Skupaj

Jojo Moyes

The one plus One. Še en roman Moyesove, ki te vpotegne v svojo zgodbo. Del spominja na Cesto (Lolite raje ne omenjam), le da je sestava potnikov in namen potovanja povsem druga.

Včasih se hočemo preveč prilagajati in se za nas ne izide najbolje. Rešitev pa je odločnost.»Ni ga prosila. Odločila se je, da mu bo odslej samo še povedala, kako bo.«

»Mama mu je nekoč povedala, da je pravi prijatelj tisti, s katerim nadaljuješ tam, kjer si ostal, ko sta se nazadnje videla, pa naj je od takrat minil en teden ali pa dve leti.« Imam en krog prijateljic, kjer velja prav to. In morda bodo, glede da berejo ta blog to tudi prebrale.

Avtist in poštni golob

Rodaan Al Galidi

De autist an de postduif. Knjiga nam odpre pogled na doživljanje sveta s strani ljudi, ki ga vidijo drugače. Opisovanje avtistovega doživljanja sveta je avtentično, duhovito in pronicljivo, kakor piše v spremni besedi. Zanimivo branje, vidik je podoben kot pri Projektu Rosie in nadaljevanju ali pa pri romanu, katerega naslova se trenutno ne spomnim, ga vpišem kasneje.

Kar noč dopušča

Pierre J. Mejlak

Dak li l-Lejl Iħallik Tgħid (What the night lets you say). Med branjem je večkrat prišla pomisel, da je kratke zgodbe zapisal slovenski pisatelj. Najbrž mi je zaradi odličnega prevoda Andreja Pleterskega beseda zvenela tako domače. Še posebej se mi je ta občutek prikradel pri zgodbi o veleposlanici, ki je najbrž lahko univerzalna za katerokoli državo izvora.

Prva zgodba o uhanu (najbrž je to realnost življenja, čeprav me ob tem objame neke vrsta žalosti). Kmalu bi prekinila branje pri drugi zgodbi -  o možu in likalni deski. Bala sem se namreč, da bodo vse podobno kafkovsko zamorjene. Sem nadaljevala in našla marsikatero zanimivo, čeprav se jih je kar precej dotikalo nenavadnih ljubezenskih zgodb in smrti.

»Smešno, kako hitro se življenje lahko zasuka. V enem trenutku si zgoraj – samozavesten, da te nič ne more potolči, niti vsi lizuni niti urnik, nabit s sestanki – v naslednjem pa si naenkrat na dnu, kot kuščar, ki se skriva v suho grajenem zidu, preveč oprezen, da bi zapustil svojo luknjo.«

Samo jaz

Jojo Moyes

Still me. Tudi tretji del trilogije (Ob tebi, Brez tebe, Samo jaz) pritegne z zgodbo, ki bralke ne izpusti do konca (morda je bolj zanimiva za bralke kot za bralce).

Veliko gre za odnose. Profesionalne, zasebne, medosebne. »Ampak on ni več tisti, ki mu poveš stvari. Vsakodnevne malenkosti. In te stvari so pomembne.«

Občutek, da moraš čim več doživeti. »Domov sem se vrnila, ko se je že stemnilo. Zeblo me je in utrujenost je pregnala nemir. Ni me spremljal tisti vztrajni newyorški občutek, da nekaj zamujam, ker bom ostala doma.« Podoben občutek me vedno preveva, ko obiščem kakšen nov kraj. Da bi ga doživela v vsem, da bi posrkala kraj in njegovo življenje.

O pusti nedelji, kot pri Parnem valjku. To je lahko tudi razlog, da v življenju storiš nekaj drugega, drugače. »Nedelja se je raztezala pred mano kot pustinja, zato sem privolila.«

Naključje? Ali pa nezavedno preberem stran v celoti, preden jo začnem vrstico za vrstico? Ko sem začela brati stran 260, so mi misli odplavale k pohištvu Ikeje. Na koncu strani piše »Z omaro. Ikejino. Kupila jo je in je ni mogla sama sestaviti, zato sem rekel, da ji bom pomagal.«

Brez tebe

Jojo Moyes

After you. Drugi del trilogije Ob tebi.

Lepo se bere, primerno čtivo za dni, ko potrebujemo lažje branje z nekaj zgodbe in življenjskih situacij.

»Kot smo se učili v skupini, depresija ljubi praznino.« Veliko bolje je kaj početi, ali vsaj načrtovati. Iluzija sreče včasih ustvari nenamerno praznino.«

»Izkazalo se je, da je moja mama pri 56 letih začela lesti iz lupine, sprva neodločno, kot rak samotar, zdaj pa očitno z naraščajočim navdušenjem.«

»Samo eno življenje imaš, ali ti ni rekel tako?«.

»Čeprav nisem imela otrok, sem se o starševstvu naučila naslednje: karkoli storiš, bo najbrž narobe. Če si krut, neskrben ali brezbrižen, na otroku pustiš brazgotine, Če pa otroku vedno daješ samo oporo in ljubezen, ga spodbujaš i hvališ tudi za najmanjši dosežek – če ob pravem času vstane iz postelje, na primer, ali se mu posreči, da ves dan ne kadi -, ga le na drugačen način uničiš.«