Izgubljene Parižanke

Pam Jenoff

The lost girls of Paris. Prikladna knjiga za poletni izbor. Ne preveč zahtevna, napeta, s kakšnim življenjskim napotkom.

Paolo Giordano

Črnina in srebro

Il nero e l'argento. Zgodba o družini in gospe A. pritegne. Lepo se bere.

Prva njegova knjiga Samotnost praštevil me je pritegnila, mislim da sem potem poskusila še z dvema, a nekako nisem napredovala z branjem. Ta pa je bila zopet prijetno berljiva.

Aleksandrijski kvartet

Lawrence Durell

Aleksandria quartet. Zelo prijetno pisanje, zelo lepi odlomki besedila. Besedne zveze božajo kot glasba. A me zgodba ni vpotegnila v branje. Bi pa knjigo vsake toliko časa odprla in prebrala kakšen odstavek ali stran. Jo poiščem v kakšnem antikvariatu.

Đorđić se vrača

Goran Vojnović

Z veseljem sem prebirala Vojnovićeve knjige, najboljši vtis mi je pustila Figa. Ta knjiga, kljub temu, da mi je bil Đorđić poznan lik, pa me ni pritegnila. Morda je ravnopravšnji vtis o romanu zabeležila moja mama, ki je knjigo vzela v roke pred menoj: »Žal nisem zdržala čez polovico. Razen jezikovnih štosov, je žal prazna knjiga.«

Moje kraljestvo umira

Evald Flisar

Ob branju sem dobila občutek sestavljenosti več sklopov.

V prvem in predzadnjem je zgodba z negovalko.

V drugem je na srečanju pisateljev, spomnilo me je na Jančarjevo pisanje, mislim da v Posmehljivem poželenju.

»Če želite uspeti na bojišču, ki mu pravimo literatura, mora biti vaša sla po uspehu večja, kot vaš strah pred porazom.« To velja pravzaprav povsod, ne samo pri literaturi.

Nekje v prvem ali drugem delu je pomemben opomin, da »se postavlja službo pred zdravje.«

V tretjem uvede pisateljsko blokado, o kateri pišejo mnogi pisci. Spomnim se na Austenovo Orakeljsko noč, Zakonsko življenje Alberta Moravie, Murakamijevo knjigo O čem govorim, ko govorim o teku, na Rothovo o človeškem madežu.

V četrtem nas popelje v srhljivo fikcijo zdravljenja blokade, ko se znajde »zdrav« v psihiatrični bolnici. Tu sem dobila asociacijo na film 12 Monkeys, kjer se Brad Pitt in Bruce Willis znajdeta v psihiatrični ustanovi.

In zadnji, kjer je v sklopu govora od prejemu Nobelove nagrade predstavljena filozofska razprava o življenju nasploh (s. 351 – 361). »Ali ima življenje sploh smisel v svetu, v katerem narava ni več naš zaveznik, kjer smo zaradi pohlepa postali njeni sovražniki? V svetu, kjer nam ne vladajo več politiki, ampak bankirji?«

 »Sprevidel sem, da so to stene mojega 'jaza', ki jih ne bom nikoli prestopil. … Sanje o tem, sanje o tem, da bi lahko kdaj bil kdo drug ali drugačen, so samo iluzija, neka moja zasebna, prav trmasta utvara, ki mi v vesolju brez upanja predstavlja nadomestilo za upanje …« (s. 349)

Ljubimec

Marguerite Duras

l'amant. V spremni besedi piše, da je to ena najblj bolečih ljubezenskih zgodb. Ta ljubesen se čuti skozi celoten roman, vse o njeni večnosti pa se lahko prebere v zadnjem odstavku. Ni dovolj, da preberemo samega, prej moramo prebrati celotno zgodbo.

Lik deklice si lahko predstavljamo ob pomisli na Natalie Portman v Leonu, kjer ne gre za zgodbo, kot na primer v Loliti, ampak za lik otroka, ki se spoprijema z življenjem na svojstven način.

Še bolje pa si predstavljamo ljubimca, če si ogledamo film, posnet leta 1991.