Tovarna koles

Erika Johnson Debeljak

Mi je čudno, da sem knjigo zasledila šele po sedmih letih od njene izdaje. Najbrž zato, ker sem po knjigah Johnson Debeljakove začela pogledovati šele po prebrani knjigi z naslovom, ki vsebuje trojno poimenovanje žensk. Res lepo tekoče piše, zgodba je zanimiva in vleče v branje prav do konca. Gotovo tudi nekaj doprinese odličen prevod, ki dodatno pripomore k dobremu toku branja in užitku pri odkrivanju lepih slovenskih besednih zvez.

Vesela sem bila, da sem našla tudi to knjigo in hkrati odkrila, da smo že pred Golobovim Jezerom Slovenci imeli odlično kriminalko, ki se dogaja v naših krajih. Način pisanja Johnson Debeljakove me je celo nekoliko spominjal na Golobovo. Pravzaprav bi glede na časovno zaporedje knjig morali reči ravno obratno (a sem Golobove prebrala prej).

Pri branju sem našla kar nekaj zanimivih odlomkov in misli, ki bi jih zapisala, a si jih žal nisem označevala, ker sem knjigo večinoma brala na poti.

»Parkirišče, kjer sta se prvič srečala, so osvetljevale ognjene barve umirajočega dne« To je najlepši del dneva zame in ognjene barve so dober opis rumeno oranžne svetlobe na zahodnih fasadah stavb. Nikoli pa nisem v teh čudovitih atmosferskih trenutkih pomislila, da bi lahko pomenili umiranje nekega dne. Daj je vsak samo eden. Morda čas pojmujem bolj kot kontinuum,  nenehno nadaljevanje. Zato se je toliko teže sprijazniti z dokončnostjo smrti.           

 

                    

En sam cvet

Muriel Barbery

Knjiga za sprostitev in podoživljanje japonske kulture. Sprehod po zenovskih templjih, uživanje lepote kultivirane narave, posebej izbranih cvetov. Vse prepleteno z osebno zgodbo.

»Ni me strah, da bi mi spodletelo, strah me je, da bi mi uspelo.« Zanimivo, prav v času branja knjige sem še nekje brala ali slišala izrečeno misel o strahu pred uspehom. Morda med komentarji letošnje Tour de France.

»Dolgo sem čakal v ogolelosti, zdaj je slivov cvet v meni. (Isa)« Vsako poglavje se začne z nekim vmesnim predpoglavjem, kjer je v enem odstavku opisana zgodba s sporočilom. Slivov cvet je torej v meni. To ugotavljamo vse življenje, a še vedno iščemo osnove za naše dobrostanje zunaj nas.

»Kaj bi morala občutiti?«, se sprašuje hči ob grobu očeta, ki ga ni poznala.

Prevajalec večkrat uporabi pojem mineralnost, ki ga doslej v slovenščini nisem zasledila  pri opisu takšnih stanj. V francoščini se mineralite (z dvema ostrivcema) največkrat uporablja pri opisu okusa vin.

Ob nastanku sveta

Drago Jančar

Zanimiva zgodba, ki nosi s seboj težo tistega časa. Čeprav morda zapisana v lahkotnih stavkih, ki dajo vtis nedokončanosti in prehajanja,  me je pripoved obtežila.

In tisti, ki so v tistih časih živeli v Mariboru pravijo, da je bil takrat pisatelj premlad, da bi dogajanja občutil tako kot oni. Da ni bilo povsem tako. Da so Maribor, ljudi in dogajanja občutili drugače.