Kafka na obali

Haruki Murakami (村上 春樹 Murakami Haruki)
海辺のカフカ (Umibe no Kafuka)
Po mojem okusu eden popolnejših romanov kar sem jih prebrala. Čeprav  je tematika zahtevna, je zgodba o tanki meji med realnim in nadčutnim svetom pozitivna in dramatično zapeljana na način, da se bralec težko odtegne knjigi. Razen nadrealistične nočne zgodbe z mačkami. Sem jo prebrala le napol in marsikaj izpustila. Kot pri gledanju filma z krutimi scenami, ko si zakrijemo oči.

Bolj na začetku:

»Včasih je usoda podobna lokaliziranemu peščenemu viharju, ki nenehno spreminja smer. Da bi mu ubežal, spremeniš smer teka. Zdaj spremeni smer tudi vihar, in ti sledi. Še enkrat poskusiš spremeniti smer teka. Vihar spet spremeni smer in ti še kar sledi. Kar naprej, kar naprej se to ponavlja,… In zakaj? Ker ta vihar ni neka s tabo popolnoma nepovezana stvar, ki je prišla od nekod daleč. Ta vihar si ti. Ta vihar je v tebi. Zato je edina stvar, ki ti ostane, da se obrneš, stopiš vanj, paziš, da ti pesek ne prodre v oči in ušesa, in ga prehodiš, korak za korakom. V njem ni sonca, ni meseca, ni smeri neba, včasih celo čas nima pravega pomena. V njem je le pesek, bel kot na drobno zmlete kosti, ki pleše po zraku. Takšen peščeni vihar si predstavljaj.«

Bolj na koncu:

» Čas s specifično težo pritiska nate, kot na dvoumne stare sanje. Nenehno se giblješ, da bi ubežal temu času. Ampak tudi, če greš do roba sveta, temu času verjetno ne boš mogel ubežati. Pa tudi če je tako, moraš vseeno iti prav do roba sveta. So stvari, ki jih ne moreš opraviti drugje kot na robu sveta.«

Torej z življenjem se je treba spoprijeti. Močno.