tokrat ni treba zapisovati naslova v originalu, ker ni bil preveden v slovenščino. Po zaslugi Mesta bere spoznavam južnoameriške pisatelje, tokrat kubanskega urugvajskega porekla, ki je nekega dne pokupil vse vozovnice manjšega turističnega letala in ga ugrabil, da je pristalo v Havani. Njegova osebna zgodba je zanimiva, je pa tudi ta, zapisana v zabavnem romanu, asociacije ob branjo so bile nekje med Passalino, Jonassonom, Simmlom in Kubo. Ja, zadnje je mesto in bi pri psiholoških testih izpadlo kot drugačno.

Sicer, glede na to, da v tem blogu ne delam obnov knjig, ki jih lahko najdete na mnogoterih mestih, ne bom zapisala nič dodatnega. Edinole morda misel: »Ne zaupam ljudem, ki so preveč zaupljivi. Ob tem pomislim, da so neumni in zato nezanesljivi, ali pa imajo načrt, da bi me zajebali, in tega res ne maram.« (Op. nelepe besede iz prejšnjega stavka pregledovalnik besedila ni prepoznal kot slovenske, čeprav najdemo obrazložitev v SSKJ - vulg. narediti, povzročiti komu kaj nezaželenega, slabega).

Hiša iz papirja

Carlos María Domínguez

La casa de papel. Sproščujoče branje v svetu knjig.

"Že nekaj mesecev, tako so mi povedali, si je Carlos dovolil užitek, da je Francoze devetnajstega stoletja prebiral ob svetlobi sveč na srebrnem svečniku. Že pred časom sva govorila o tem, saj tudi sam rad prebiram Goetheja, medtem ko na stereu igra Wagnerjeva opera, ali pa denimo, Baudelaira ob Debussiju. To je del popotovanja in lahko vam zagotovim, da je užitek v vseh pogledih vrhunski. Morda veste, da tudi takrat, ko beremo potihem, v nezaznavni frekvenci oddajamo glasove črk. Vendar zvoka ne moremo nikoli povsem odpraviti. Tam je tih, nikoli odsoten. Kot inštrument po partituri igra svojo linijo, in lahko vam zagotovim, da je tako barven kot vid. To ustvarja ton, melodijo, ki prehaja besede in stavke, in ko se ji pridruži zmerno tiha glasba, v globini bobniča nastane harmoničen kontrapunkt med lastnim glasom in tistim, ki prihaja iz zvočnikov. Če preseže nekaj decibelov, glasba preglasi vaš zvok in ubije tekst. Ne le to, človeka tudi prelisiči. Slaba proza, ki jo spremlja dober koncert, se lahko zdi veliko boljša, kot je v resnici."

Pojdi, kamor te vodi srce

Susanna Tamaro

Va' dove ti porta il cuore. Knjigo sem poiskala, ko sem prebrala članek v Delu, mi je zanimanje najprej pritegnila omemba babičine zgodbe, ki jo o svojih življenjskih izkušnjah pripoveduje vnukinji. Zgodba je najbrž zanimiva bolj za ženski del bralstva, še bolj za tistega, ki ima hčere, saj jo te zagotovo najbolj razumejo. Malce me je zmotila oblikovna podoba knjige, ki bolj nakazuje na kakšno ljubiteljsko duhovno čtivo, a sem se navadila. Moji mami, ki je knjigo prebirala pred menoj, pa so bile velike črke do roba zaradi praktičnih razlogov celo všeč. Čeprav sem menila, da ji bo knjiga zaradi svoje vsebine blizu, jo je odložila, mislim, da po kakšni tretjini, ker je bila potrebna velika koncentracija pri branju, če bi želela v vsakem trenutku vedeti, o kom gre beseda v določenem delu knjige. O babici, hčeri ali vnukinji. Tudi meni se je skoraj primerilo isto, ker sem v prvi polovici težko lovila koncentracijo ob branju, pa me je zadnji del romana tako prepričal, da sem se po koncu še enkrat vrnila za začetek in ponovno, bolj koncentrirano z zanimanjem še enkrat prebrala prvi del. Gre za zgodbo o življenju in odnosih, to pa je pravzaprav najbolj zanimivo, ker se ob branju lahko postavimo v čevlje še koga drugega in podoživimo še kakšno življenje, katerega delci so lahko podobni tudi našemu. No, ne ravno v čevlje, ker pri branju izkušnjo doživljamo od zunaj in boleče trenutke podoživimo le v mislih. Življenje v nekoga drugega čevljih z rekom ameriških Indijancev omeni tudi avtorica nekje v knjigi: » Preden presojaš človeka, hodi tri mesece v njegovih mokasinih.«

Večkrat sem se že spraševala, kako bom razmišljala, ko bom še starejša. Ko bom vedela, da ni več občutka perspektive, ki bi gnal naprej in, da so doživetja, ki jih še lahko prinese življenje, omejena. In kakšne misli neki, me bodo takrat obhajale. Babica v knjigi ne razmišlja kaj preveč optimistično: »Starčevske misli nimajo prihodnosti, večidel so žalostne, če ne žalostne. pa vsaj melanholične. Pogosto se sprašujem o tem čudnem pojavu.« Mi je pa ob branju odlomka »Nekje sem zasledila, da je Manzoni, ko je pisal Zaročenca, vsako jutro vstajal ves vesel, da ga čakajo njegovi junaki.« prišlo na misel stanje, ko zjutraj vstajaš ves vesel poln energije in se veseliš službe ali kakšnega dnevnega opravila, ki te čaka tisti dan. Res je, da človek veliko motivacije za delo in življenje črpa prav iz sebe in to je tudi najbolje, če želi skozi življenje v pozitivnem duhu.

Naključje. Že večkrat sem ob naključnih dogodkih ali seriji naključnih dogodkov s podobno asociacijo ugibala o naključju. Je to naključje, ali pa se je imelo zgoditi? Kaj sem si želela povedati ob asociacijah pri zaporednih naključnih dogodkih? Naprej raje ne bi razvijala misli in vprašanj, zato prepišem, kaj je napisala Tamarova: »Naključje. Nekoč mi je mož gospe Morpurgove rekel, da hebrejščina te besede ne pozna. Če hočejo izraziti kaj v zvezi z naključnostjo, morajo uporabiti arabsko besedo hazard. Smešno, ne? Smešno, pa tudi pomirjajoče: kjer je Bog, ni prostora ne za naključje ne za skromno besedo, ki ga označuje. Vse se odloča in ureja v višavah, karkoli se ti pripeti, ima smisel. Vselej sem vedno zavidala ljudem, ki lahko brez obotavljanja, ne da bi dvakrat pomislili, sprejmejo takšno podobo sveta. Meni to kljub vsej dobri volji ni nikoli uspelo za dlje kot za dva dni skupaj: strahote in krivice na svetu so me vedno omajale, namesto da bi jih hvaležno opravičevala, se je v meni začel dvigovati odpor.«

O vzgoji. »Niso nas vzgajali za doslednost, temveč za prilagodljivost.« In o razumevanju, ki ga prinese čas. »Mogoče me boš lahko razumela šele ko boš starejša; razumela me boš lahko, če boš prehodila skrivnostno pot, ki od nepopustljivosti vodi k prizanesljivosti.«

Pamuk je svoje občutenje sreče, ki se ga razveselimo,  nekako vpel v zgodbo Muzeja nedolžnosti, Tamarova ga je izrazila s primerjavo: »Glasba je po malem izginila in z njo tudi občutek globoke sreče, ki me je spremljal prva leta. Vidiš, prav za tem mi je bilo najbolj žal. No, saj sem se tudi kasneje še kdaj razveselila, kako da ne, toda veselje je v primeri s srečo kakor električna žarnica v primeri s soncem. Razveseliš se vselej koga ali česa, to čustvo sprožijo zunanji dejavniki. Sreča pa tega ne potrebuje. Polasti se te brez vidnega vzroka, je kot sonce: greje tako, da črpa iz svojega lastnega srca.«

O tem, kako se znajdemo v situaciji, ko se nam zdi, da govorimo »s komisarjem, ki nas hoče na vsak način pripraviti do tega, da priznamo zločin.«

O miru pred sistemom. »Pa sem vendarle vsakič znova šla; vzela sem vse skupaj za sitnost, ki jo moraš pač prenašati, če hočeš imeti svoj mir. Takšna drža resda ni veličastva, je pa zelo razširjena. Imeti svoj mir je ena najglobljih človekovih teženj, tako je bilo takrat in tako je verjetno še danes.«

O iskanju zunanje krivde. »Če se nočeš zazreti vase, ni nič lažjega, kot poiskati izgovore. Vedno se najde zunanja krivda in zelo pogumen moraš biti, da si priznaš, da je krivda – pravzaprav odgovornost – samo tvoja. In vendar je, kot sem ti rekla, to edini način, da greš naprej. Če je življenje pot, potem pelje nenehno navkreber.«

O misli, na tiste, ki so odšli iz našega življenja. »Zdaj morda razumeš, kaj sem ti povedala na začetku: umrli nas ne bremenijo toliko s svojo odsotnostjo, kolikor s tem, kar med njimi in nami ni bilo izrečeno.«

O zaupanju popolnim ljudem. »»Ne zaupajte ljudem, ki so popolni.« mi je pravil, »ki imajo v žepu že pripravljene rešitve, ne zaupajte ničemur, razen tistemu, kar vam govor vaše lastno srce.«« In še naprej o tem, kateremu glasu gre zaupati – zunanjemu (tiraniji okolja) ali notranjemu? »V tistih treh dneh si v sebi izbojevala veliko večjo, veliko odločilnejšo bitko: med glasom zunanjosti in glasom srca si brez najmanjšega dvoma, brez najmanjše odločnosti izbrala glas srca.« Pripovedovalka pa os sebi nasprotno pravi: »Notranja negotovost in okolje, v katerem sem odraščala, sta me že prepustila tiraniji zunanjosti.«

»»Obstajamo tu,« mi je venomer ponavljal. »Zdaj.««

»«Da bi bila leta, v katerih boš živel, zanimiva,« si menda zaželijo Kitajci.«

April 2023. Nov članek v Delu "Branje je osrečujoč napor."