V prvi osebi ednine

Haruki Murakami

First Person Singular. 一人称単数

Dočakala sem tudi odličen prevod Domna Kavčiča iz Japonščine (v Slovenščino). Lepo se je brala, spet sem občutila, da imam v rokah Murakamija. Najprej sem namreč vzela v roke angleško različico. Verjetno sem bila preveč razvajena z odličnimi prevodi Murakamija v slovenščino. Angleška različica me je nekoliko razočarala. Ne odseva tiste pretanjene skrivnostnosti in posebnosti jezika, kot sem jih bila vajena v slovenščini. Sploh nisem dobila tistega občutka, ki sem ga v dosedaj prebranih njegovih romanih, zaradi katerega nisem in nisem mogla prenehati z branjem knjige. Kot na primer pri Uboju komturja, ko sem predolgo čakala na drugo knjigo.

Avtobiografske kratke zgodbe. Tudi nekaj mističnosti, kot smo pri Murakamiju vajeni. Zdi se mi, da sem tisto, ko se v soncu napoti s šopkom rož na vrh hriba nad Kobejem v zapuščeno koncertno dvorano na recital dekleta, s katero sta skupaj zahajala v glasbeno šolo. Ostale zgodbe pa so mi bile nove, vsaka zase nekaj posebnega, s svojim sporočilom.

 

Schumann,Karneval

Preden moj mož izgine

Selja Ahava

Ennen kuin mienheni katoaa

Ponekod me je asociiralo na Debeljakovo, ne samo zaradi hibridne sestave romana, predvsem zaradi izgube moža, čeprav je bilo tu povsem drugače. Tako zaradi tega, ker je bila ob izginjanju ob njem, kot tudi tega, ker se je tu ljubezen med njima nekako izgubila, pri Debeljakovih pa je obstala/ostala.

»Od znotraj je še vedno isti človek. Ali s temi besedami mislijo kosti?«

Izjemno zanimiva knjiga, pravzaprav si ne predstavljamo doživetja nečesa podobnega. Še vedno nisem našla prave povezave med zgodbo prelevitve moža v žensko (kot pri Danskem dekletu) in zgodbo Krištofa Kolumba.

»Dandanes mi vse znane stvari nudijo tolažbo.«