Nenavadno romanje Harolda Freya

Rachel Joyce

The Unlikely Pilgrimage of Harold Frey. Nekaj lahkotnosti v slogu Jane Austen, kakršno smo že lahko začutili  na Guernsyu pri gospodični Prim ali pa v Knjigarni. Nekaj duhovitosti, ki jo lahko najdemo pri skandinavskih avtorjih kot sta Paasilinna ali pa Johanssen. In nekaj samorefleksije v realnem življenju, ki se dogaja med premagovanjem samega sebe ob premagovanju razdalj s ciljem, kot pri Strayedovi. Začne se bolj lahkotno, ko jo preberemo pa spoznamo, da razmišlja o precej bolj resnih življenjskih problemih. Ki jih nosi vsak sam. Vsak svoje. Najbrž ni nikogar brez prtljage.

»Ampak treba je še naprej razmišljati pozitivno.««Verjeti moraš. Tako mislim. Ne gre za zdravilo in podobno. Verjeti moraš, da oseba lahko ozdravi. Toliko stvari v človeškem umu ne razumemo. Ampak veste, z vero lahko narediš karkoli.« Vera. Harold ni bil veren, a teh nekaj stavkov ga je motiviralo za pot.

»Natakarica se je z obrazom sklonila k njemu in poljubila zrak nad njegovim ušesom.« To vsi počnemo.

»Harolda je prešinilo, da je možak eden tistih ljudi, ki ne potrebujejo drugega za pogovor.« Kar nekaj je takšnih.

»Nenavadno, a resnično: ljudje kupujejo kič in spominke z verskih krajev zato, ker ne vedo, kaj drugega naj tam počnejo.« Še kje drugje.

Kakorkoli

Polona Glavan

Saj najbrž je bilo mišljeno anyhow in ne however? Ali pač? Kakorkoli, Polona Glavan je napisala še eno dobro delo in morda bi se lahko z njim prebila še više pri kateri od literarnih nagrad. Prav neverjetna je, kako zna ubesediti občutja in situacije, ki smo jih vsi že kdaj doživeli, pa se o njih nismo znali izraziti. Glavanova pa je to celo zapisala. Žal mi je, da nisem sproti označevala vseh pomisli in asociacij, ki so bile ravno pravšnje in so me marsikje vrnile v mladost in moja takratna zaznavanja. Nekaj sem jih kljub vsemu našla.

Eno izmed takšnih je bilo čakanje na klic, takrat še na fiksnih telefonih. »Na ljudi, ki zijajo v telefone s pogledom zapuščenega cucka na prozacu, sem alergična prav toliko, kot na pomanjkanje zdrave pameti.« Vsem nam je je kdaj umanjkalo. Buzby.

Ko piše o tem, da je bila na pravem kraju, sem se nehote spomnila Pamuka, ki je prisotnost na pravem kraju, ki je ponudil določena občutja, kdaj imenoval tudi sreča.

Zanimiva je bila tudi definicija vmesnega časa, ki smo ga vsi že kdaj doživeli. Pravzaprav, ga doživljamo vsak dan sproti, ko kaj čakamo. A včasih, ko kaj zares čakamo, je občutek vmesnosti še večja. »Dobre tri ure, ki so me ločile od Galawaya, tri ure najbolj vmesnega časa na svetu, so s svojim enoplastnim minevanjem ponujale dovolj prostora za prosti tek misli, dovolj zraka za zadnji globok vdih pred dokončnim ciljem.« Zanimiva je tudi opredelitev zamrznjenega in na vse konce odprtega časa. »Najbrž so v zamrznjenem, na vse konce odprtem času med dnevom in večerom takšne stvari prišle bolj do izraza.«

Pa še družbeno socialne situacije. »Nekaj takega kot kriva je nekaj, kar ti vsiljuje družba, da te laže obvladuje.«

»Eden tistih, ki se spravljajo na druge zato, ker jih krivijo za svoje probleme. Ker se sami ne znajo ali ne zmorejo soočiti s svojimi problemi.«

V spremni besedi piše, da se teme izbrisanih poleg Glavanove in Mazzinija ni lotil še nihče v slovenski literaturi. Na tem mestu sem se že želela razpisati, da to ni res in omeniti Baukov Konec.Znova in Vojnovićevo Figo, pa sem kaj kmalu ugotovila, da sta ta dva izšla po romanu Kakorkoli (tudi pri Beletrini). Pravzaprav sem pri teh romanih občutila neko podobnost med branjem. Morda v pisanju, ali zaradi slovenščine, ki nudi podoben okvir za občutke, morda zaradi Ljubljane, Fužin in Štepanjca, ki bralca postavijo v znan svet, seveda pa tudi zaradi teme.