Elif Şafak (Shafak)
To knjigo sem si takrat, ko sem jo prebrala,
označila s štirimi zvezdicami. To pomeni, da mi je bila všeč in blizu. The Bastard from Istanbul je zanimiva
kombinacija istanbulske melanholije, kot jo srečamo v Orhanu Pamuku, pronicljivosti energetičnega dekleta
(Armanoush), življenja armenske diaspore v Arizoni in hoje po sledeh prednikov
iz žalostne zgodbe armenskega genocida v Turčiji, ki se je dogajal pred in po
prelomu predprejšnjega stoletja.
Istanbulska melanholija. »Istanbul je mešanica
desetih milijonov življenj. To je odprta knjiga desetih milijonov pomešanih zgodb.
Istanbul se prebuja iz zmedenega sna, pripravljen na kaos prometne konice. Od
zdaj dalje je za odgovor preveč molitev, preveč brezbožnosti, da bi jih opazili,
in preveč grešnikov, kot tudi preveč nedolžnežev, da bi lahko pazili nanje. V
Istanbulu je že jutro.«
Preko glavne junakinje sem prišla tudi do modrosti,
do katere so se najbrž dokopale moje hčere. »Dvanajsti člen: Ne skušaj
spremeniti svoje matere, ali natančneje, ne skušaj spremeniti odnosa z materjo, ker ti bo vedno povzročilo samo razočaranje. Preprosto sprejmi in se
strinjaj. Če ne moreš preprosto sprejeti in se strinjati, se vrni k prvemu
členu.«
Prvega člena ne bom prepisala, preberite si ga
sami. Danes mi je blizu drugi člen. »Velika večina ljudi nikoli ne misli,
tisti, ki mislijo, pa nikoli ne postanejo velika večina. Izberi svojo stran.«
Mislim, da sem po branju te knjige kmalu posegla po
še eni njeni, najbrž je bila Boljša palača, pa mi ni tako sedla. Res, da je
vzbujala malo miselnih povezav s Tisoč in eno nočjo, a predstave so bile po
mojem občutku zapisane preveč razdrobljeno in brez prave zgodbe. Ali pa samo
jaz nisem bila prav razpoložena zanjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar