Brino Švigelj Mérat sem spoznala tudi osebno, pred več kot dvajsetimi leti, takrat
še ne v kakšni pisateljski vlogi. Mislim, da je takrat že živela v Parizu in je
občasno prevzela kakšno tolmačenje na mednarodnih dogodkih. Ne spomnim se
natančno, ali je to bilo v nekem alpskem hotelčiču v Trentu ali pa v nekem
kraju na Tirolskem, za katerega nisem več prepričana, kateri je bil. Morda je
bil Igls. Takrat je imela še staro ime in nisem vedela, da piše (ali pa
namerava pisati). In najbrž tudi še ni, ker je bila njena prva knjiga izdana pred petnajstimi leti. V njej je že bilo nekaj pariškega (parisienne), s poreklom
slovenskega. In čutilo se je, da ni profesionalna tolmačka (predana temu), da
je v njej nekaj več. Neka vsebina.
Z njenim pisanjem sem se prvič srečala v knjigi Con
brio, ki mi jo podaril prijatelj ob letu njenega izida.
Zgodba, ki jo lahko čuti in napiše samo ženska. In takšne so vse njene zgodbe.
Z enako silo me je potegnila Coco Diaz ali Zlata vrata. Pa tudi Odveč srce. V
slednji sem podoživljala zimsko nočni Bled. Prav takšen kot je. Ne vem, morda zaradi
lastnih predhodnih doživljanj Bleda, morda zaradi njenih dobrih opisovanj.
Verjetno pa se je oboje strnilo ob branju njene knjige. Spet zelo ženska zgodba
o spominih na bližnje in ljubezni. Preberite vse. Ostalih njenih knjig nisem brala, mislim, da
sem kakšno celo začela, a me ni vpotegnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar