Kuhinja

Banana Yoshimoto

キッチン

Prav zanimivo je, kako te knjiga, čeprav brana v slovenščini, ponese v japonska občutja. Morda je to zaradi načina prevoda, ki ga narekuje izvorni jezik, bolj verjetno pa prej zaradi načina življenja na Japonskem in razmišljanja japonskih avtorjev. Tako je z branjem Hirajde, Murakamija pa celo Notrthombove, ki je odrasla na Japonskem. Nekateri japonski avtorji pa so se v kakšnih izmed svojih del oddaljili od teh občutjih, tako Ishiguro ali pa Kureishi.

Včasih se ne zavedamo, kaj doživljamo skupaj z nekaterimi ljudmi in minljivosti tega, posebej z našimi bližnjimi. »Smrklja! Tudi sama sem se tako obnašala, če sem bila utrujena. Takšno govorjenje z babico boš obžalovala, sem pomislila.«

»Dan se je spremenil v noč in noč je na enak način minevala vsepovsod po svetu. Zdaj sem se počutila zares sama, na dnu globoke samote, ki se je ni smel dotakniti nihče. Ljudi ne pobijejo okoliščine ali zunanja sila; poraz napade od znotraj, sem premišljala. Izgubila sem zadnje zaloge moči. Pred mojimi očmi se je nekaj končevalo, nekaj, za kar nisem hotela, da bi se končalo, a nisem imela več prave moči, da bi za to trpela, in še manj, da bi se za to borila. V meni je bil le svinčen brezup.«

»Da, a če človek ni nikoli okusil pravega obupa, se postara, ne da bi znal ceniti svoje mesto na svetu; nikdar ne ve, kaj je v resnici sreča. Zato sem hvaležna.« Prav danes sem prebrala v nekem časopisu, da se ljudje v današnji družbi preveč pehamo za srečo  (Pia Kapetanovič in Zorana Bakovič v dveh zaporednih člankih o tiraniji sreče in o zenbudističnem pojmovanju uspeha). Želimo si doživljati nenehno srečo in prav to nas dela nesrečne. Bistveno za občutenje sreče ali nesreče naj bi bila prisotnost ustvarjalnega toka v človeku. Poleg tega tudi ljubezen, kot je dejal Sigmund Freud "Ljubezen in delo, delo in ljubezen, to je vse, kar je). Tudi Marx je postavil delo visoko med dejavnike medčloveških odnosov. Strinjamo se lahko tudi z mislijo, da nas prav tiranija sreče, izbire in svobode dela nesrečne. Zanimivo je bilo tudi vprašanje, čeprav postavljeno v drugem kontekstu, če gre pri ugodnem izidu nečesa za srečo, usodo ali preizkušnjo. V današnjem času so huda nadloga tudi naprave, ki nas vse bolj odmikajo iz sveta pristnih medčloveških odnosov v virtualni svet. Tudi mobilni telefoni z vsemi aplikacijami na nas delujejo kot druga. Ob vsakem dogodku "se v naših možganih dvigne raven serotonina, a le malo, tako da si vedno želimo še in še in zato ves čas pogledujemo na telefon, vendar s tem svoje notranje baterije nikoli ne napolnimo do konca. To lahko napolnita le pristen medčloveški odnos in delo."

Še marsikatera zanimiva misel se najde v tej knjigi. A žal nisem imela pri roki označevalnih lističev. In ni se mi dalo vstati iz udobnega fotelja, da bi jih šla iskat.

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 85 let

Še eno duhovito branje skrivnostnega avtorja, tokrat nekoliko starejšega. Za eno leto in dve tretjini. Samoironija v situaciji, ki se nekaterim zdi brezizhodna je najbrž pravi pristop v zadnjem življenjskem obdobju. Moji mami knjiga ni bi zabavna. Je pa res, da bralec težko ohrani pozornost do vseh dni v letu. Zato sem po februarja začela dneve nekoliko preskakovati, pa šla malo na konec, pa spet na sredino dnevnika. Vsake toliko se najde kakšna zanimiva domislica.

O iskanju sreče v all inclusive aranžmaju. »Dovolj je takih stanovalcev, ki so jim trajne ali all inclusive počitnice v zadovoljstvo, zame in za nekaj mojih prijateljev pa brezdelje v domu ne prispeva k vsakodnevni sreči.«

O čuječnosti in pisanju dnevnika (tokrat je po mojem razumevanju uporabljen pravi pomen). »Sklenil sem, da bom v letu 2015 spet pisal dnevnik. Po eni strani zato, da bom imel vsakodnevno obveznost, po drugi pa zato, ker bom tako prisiljen ostati čuječ, si napasti oči in ušesa ter spremljati dogajanje v naši ustanovi in preostalem svetu.«

In o večni previdnosti. »…. ampak pred enim letom, na Eefijinem pogrebu sem sklenil, da je večne previdnosti dovolj.«

Le tako naprej, Jeeves

P.G.Woodhouse

Zelo zabavno branje z elementi britanskega humorja.

So pa tudi na zanimiv način opisana določena občutja in stanja. »Bolj ko sem premišljeval o položaju v katerem sem se znašel, bolj sem venel.« »Njegovo lordstvo je bilo v tistem trenutku nekoliko razčustvovano in zdi se mi, da me je pomotoma zamenjalo za enega izmed svojih tovarišev.« »Bilo je čudovito, spokojno jutro, eno tistih, ko si možakar zaželi, da bi imel dušo ali kaj podobnega.«

Ali pa opise videza ljudi. »Profesor Pringle je bil suhljat, plešast možakar, ki so ga očitno mučile prebavne motnje, iz obraza so mu zrle oči prehlajene vahnje. Gospa Pringle je bila videti, kot da bi leta 1900 izvedela slabo novico, ki je še ni uspela preboleti.«

Drugo mesto

Michal Ajvaz

Zgodba bo najbrž bolj pritegnila kakšnega ljubitelja antikvarnih knjig. Kot prejšnja prebrana, je tudi ta vzbudila moje zanimanje na začetku, mestoma me je spomnila na Zafona ali pa Hišo iz papirja, a z globoko predanostjo opisom značilnosti ljubljene knjige, ni obdržala moje pozornosti.

Luč

Dušan Kužel

Knjige nisem prebrala do konca. Tokrat se je za razliko od drugih knjig, ki jih nisem prebrala do konca, začela spodbudno, z zgodbo in nekaterimi »out of the box« razmišljanji protagonista v njej. A je odmeandrirala predaleč, da bi še pritegovala mojo pozornost.

Me je pa citat s prve strani besedila spomnil na domislek iz mladosti, ki se je dotikal Desiree A. Selinko. »Zgodilo se je enkrat v začetku poletja. Klasje je pokalo po šivih, slama na polju se je lesketala in zrak je bil poln rodovitnega šelestenja. V razžarjenem soncu so daleč na obzorju drhtele belkaste gore.« »Žitni bilki sta se tako lesketali, da je razbojnik prišel zraven.«

Pod gladino

Paula Hawkins

Ne dosega Dekleta na vlaku. Preveč ljudi je, ki pripoveduje zgodbo. Najbrž zato je na začetku pripoved razstavljena, šele proti koncu se razvije v zgodbo, ponekod premalo verjetno. Po zataknjenem označevalnem listku sklepam, da je bralec pred mano knjigo nehal brati na 156 strani. Jaz sem jo prebrala do konca, a priznati moram, da nekje do dveh tretjin bolj počez.

Še novo slišanje tišine – »V ušesih mi je brnela tišina«. Nekje v knjigi sem prebrala o nekem novem pogledu na sreče, pa kljub iskanju nisem več našla.

Ponosni Smoker

Irena Dousková 

Hrdý Budžes. Še ene otroške stvari. Tokrat v obliki kratkih zgodb velike in male Helenke.

Zapiski starega pokvarjenca

Charles Bukowski

Notes of a dirty old man. Zelo specifično branje. Že na začetku sem dobila asociacijo na Kerouaca, ne vedoč, da se bo kasneje pojavl v zapiskih, celo skupaj z Nealom C..Pa saj sta bila obadva zapita boema, Kerouac je imel manj sreče in je zaradi teh razlogov umrl mlad. Misli so mi uhajale tudi k podobnem dogajanju na Ulici ribjih konzerv in v Sladkem četrtku. In na trenutke tudi k Velikem Lebowskem, najbrž zaradi stila življenja, morda tudi zaradi končnice ”owski”. Ob zgodbi, ko se je nekdo zjutraj zbudil v zlati koži z zelenimi pikami s. 92) sem se spomnila priča navijalca, na katerega sem nekajkrat pomislila že med branjem Rdečelaske, takrat ne zaradi pojavov na koži, ampak zaradi vodnjaka. Takrat se mi je tudi, edinokrat v tej knjigi, porajala želja, da bi narisala ilustracijo. Po dolgem času sem dobila ta kreativni navdih.

O smislu. ”ljubezen je pot z nekim smislom; seks je že sam smisel.”

O dobrotvorni ukrivljenosti. ”"oooh", je rekla, "kako dobro! kako je ukrivljen! kot kavelj!””

O hladnem vetru, ki tokrat ni svežec (v Posmehljivem poželenju). "občutil hladen in prijeten veter, ki me je spravil v boljšo voljo.” še bolje bi bilo, če bi veter lahko odpishnil skrbi. Lahko pa jih kar sami, lahkotno čez ramo.

O življenju nasploh (s.172 – 174).

vse bo v redu.

končno.

za nekaj časa.

In takšno je življenje starega pokvarjenca. Vedno le za nekaj časa. Iz danes na jutri.

Prebirala sem knjižnični izvod s poljubom s šminko na 12 strani.

Otroške stvari

Lojze Kovačič

Prav neverjetno mi je bilo brati, da se nekdo lahko spomni svojega poroda. Verjetno si ga lahko predstavlja, ne pa spomni. Težko tudi, da bi se spomnili ranih let življenja pred drugim ali tretjim letom starosti. Prav tako nisem verjela Nothombovi, ki opisuje svoje (ne)navadno dojemanje sveta od rojstva naprej. Dosti bolj je prepričljiv Ciril Zlobec z opisom svojega prvega spomina, pa čeprav se je zgodil nekoliko kasneje, je podvomil o tem, ali se je dogodek dejansko zgodil, ali pa si ga samo domišlja kot prvi spomin.

Knjiga me ni močno vpotegnila vase. Razen na začetku, nisem brala ravno natančno in nekatera poglavja bolj preletela. Na branje knjige me je sicer navedla Milekova, ki je svoja razmišljanja večkrat povezala s tem Kovačičevim avtobiografskim romanom.

Rdečelaska

Orhan Pamuk

Kırmızı Saçlı Kadın. Če prevedemo dobesedno te tri turške besede, pomenijo rdeča, las in ženska.

Spet čudovita zgodba, pisana z mehko besedo. Ljubezen sicer ni prekašala tiste, ki jo je Kemal gojil do Füsun v Muzeju nedolžnosti. Se pa spet dotakne gledališča in levo usmerjenih aktivistov kot v Snegu.

Rdeča nit zgodbe je primerjava z legendama o Suhrabu in Rustemu ter Ojdipu in Laju.

Pamuk se je spet, kot v Muzeju nedolžnosti, dotaknil občutenja sreče. Tu je sicer manj pisal o občutkih, ki bi lahko bili sreča in so tako značilni za omenjen roman. »Ko sva se ob večerih spuščala proti Öngörenu, sem povsem jasno čutil vzrok svoje sreče.« 

Govori pa tudi o svobodi. »Svoboda pomeni, da se človek ne meni za zgodovino in etiko. Si kdaj vzel v roke kakšno Nietzchejevo knjigo?«

Tudi o naključju in pomenu. »Gledališče me je naučilo, da imajo v življenju stvari, ki jih štejemo za naključje, nek pomen.«

Navdih je bila rdečelaska Danteja Rossetija.

Tu je bila Britt - Marie

Frederick Backman

Britt-Marie var här

Nabrit naslov in stil pisanja na začetku mi je obetal več, kot mi je branje dalo. Backmanov prejšnji roman Mož z imenom Ove me je nekako zabaval celo knjigo in sem jo celo uspela prebrati. Britt – Marie pa je doživela podobno usodo kot Stoletnik, ki je splezal skozi okno in izginil ter Analfabetka, ki je obvladala računstvo. Po nekaj prebranih poglavjih sem ju brala bolj počez. Nisem sicer še prišla do konca razlogom, zakaj tovrstnih romanov ne morem več zbrano prebrati do konca. Še s Paasilinnovimi zadnjimi romani sem se morala nekoliko bolj potruditi. Slednji sicer sodi med moje priljubljene pisatelje, ker so me njegovi prvi romani, kot so na primer Zajčje leto, Množični skupinski samomor in Gozd obešenih lisic naredili za njegovo občudovalko.

S strahospoštovanjem

Amélie Nothomb

Stupeur et Tremblements

Nadaljevanje (avtobiografskih) zapisov Amélie Nothomb. Tokrat o njeni prvi službi, kjer je bila zaznamovana s svojim belgijskim poreklom. Na Japonskem.

»Tedni so minevali in bila sem čedalje mirnejša. Temu sem rekla fakturna spokojnost. Med delom meniha prepisovalca iz srednjega veka in mano ni bilo kaj velike razlike: cele dneve sem prepisovala pisma in številke. Moji možgani niso bili v svojem življenju še nikoli tako malo obremenjeni in so odkrivali izjemen duševni mir. To je bil zen računovodskih knjig. Presenečeno sem se zalotila sredi misli, da ne bi imela nič proti, če bi morala posvetiti štirideset let svojega obstoja tej nasladni otopelosti.«

»Obnašate se prav tako nizkotno kot drugi zahodnjaki: vaše samoljubje vam pomeni več od interesov družbe.«

»Tam je konec seznama tvojih dovoljenih upov. Tu se začenja neskončna teorija tvojih jalovih dolžnosti.«

»Tvoja dolžnost je, da spraviš na svet bitja, ki bodo toliko nesrečnejša, ker jim bodo njihova prva tri leta življenja vcepila pojem sreče.«

Karoši je japonski izraz za izčrpanost na delovnem mestu.

Metafizika cevi

Amélie Nothomb

Métaphysique des tubes

Ko sem prvič brala to knjigo, sem prebrala prvih nekaj strani in zanimanje zanjo mi je upadlo. Primerjava s cevjo in pojem rastlin'ca mi nista bila blizu. Potem me je znova opogumila prijateljica, ki mi je knjigo priporočila že prvič. Prebila sem se preko tega obdobja in knjigo z veseljem prebrala do konca. Tudi naslednjo »S strahospoštovanjem«.

»Kaj je sploh pogled? Tega ni mogoče izraziti. Nobena beseda se ne približa njegovemu nenavadnemu bistvu. In vendar o obstoju pogleda ni dvoma. Pravzaprav je zelo malo stvarnih stvari, katerih resničnost bi bila tako močna.«

»Pogled je stvar zbire. Tisti, ki gleda, se odloči, da se bo osredotočil na to in ono, in zato hočeš nočeš izključi iz svoje pozornosti preostali del vidnega polja. Prav zato je pogled, ki je bistvo življenja, najprej zavrnitev.«

»Živeti pomeni zavračati. Kdor sprejme vse, ni nič bolj živ kot odtok umivalnika. Da bi živeli, moramo biti sposobni ne postaviti stvari nad nami na isto raven. Slabo izberem samo takrat, če ne izberemo ničesar.«

»Nihče noče verjeti v naključja. Pregnana so iz človeške domišljije, ker naj bi bila izraz zunanje usode – že to je dovolj neprijetno – ali pa sreče – to je še slabše.«

»Že zelo dolgo obstaja velikanska sekta bedakov, ki nasproti čutnosti postavlja razum. To je začaran krog: odrekajo se nasladi, da bi poveličevali svoje intelektualne sposobnosti, posledica tega pa je, da te sposobnosti osiromašijo.«

»Naslada prinese ponižnost do stvari, ki jo je omogočila, in občudovanje te stvari, užitek prebudi duha in ga potiska tako proti virtuoznosti, kot v globino. To je tako mogočna magija, da je dovolj že sama misel na užitek, če samega užitka ni. Od trenutka, ko ta pojem obstaja je to bitje rešeno. Zmagoslavna frigidnost pa je obsojena na slavljenje svojega lastnega niča.«

»V salonih srečamo ljudi, ki se na ves glas hvalijo, da se že petindvajset let odpovedujejo temu ali onemu užitku. Srečamo tudi nepopisno zabite, ki se hvalijo, da nikoli ne poslušajo glasbe, da nikoli ne odprejo knjige ali nikoli ne gredo v kino. Tudi takšne je mogoče najti, ki upajo, da bodo s popolno krepostjo zbudili občudovanje. Ja, čim bolj ničevi morajo biti, to je edino zadovoljstvo, ki si ga privoščijo v življenju.«

»Toda trdno sem prepričana, da je najboljši razlog za samomor prav strah pred smrtjo.«

O času. »Čas je izum gibanja. Kdor se ne gane, ne vidi minevanja časa.«

Annina poroka

Nathacha Appanah

La noce d'Anna

Žensko branje. Refleksija o življenju mame in hčere.

Tako kot mnogi pisatelji tudi Appanahova piše o svojih izkušnjah s pisanjem. »Z leti sem se naučila potrpljenja z besedami, spoznala sem čas pisanja in vajeništvo za ta čas. Naučila sem se tudi, da ne poskušam vsega nadzorovati, to ni kuharski recept z natanko določenimi koraki in gibi.« To o nadzorovanju pa bi lahko prenesli tudi na kakšno drugo področje življenja. Se tega res kdaj naučimo?

In tudi o tem, da se mora pisatelj naučiti tudi nekaj ponižnosti. »Sčasoma sem se naučila ponižnosti. Sprejeti, da te imajo mnogi ljudje za nekaj drugega, da ti nekateri solijo pamet o tem, kar si napisal, da ima toliko drugih rajši tebe kot tiste, ki so kar naprej na televiziji in, ki pišejo o tem, kako so bili na televiziji. Potrpežljivo poslušati ljudi, ki ti pripovedujejo svoje življenje in medtem držijo tvojo knjigo kot kos kamamberja, ne da bi sploh povprašali po tem, kaj pišeš, in ko ti iztresejo vse, kar jim leži na duši, odložijo vlažen kamamber na mizo, ne da bi ga sploh ošinili s pogledom. Smehljati se tistim, ki te gledajo kakor sejmarskega medveda, ko sediš za mizo s kupi knjig naprodaj. Zmeraj vzeti nase, si reči, da imaš konec koncev srečo, da lahko še naprej pišeš. Samo to: da še naprej delaš besede, stavke, zgodbe in da si v teh trenutkih svobodna.«

Kot mnogi pisatelji, tudi ona piše o tem, kako morda pride sreča. »Željna sem bila drugih, v tistem času se nisem bala prav dosti stvari. Vsako jutro sem se prebujala z občutkom pričakovanja, z drhtečim srcem, kakor da se bo nekaj zgodilo, mogoče sreča.«

Piše tudi o pospeševanju časa. »Dnevi so tekli hitro, vedno bolj sem čutila to pospeševanje časa in ničesar nisem mogla storiti.« In njegove odtekanju. »Proti temu nisva mogla ničesar, kakor tudi ne proti času, ki je vedno hitreje odtekal.« In približevanju nečesa. And now the end is near, so I face the final curtain. (Nina Simone, My way).

O Anni v otroštvu. »Spominjam se njenega otroškega telesa in če bi znala risati, bi lahko ponovila vse do potankosti. Ne vem, kaj je nastalo iz njega, kajti od enajstega leta se Anna preoblači za dvakrat zaklenjenimi vrati.¨ In o vraži, kaj mora imeti nevesta na sebi na poroki -  »something old, something new, something borrowed and something blue«.

Those were the days

Smoke gets in your eyes

Anna, Hanna in Johanna

Marianne Fredriksson

Anna, Hanna och Johanna. Doslej mi je malokrat prišla v roke knjiga švedskega avtorja, pravzaprav samo kriminalke, če odmislim Piko Nogavičko. To je saga o ženski liniji neke družine. Slog pisanja je avtorica prilagodila vsaki od generacij. Pri prvi, na primer, je pri razlagi odločitev, pojmovanj ali tolažbe uporabila veliko ljudskih modrosti. Zaradi trdega življenja v tistih krajih in časih pa so vse nekako črnoglede. Mislili so, da se s starimi reki uroči usoda.

»Tvoja sreča, je nekoga drugega nesreča.«

»Nikar si ne domišljaj, da si kaj.«

»Domišljavost zmeraj hodi pred propadom.«

»S težavno ženo je najteže to, da je človeku vedno v mislih.«

»Pohvala je nevarna, lahko prikliče usodo.«

Pa še to, da se zaokroži vse skupaj: »Stare vraže so prazne marnje.«

O sreči. »Vse to je preveč, je rekla. Saj je vedela, da je sreča odmerjena in da človeka drago stane, če je dobi preveč.«

O Upanju. »Ta teden jo je nečesa naučil. Nikoli več ne sme upati.«

O modri žalosti. »Žalost pa ni bila tiste črne vrste, bila je modra kot melanholija, ki daje svetu globino.«

Trudimo se, da ne bi z leti zapadli v kaj takšnega. »Nenadno jo je udarilo spoznanje, da vendar obstaja podobnost med njenim možem in nasilnikom iz Dalslanda. Oba sta imela bolestne matere, take, ki hočejo prisiliti otroke, da z njimi delijo zagrenjenost. Pri hčerah se jim večkrat posreči, da postanejo eno z užaljenostjo mater in nadaljujejo žensko jezo skozi rodove. Ampak sinovi? Ne, najmočnejši se uprejo. In postanejo možje, ki neprestano bežijo pred vsem, kar ima opraviti z močnimi čustvi.«

»V ostalem se strinjam z Anno, da mora tisti, ki veliko razume, tudi veliko zdržati. Res je tako. Razlikujeva se v osnovnem stališču. Po mojem življenje nujno povzroča bolečino. Anna pa misli, da je življenje zato, da ga uživamo. To jo dela zagrenjeno in lačno. Na to je hudo misliti, ker vem, kdo jo je naučil pričakovati veliko in samo najboljše.«

»«To je najslabša sorta«, je menila mati. »Tista, kjer se hudobija dogaja v božjem imenu.««

»»Bil je človek, ki se je zadovoljil s tem, da živi«, je rekla. »Veste, da ljudje take vrste ne čutijo potrebe, da bi se postavljali.««

V sanjah se pojavi knjižnica, ki je odprta proti nebu. Kot pri Bauku. »Zbudila sem se, tako da nikoli nisem zvedela odgovora. Ko sem sedela v postelji, malo prestrašena, v glavnem pa srečna, sem se spomnila, da velika knjižnica ni imela strehe. Odprta je bila proti nebu. Pozneje sem premišljala, da v teh sanjah ni bilo nič presenetljivega, ničesar, kar ne bi že vedela.«

Brez filtra

Vesna Milek

Nadaljujem z branjem Milekove. Z njo je kot z Novakovimi. Nekateri je ne morejo, nekatere pa očara s svojo pronicljivostjo in načinom pisanja. V tej knjigi so zbrane njene kolumne o skoraj vsem. Kot pri Brysonu, le da je tam šlo za poljudno zapisano znanost, tu pa gre za razmišljanje fenomenih današnjega časa. Piše o usodnosti, ki je vedno najbolj usodna sama zase, lepoti, fetiših, sanjah, privlačnosti nepopolnosti, dvojno moralo, ki nekaterim lajša življenje, sreči v svetu brez ambicij, izključitvi negativnih spodbud, o tem, da bi se morali nehati spraševati o smislu življenja, da bi bilo s tem konec nevrotične kulture. Piše tudi o tem, da se ljudje spoznavamo, brskamo drug po drugem, a vse kar tako obupno iščemo v drugih, je predvsem podoba o sebi. Spomni tudi na Beigbederja, ki je izstopil iz sveta oglaševanja, ki zato, ker ni mogel več prenašati omejenosti in neumnosti naročnikov. Citira tudi Fuentesa, ki pravi, da je »ljubosumje lahko smrt ljubezni, toda ne smrt poželenja«. Citira tudi Comte – Sponvilla, ki piše, da »ljubimo ljubezen in ne znamo ljubiti«. Piše tudi o »Otroškh stvareh« in Lojzetu Kovačiču, ki pravi, da »boš vsak roman, ki ga začneš s prvo oseb, končal s tretjo, jaz bo postal on in vsak roman, ki ga pišeš v tretji osebi, boš na koncu končal z jaz. To je neizogibno. Človek, ki misli, da dela portrete drugih, dela vedno samo avtoportret. Nihče ne more razložiti nič o drugem, razen če mu pripiše svoje misli in občutke.« Piše tudi o strahu pred strahom in o tem, da »ima vsak od nas najbrž vsaj en ritual, ki mu daje tisto, zaradi česar je njegov vsakdanjik znosnejši – malo zato, da se počutimo varni in vpeti, malo bolj zato, da stvarnost vsaj za nekaj minut postane barvna. Rituali so nujni že zato, ker omogočajo pozabo.« In še o marsičem. Nemogoče je povzeti vse misli in pomisli, zato je najbolje knjigo kar prebrati.

Če

Vesna Milek

Če mi pisanje nekega pisatelja kaj prinese, imam navado, da predelam njegova dela, ki so mi dosegljiva. Tako sem se lotila tudi Milekove, ki me je vpotegnila z Razpoloženo za Pariz in potem Cavazzo.

Roman o nekem razmerju se lepo bere, mestoma me je spominjal na Remarquov Nebesa ne poznajo izbrancev, najbrž predvsem zaradi para in vijugastih cest nad strmino, mestoma na Melanholijo Alberta Moravie, najbrž zaradi psihologije nekega razmerja. Spominjal me je tudi na Razmerja v ogledalu zaradi istega razloga, v drugem delu zgodbe pa na Sorrentinovo La grande bellezzo. Ali pa na vilo ob morju pri Siracusi, kjer je neka bogata gospa prirejala kosila za svoje znance. Podobno, po namenu, da se obkroži z ljudmi, a še zdaleč ne na način kot se je to šla gostiteljica iz romana. Samo kosilo opoldne, ki se konča s kavo in sladicami iz siciljanske slaščičarne na zlatem papirnatem pladnju. Ni Hotel California kot vila v tem romanu (mirros on the ceiling, the pink champagne on ice, …, you can check-out any time you like, but you can never leave!).

Ne vem, če je avtorica opazila, ampak knjiga ima dve poglavji 13. Namenoma?

Razmišljanje o času in večnosti. Takšna večnost, večnost trenutka morda celo pride v poštev. O nesmrtnosti, kot primerni obliki doživljanja večnosti, se namreč začnemo spraševati, ko preberemo Borgesovega Alefa. »Alex razvija idejo, da je čas, ki ga poznamo, umetno vzpostavljen, v gledališču hoče narediti preskok v misel, da je isto, čemur rečemo prihodnost ali preteklost samo oznaka, je rekla Sabina. Če bi ga uspeli izbrisati iz svojega sistema, bi doživeli večnost. V smislu, da je prihodnost, preteklost, vse zdaj, v tem trenutku.« Užitki so lahko tudi hipni in takrat ne vemo, kaj bo prinesel čas. »Saj veš, princesa. To so hipni užitki, včasih pomenijo korak navzgor, je rekel in občutil užitek nad tem, kar so povzročale njegove besede. A večinoma zagori in ugasne v eni noči. Pogoltnil je slino. Saj veš, je rekel in jo pogledal preveč resno. V resnici pa se nič ne spremeni.« Sicer pa je »sreča stvar odločitve.«

Tudi o večdimenzionalnosti časa po Hawkinsku, ki pravi, »da če bi čas preiskovali z zelo visoko energijskimi delci, bi lahko odkrili njegovo deset ali enajst dimenzionalno naravo.« Po drugi strani pa razmišlja o linearnosti: »Čas je sistem, ki preprečuje, da bi se stvari dogajale hkrati.« Kaj pa vzporedni svetovi?

In še o doživljanju časa na nekem posebnem mestu. »Čas je bil tukaj v Positanu, lepljiv, sladkast, gost čas, ki je ponujal vse tisto, kar si je mislil, da bo lahko počel, a kot ga ni mogel zgrabiti.«

O preusmerjanju strahov. »Morda je nanjo preusmeril svoje strahove.«

O razlogih, zakaj nekateri ne razmišljajo, da bi zapustili Slovenijo in sprejeli dobro ponudbo. Med drugim. »Morda je kriva arhitektura Ljubljane. Spotikajoča se, preveč udobna, mehka kot slikanica.« Tudi lepota življenjskega okolja je tista, ki daje spodbudo življenju in sreči. Na zaslužkih temelječ sistem pozablja na to. Ordinova koristnost nekoristnega. Lepoto včasih poiščemo, da nas napolni. »Positano ugrizne globoko. Je sanjsko mesto, ki se zdi neresnično, ko si tam, in postane resnično, ko odideš. (John Steinbeck)« Lepoto zbirajo tudi režiserji v gledališču, ki morajo za vsako predstavo posebej predajati neko posebno energijo in ustvariti neko posebno čarovnijo. O tem je pripovedovala že Pearls Buckova v Mavrici ali pa Foss v All that jazzu. »Alejandro je zbiral lepoto. Lepota je razkošje, je rad rekel, prosto po Blakeu. Lepota je bila krvava, ko je delal MacBetha. Lepota je bila črna, ko je delal De Sada. Lepota je luna, ko dela Kaligulo. Lepota je zanj tudi grdo. A ne na njej.«

O resnici in laži. »Že na začetku ji je rekel: Vsi lažemo. Sabina, querida, ampak samo resnica je zares seksi. In midva ne rabiva laži zato, da preživiva skupaj. To ji je rekel in zdaj bi ubijala za majhno, okroglo laž.«

Ženske se lahko zamislijo o (Katarininih) stereotipih o dokazih ljubezni.

Kako znano. «Gola stopala je naslonila na armaturno ploščo in se zastrmela v rdeče nalakirane nohte.«

Oslepelo srce

Julia Franck

Die Mittagsfrau. Hvalažna sem Mestubere za tole knjižno nagrado. Sama je najbrž ne bi našla ne med knjižnimi policami, ne na kakšnem bralnem seznamu. Naslovnica ni oblikovana na način, da bi asociirala na tovrstno branje, ki ga najdemo v knjigi. In tudi prevod naslova ne, ki kaže bolj na serijsko pisane romane (čeprav pozneje, ko preberemo prevajalkine opombe razumemo, zakaj se je odločila za ta naslov). Ampak ta roman to ni. Ob branju se čuti, da je nekaj edinstvenega, kar se mi je potrdilo tudi ob branju spremne besede, kjer piše, da o elementi zgodbe iz družinske biografije. Verjetno zaradi tematike spominja na Sojenice, Kradljivko knjig ali pa morda Bralca, čeprav je tu brutalnost nacizma le posredno slutiti.

V prevajalkinih opombah lahko preberemo, da je Die Mittagsfrau ime bajeslovne žene z orjaškim srpom, ki se prikazuje opoldne in preži na ljudi, ki ob tej uri še delajo na polju. Da bi se rešili njenega uroka, ji morajo eno uro, dokler ne izgubi magičnih moči, pripovedovati o poljskih opravilih in predelavi lanu. Komur to ne uspe, ga žena kaznuje s hudimi glavoboli, blaznostjo ali celo smrtjo. Ta bajeslovna žena je poznana skoraj izključno v Lužicah in okolici. Ni znano, kdaj je postala del tamkajšnje slovanske mitologije in od kod pravzaprav izhaja.

O težavi, ko se želimo primerno izraziti. »Pravi izziv je bilo najti ravnotežje na tanki črti med ponosom in skromnostjo in to preliti v besede.«

O občutenju časa. »Čas se je skrčil, zvil se je v klopčič, v dve gubi.«

O tesnobi. »Najbolj jo je mučil strah pred strahom.«

Deset prisrčnih trmoglavk

Arto Paasilinna

Kymmenen riivinrautaa. Pri tej knjigi velja enak komentar, kot sem ga že zapisala pri predzadnji prebrani Paasilinnovi Na lovu za spomini. Morda je tudi zato ostal označevalnik prejšnjega bralca na strani 58? Jaz sem kljub temu prebrala knjigo do konca in ujela marsikatero zanimivo prigodo moškocentričnega romana. Tudi zato, ker je Paasilinnov in ker humorno pozitivno pisanje pelje naprej.

Glavni junak jih ima kakšnih petnajst manj kot avtor, morda prav zato opravičuje lahkotnejše jemanje prigod življenja. »Smrt nam sope nasproti kot zloslutna lokomotiva, ki zmelje vse na svoji poti in ji nihče ne more ubežati. Na vlaku v cesarstvu mrtvih se bo nekoč znašlo truplo vsakogar od nas, četudi se na vozni red občasno ni zanesti. Pred tem poslednjim potovanjem nas čaka še starost, pred njo pa še pozna srednja leta. Ta se prično, ko jih napolniš šestdeset. Ob tem času bi moral biti vsakdo, posebno vsak moški, že pripravljen na odhod lastnega vlaka, moral bi biti notranje očiščen in pomirjen. A jih je malo takih.«

Tokrat je ni prevedla Jelka Ovaska.

Krasni novi svet

Aldous Huxley

Brave New World. Pred kratkim sem gledala The Island z Ewanom McGregorjem in Scarlett Johansson, kjer ni šlo za razliko od Huxleyevega novega sveta za antiutopijo na Wellsa, ampak za neke vrste znanstvenofantastični triler. Pravzaprav so vse tovrstne znanstveno fantastične genetsko inženirske zgodbe, ki morajo vsebovati tudi družbeno ureditveni element, bolj ali manj trilerji. Kot na primer Ishigurova Never let me go. Naj priznam, da tudi te knjige nisem prebrala do konca, sem pa bila ob branju deležna pripisov s svinčnikom nekega maturanta, ki so mi nehote odstirali še kakšno drugo razlago prebranega.

Posmehljivo poželenje

Drago Jančar

Nisem uspela priti dlje kot čez nekaj deset strani. Morda zaradi impresije ali pa ekspresije, nekako se nisem mogla odločiti kaj mi način pisanja prinaša. Vem le, da me, vsaj na prvih straneh ni uspel vpotegniti v zgodbo. Pa še ilustracija na naslovnici trdo vezane različice je bila tako strašljiva,  da me je v vsakodnevnem iskanju pozitivnih impulzov odvračala od branja. Potem pa je že prišel dan, ko je bilo treba knjigo vrniti v knjižnico. Poskusim še kdaj drugič.

P.S. Zagotovo še enkrat poskusim z njo. Prijateljica pravi, da je odlična, posodila mi je mehko vezano verzijo. Z normalno ilustracijo na naslovnici.

Dva meseca in pol pozneje:
Preveč vlažno in melanholično. Kljub vsemu. Prijateljica me je opogumila, da se še enkrat lotim branja, posodila mi je žepno izdajo z manj strašljivo naslovnico. Lotila sem se je tako kot Gregor Gradnik s svojo potjo do Audubona, on s črkami, jaz s stranmi knjige. Včasih sem kakšno tudi preletela, kakšno pa z zanimanjem prebrala.

"Iz sosednjega prostora se je začela širiti tišina. Ni se širil hrup, za tem klicem se je kot naraščajoča plima razlezla tišina."

"Vsakdo, ki ustvarja, prispeva k spoznavanju življenja. Zgodovinar in pesnik. In tudi umetniški forograf s posnetki posebne vrste."

Spet nova uporaba besede čuječnost, ki naj bi po slovarju slovenskega knjižnega jezika pomenila pazljivost, skrbnost in opreznost. Po avtorjih, ki analizirajo našo ozaveščenost pa mindfulness. "On lahko leži v dnevni sobi na kanapeju. Lahko vklopi televizor, da ju ne bo motila njegova čuječnost."

"Stekel je na ulico in dihal hladni svežec, ki je potegnil iz reke in redčil gosti zrak." Po SSKJ je svežec sneg, ne veter.

Verzi "I love you once, I love you twice, I live you more than beans and rice." so v romanu drugače  prepisani . končajo se z "next to beans and rice."

Preveč sreče

Alice Munro

Too Much Happiness. »Preveč sreče« so bile zadnje besede Sofije Kovalevske. Srečo je v bistvu težko opredeliti. Najbrž gre le za trenutke, ki pa se jih moramo zavedati takrat, ko so. Občutiti srečo. To mimobežno občutenje je najlepše ubesedil Pamuk v Muzeju nedolžnosti, gotovo še kakšen pisec, a Pamuka se vedno spomnim, ko se sprašujem, če je nek trenutek sreča.

Tudi tokrat so kratke zgodbe bizarne, nenavadne za običajno življenje in mestoma grozljive. Kot Dahlove ali Mc Ewanove, ne pa fantastične in mistične kot na primer Pachechove ali tiste Harrisove.

Običajno nenehnih nasvetov, po katerih nismo sami povprašali, ne sprejemamo z odprtimi rokami. »Dajali sta mi nasvete, ki jih nisem želela.« Težko pa se ustavimo, da ne bi dajali nasvetov drugim, na primer svojim otrokom. Sčasoma se tudi tega naučimo.

Zabaven se mi je zdel odstavek o značilnih oblekah, ki jih nosijo ljudje nekaterih poklicev. »«Zdi se mi tako absurdno«, je napisal, »da naj bi se človek zapenjal v nekakšne obleke. S tem mislim na obleke, kakršne so značilne za inženirje ali zdravnike ali geologe, ki se sčasoma prirastejo na kožo in jih ni mogoče več sleči.«« Ste že kdaj pogledali črne napol športne čevlje geodetov, ki jih nosijo za službene priložnosti? Ali pa kariraste srajce računalničarjev? Ali pa morda črne pulije arhitektov? In razpoznavna oblačila dizajnerjev?

Govori tudi o življenju v sedanjem trenutku, ki ga večinoma nismo sposobni. »Pravi, da živi v sedanjem trenutku. Ko sem ga vprašala, ali mar danes ne živimo vsi tako, je odgovoril, da on misli na resničen sedanji trenutek.« »Življenje sproti« pa lahko pripelje tudi do absurda. Življenje, ki ne išče gotovosti za prihodnost s kopičenjem materialnih dobrin.

Življenje za trenutek pa je tisto, ki lahko prinese občutenje sreče. »Tako mi je lažje. Obstaja samo tisto, kar je videti navzven, dejanja, vsak trenutek v življenju. Odkar sem spoznal to, sem srečen.«

Cavazza

Vesna Milek

Knjiga je obležala v meni. Pa ne samo kot tip knjige, ki jo pogrešaš, ko jo nehaš brati. Vsebina avtobiografskega romana je takšna, da naslednje knjige, ki me je čakala na kupčku počitniškega branja enostavno še nisem mogla vzeti v roke.

Čeprav sem Cavazzo videvala v njegovih vlogah, na Kongresnem trgu okoli Platane, slišala mnenje o njem, da »je pravi moški« in vedela za njegovo družinsko tragedijo, ga še nisem videla s temi očmi. Njegova zgodba dotakne.

Asociacije so me med branjem včasih popeljale v avtobiografsko pripoved Cirila Zlobca, ali pa Bogdana Novaka, morda zato, ker sta se dogajali na meji z Italijo, ki je tudi del Cavazzove zgodbe. Ali pa k Branku Gradišniku, ki je tudi razkril svoje intimne dele življenja.

Tokrat ne bom izpisovala citatov. Se mi zdijo preveč osebni, njegovi in zato ne bi bilo primerno, da se znajdejo še v tem blogu. In vprašanje, če bi bil pravi izbor. Najbolje je prebrati ves roman.

Mesto bere (medblog)

Presenečena sem bila, ko so mi je ekipa Mesta bere sporočila, da sem bila uvrščena med najbralce letošnjih branj. Gotovo so se zmotili, sem si dejala, saj nisem prebrala tolikšne količine knjig, ki bi me uvrstila na takšen seznam. Ko mi je prijazna bibliotekarka povedala, da gre to priznanje za opise knjig, zbrane v tem blogu, pa me je to izjemno prijetno presenetilo in razveseliloJ Knjige sem namreč prebirala bolj zaradi radovednosti, kaj mi prinašajo, moje pomisli o njih pa zapisovala bolj zase. 

Projekt ljubljanskih knjižnic sem omenila že v enem izmed prejšnjih medblogov, ko sem pisala o bralnih oz. literarnih blogih. Takrat še misleč, da sem tale blog poimenovala preden je nastal mestni bralni projekt in, da sem bila prva, ki sem uporabila končnico »bere«. Kasneje sem ugotovila, da se je projekt začel kakšen mesec pred mojo prvo objavo in kdo bi lahko rekel, da obstaja možnost, da sem kje mimogrede prebrala ime projekta in ga shranila nekje v nezavednem spominu. Vendar lahko zagotovim, da to ne drži. Najprej sem namreč določila ime mojega kuharskega bloga »živakuha« in potem po enakem vzorcu poimenovala še vse preostale štiri.

V Mestu bere sem sodelovala drugič, lani sem brala severno, letos latinskoameriške romane. Prav vesela sem bila, ko sem našla bralni seznam, pri katerem se je nekdo drug potrudil in izbrskal naslove dobrih romanov, med njimi tudi manj brana dela bolj znanih pisateljev. Moji bralni seznami so dotlej namreč večinoma temeljili na priporočilih prijateljev, mame, ki je kakšno knjigo prebrala pred mano ter prijaznih knjižničarjev. Kakšno knjigo sem izbrskala iz polic tudi sama, nekaj avtorjev pa sem obdelala skoraj v celoti tako, da sem poiskala vsa njihova prevedena dela. Zaradi dobrega izbora romanov na bralnih seznamih prejšnjih let, sem jih poiskala na arhivski spletni strani mestne knjižnice in že se veselim novih branj.

Naj izkoristim priložnost in se zahvalim ekipi Mesta bere za vsakoleten trud ob projektu, ki nam bralcem olajša izbiranje čtiva za branje. In čestitam za še en odlično izpeljan projekt!

Lani mi je na zaključni prireditvi sreča prinesla tri citate – Siri Hustved, Paula Austerja in Willa Ferugsona. Slednji je zapisal: »Živeti se ne splača zaradi nekakšne popolne Sreče, ampak zaradi trapastih malenkosti, ki nas razveseljujejo spotoma.« Tudi dobre knjige so tovrstne trapaste malenkosti za razveseljevanje.

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼

Pogingen iets van het leven te maken. Het geheime dagboek van Hendrik Groen, 83 ¼ jaar

Strašno zabavno branje, kjer lahko najdemo napotek o zornem kotu pogleda na življenje, ko naj bi že zahajalo. Nekdo bi rekel, vse lepo in prav, ampak v realnem življenju se tega ne da in jamral še naprej. Preprosto duhovito opisovanje življenja v sebi nosi bistvo spraševanja o tem, kaj življenje je in kako preživeti vmesni čas med rojstvom in smrtjo, še posebej v časih, ko nam ne preostane veliko in kvalitete življenja ni več same po sebi. »»Človek se rodi, človek umre, preostalo pa je preživljanje prostega časa.« (James Joyce)« Zapolnjevanja vrzeli med rojstvom in smrtjo se loti tudi z vidika kopičenja imetja v tem obdobju, kar je zanimivo tudi v luči tega, da nas predmeti, ki jih zbiramo okoli sebe v določenem obdobju začnejo dušiti in se moramo lotiti njih redčenja. »Že Monty Python je rekel: »Ko se rodiš, nimaš nič. Ko umreš, nimaš nič. Kaj si torej izgubil? Nič!««

Dotakne se tudi žalosti, ki jo doživljamo po smrti bližnjega. »«To je bilo zanjo najbolje.« Stokrat lahko ponoviš, a žalosti ne odženeš.«

Pisec zgodbe je anonimen, spletni viri mi niso razkrili, ali gre za avtobiografsko zgodbo, ali pa jo je napisal nekdo, ki zares od blizu podoživlja iztekajoče še življenje in prebivanje v domu za starejše. Ob tem razmišlja tudi o možnostih evtanazije in samomora v času, ko bolečina in brezizhodnost premagata slo po življenju. Dotakne se celo Zweigovskega dvojnega samomora (ki je zasvojil tudi Moravio in ga opisuje v Melanholiji 1934). »Pred par leti sta neka belgijska zakonca družno opravila evtanazijo. On, 83 let, je imel raka v zadnjem stadiju, ona 78 let pa hude starostne težave in ni hotela živeti sama. Z roko v roki sta odšla s tega sveta.«

V dnevniku najdemo tudi cel kup praktičnih napotkov za življenje. Primer napotka, ki ga lahko upošteva nekdo v zrelejši fazi rasti je uporabljen pri omembi neobremenjenosti pri igri kart v primeru, da izgubljaš z določenim nasprotnikom. »Včasih je treba načela, zaradi višje pravice, vreči čez ramo.«

Tišina med sogovorniki je lahko mučna, lahko pa preprosto samoumevna. V tišini lahko uživamo tudi v dvoje. »Ampak ni več tako črno: poletje je krasno in včeraj sem bil skoraj dve uri zunaj v kavarni z Eefje. Prijetna družba je za pogovor, pa tudi za tišino, ki ne vzbuja nelagodja. Idealno popoldne.«

»Po potovanju pa moram narediti spet nove načrte. Dokler so načrti, je življenje. Popoldne grem kupit nov blokec.«

Projekt otrok

Graeme Simison

Effect Rosie

Nadaljevanje Projekta Rosie je prijetno branje, ki nam odpre možnost opazovanja življenja, razstavljenega na bolj elementarne sestavine.

Zelo priročno je interpretirati življenje po logičnih in ne čustvenih vzorcih. Tudi za ljudi, ki jih vodijo čustva, prav pride napotek glavnega junaka, ki si ga lahko vizualiziramo s Sheldonom iz Big banga. »Problema ne moreš rešiti, če te hromijo čustva.« Nekje v knjigi najdemo še dodaten nasvet, kako naj se (ne)lotimo obvladovanja težav. »Jackov nasvet glede samoobvladovanja sta sestavljali dve mnogokrat ponovljeni načeli: 1. Ne napij se (in ne jemlji amfetaminov). 2. Odkorakaj stran.««

Problem je vedno v nas samih. »Prvo ženo sem pustil, ko se je bend začel vzpenjati. Mislil sem si, da lahko roker dobi boljšo. Pa v bistvu nikoli nisem. Lahko bi rekel, da so bile vse enake, ampak problem je bil v tem, da sem bil jaz zmeraj enak. Če imaš iste probleme s štirimi ženskami, začneš razmišljati, da si mogoče pa vendarle kriv ti.«

Nenavadno romanje Harolda Freya

Rachel Joyce

The Unlikely Pilgrimage of Harold Frey. Nekaj lahkotnosti v slogu Jane Austen, kakršno smo že lahko začutili  na Guernsyu pri gospodični Prim ali pa v Knjigarni. Nekaj duhovitosti, ki jo lahko najdemo pri skandinavskih avtorjih kot sta Paasilinna ali pa Johanssen. In nekaj samorefleksije v realnem življenju, ki se dogaja med premagovanjem samega sebe ob premagovanju razdalj s ciljem, kot pri Strayedovi. Začne se bolj lahkotno, ko jo preberemo pa spoznamo, da razmišlja o precej bolj resnih življenjskih problemih. Ki jih nosi vsak sam. Vsak svoje. Najbrž ni nikogar brez prtljage.

»Ampak treba je še naprej razmišljati pozitivno.««Verjeti moraš. Tako mislim. Ne gre za zdravilo in podobno. Verjeti moraš, da oseba lahko ozdravi. Toliko stvari v človeškem umu ne razumemo. Ampak veste, z vero lahko narediš karkoli.« Vera. Harold ni bil veren, a teh nekaj stavkov ga je motiviralo za pot.

»Natakarica se je z obrazom sklonila k njemu in poljubila zrak nad njegovim ušesom.« To vsi počnemo.

»Harolda je prešinilo, da je možak eden tistih ljudi, ki ne potrebujejo drugega za pogovor.« Kar nekaj je takšnih.

»Nenavadno, a resnično: ljudje kupujejo kič in spominke z verskih krajev zato, ker ne vedo, kaj drugega naj tam počnejo.« Še kje drugje.

Kakorkoli

Polona Glavan

Saj najbrž je bilo mišljeno anyhow in ne however? Ali pač? Kakorkoli, Polona Glavan je napisala še eno dobro delo in morda bi se lahko z njim prebila še više pri kateri od literarnih nagrad. Prav neverjetna je, kako zna ubesediti občutja in situacije, ki smo jih vsi že kdaj doživeli, pa se o njih nismo znali izraziti. Glavanova pa je to celo zapisala. Žal mi je, da nisem sproti označevala vseh pomisli in asociacij, ki so bile ravno pravšnje in so me marsikje vrnile v mladost in moja takratna zaznavanja. Nekaj sem jih kljub vsemu našla.

Eno izmed takšnih je bilo čakanje na klic, takrat še na fiksnih telefonih. »Na ljudi, ki zijajo v telefone s pogledom zapuščenega cucka na prozacu, sem alergična prav toliko, kot na pomanjkanje zdrave pameti.« Vsem nam je je kdaj umanjkalo. Buzby.

Ko piše o tem, da je bila na pravem kraju, sem se nehote spomnila Pamuka, ki je prisotnost na pravem kraju, ki je ponudil določena občutja, kdaj imenoval tudi sreča.

Zanimiva je bila tudi definicija vmesnega časa, ki smo ga vsi že kdaj doživeli. Pravzaprav, ga doživljamo vsak dan sproti, ko kaj čakamo. A včasih, ko kaj zares čakamo, je občutek vmesnosti še večja. »Dobre tri ure, ki so me ločile od Galawaya, tri ure najbolj vmesnega časa na svetu, so s svojim enoplastnim minevanjem ponujale dovolj prostora za prosti tek misli, dovolj zraka za zadnji globok vdih pred dokončnim ciljem.« Zanimiva je tudi opredelitev zamrznjenega in na vse konce odprtega časa. »Najbrž so v zamrznjenem, na vse konce odprtem času med dnevom in večerom takšne stvari prišle bolj do izraza.«

Pa še družbeno socialne situacije. »Nekaj takega kot kriva je nekaj, kar ti vsiljuje družba, da te laže obvladuje.«

»Eden tistih, ki se spravljajo na druge zato, ker jih krivijo za svoje probleme. Ker se sami ne znajo ali ne zmorejo soočiti s svojimi problemi.«

V spremni besedi piše, da se teme izbrisanih poleg Glavanove in Mazzinija ni lotil še nihče v slovenski literaturi. Na tem mestu sem se že želela razpisati, da to ni res in omeniti Baukov Konec.Znova in Vojnovićevo Figo, pa sem kaj kmalu ugotovila, da sta ta dva izšla po romanu Kakorkoli (tudi pri Beletrini). Pravzaprav sem pri teh romanih občutila neko podobnost med branjem. Morda v pisanju, ali zaradi slovenščine, ki nudi podoben okvir za občutke, morda zaradi Ljubljane, Fužin in Štepanjca, ki bralca postavijo v znan svet, seveda pa tudi zaradi teme.

Dnevi zavrženosti

Elena Ferrante

I giorni dell'abbandono. Najbrž je res v zgodbi veliko avtobiografskega, kot ugibajo bralci in recenzenti. A kljub temu je možno, da se za zakrito identiteto skriva nekdo drug. Če je pisateljica te zgodbe ženska, je premogla veliko avtoironije in humorne domišljije. Lahko pa bi bil za takšnim pogledom na doživljanje zapuščene žene tudi moški. Kdo ve? Podobno, kot sem skoraj prepričana, da se za Melisso P., ki si pred spanjem stokrat skrtači lase, skriva moški pogled. Precej bolj avtobiografska se mi je v podobnem primeru zapustitve zdela Siri Hustved, ali pa z moške plati Kureishi, Klunn ali Roth.

S povezavo na skrito identiteto se mi postavlja tudi vprašanje, če ni avtor(ica) pripisal(a) domislice o »praznini smisla« prav zato možu (s.6). Ker je verjetno tako ustrezen domislek poimenovanja stanja lahko samo moški? Todi opis doživljaja s Carranom bi lahko prišel prej od ljubosumnega moža, kot ženske, ki se je podala v nekaj takega.

So pa precej bolj žensko avtobiografska razmišljanja o samopodobi v stanju zavrženosti, kjer je avtor(ica) zapisal(a): »Mogoče sem bila res še lepa, kljub temu, da je moj mož zmečkal občutek moje lepote in ga kot darilni papir vrgel v koš.«

Iz prevoda Anite Jadrič se čuti, da je zadaj italijanščina, kar pripomore k doživljanju bralca. K razmišljanju o tem, kakšno mero avtobiografskosti ima zgodba in kakšnega spola je pisec, vam lahko pomaga spremna beseda Ane Ugrinovič. Strinjam se tudi s citatom Lojzeta Kovčiča, ki ga je uporabila: »Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč tudi, da si izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde.« Iz zapisanega se namreč lahko razbere, kje je bil avtor iskren, kje je pisal iz sebe in, kdaj je pisal samo zaradi tega, da napiše knjigo.

Dekle na vlaku

Paula Hawkins

The Girl on the Train

Vsake toliko se prileže kakšna kriminalka ali triler, kot pravijo tovrstni knjigi. Zelo zanimivo grajena zgodba, ki te zavzetega odpelje do konca. In ves čas razmišljaš, kako neki to izgleda v filmu in kakšne igralce so izbrali za like.

Razpoložena za Pariz

Vesna Milek

Spet vidim, da bi morala zapisovati sproti pomisli, ki me srečajo ob branju knjige. Potem na koncu se niti ne spomnim več vsega, pa čeprav so stavki ali odlomki označeni, kar naj bi me spomnilo na kakšne misli me je zapeljalo zapisano v knjigi. Torej sem spet prepozna. A kaj, ko je napol zleknjen v ležalniku težko sproti zapisovati, kaj šele zvečer pred spanjem, opirajoč se na enega izmed komolcev, običajno desnega, leva roka pa je itak nerabna za pisanje leže.

»Nič ne poveže ljudi tako kot izkustvo lepega.« Na izkustvo lepega običajni ljudje običajno pozabijo. Še posebej v tem svetu, ko je uporabno in donosno premagalo nekoristno lepo. Ko pozabijo, kaj je to navdih in kaj vznesenost, gnana od estetskih in medčloveških doživljajev. Da je to tisto, kar daje življenju smisel in kar ga žene naprej. In kdor je razumel Milekovo, ki skupaj s Parizom misli na škornje s peto in vezalkami, ki se zavezujejo kot korzet (in odkar sem tole prebrala, tudi meni kar naprej uhajajo misli k podobnim škornjem in Parisienne opravi).

Tudi knjige imajo podobno vlogo. »Ta drobna knjižica je zato obliž. Kot so obliž vse tiste knjige, ki nam zasukajo kompas. Tudi, če je mit strastne, romantične ljubezni samo fantazma zahodnega človeka, nič več kot iluzija, je preprosto nujen za to, da preživimo v sivini realnega. Da preživimo drug z drugim. Ali, kot je tistega popoldneva, ko si izšli zapiski iz noči, na ovitek zapisal njihov avtor: »Da bi iluzija ne izpuhtela na potovanju iz kaosa v kaos.«

Pariz je res več kot mesto. Je občutje, ki sem ga tudi jaz začutila že v mlajših letih, ko smo za kakšen teden obiskali Pariz in potem še nekajkrat kasneje. Občuti pa se ga ne samo ob pohajkovanju po mestu, parkih, obrežjih rek in znamenitosti, ampak tudi iz knjig. Milekova je izčrpno, skoraj enciklopedično predstavila več plasti Pariza, je pa res, da je plasti doživljanja Pariza toliko, da je nemogoče predstaviti vse. Denimo Pariz Simone Signoret in Yvesa Montanda, ali pa Edith Piaf. Ali pa Maupassantov Pariz iz Močne kakor smrt (ne naštevam vsega šolskega obveznega branja in učenja, ki se je tudi dogajalo tam in poudarjam, da so knjige, ki jih odkriješ sam precej boljše), in pa morda zavoje  Le Notrejevega parterja. Razpoloženo za Pariz sem res z užitkom prebrala in Milekovi se zahvaljujem za to doživetje. Marsikaj, kar sem poznala morda le po površini, je ponudila z bolj podrobno in včasih dodatno navdihujočo razlago.

Oba, Camus in Orwell sta poleg ostalih podobnih lastnosti »zavračala poenostavljanje kompleksnejše realnosti.«

»Tako torej človek umre v šepetu, ki ga ne sliši.« Sneg na Kilimandžaru.

Včasih se sprašujemo, če zapisovanje ob življenju odtehta vse doživljaje ki bi jih doživeli v času, ki ga posvetimo pisanju. Ne bi namesto tega raje živeli (doživljali)? »Ta kit te bo pogoltnil, pogoltnil bo tvojo literaturo in tvoje življenje«, je rekel Miller Anaïs Nin, ki je vse zapisovala v dnevnike, »Ti ne živiš, ti pišeš o tem, kaj živiš in kako rada bi živela.«

Usoda Cammile Claudel. "Pod mogočnim drevesom ne raste nič." Včasih se sprašujemo, če je vredno živeti v senci nekoga.

"Ljubila sem ga, ali pa sem mislila, da ga ljubim, kar je enako," je povedala Coco Chanel.

"Plešite življenje kamnov in dreves, plešite tam, kjer ne boste našli živih bitij," je Nižinski rekel plesalcem.

Izbrana pesem

Gabriela Mistral

Čilska pesnica s pravim imenom Lucila de María del Perpetuo Socorro Godoy Alcayaga, Nobelova nagrajenka.

Atardecer

Siento mi corazón en la dulzura 
fundirse como ceras: 
son un óleo tardo 
y no un vino mis venas, 
y siento que mi vida se va huyendo 
callada y dulce como la gacela.

Krik! Krak!

Edwdige Danticat

K branju me je pritegnil del zadnjega komentarja na zadnji strani: »Zgodbe, ki ostanejo z nami še dolgo po tem, ko odložimo knjigo.« Vpogled v žalostno usodo Haitijcev, ki jim je ostala po kolonialni zasedbi. Koliko škode je naredil in jo še dela tako imenovani razviti svet po vsem svetu.

Tišine

Karla Suarez

Silencios.

V »Mestu bere« je kar precej kubanskih avtorjev, ali pa sem slučajno s police, kjer so bile knjige s seznama, zgrabila vedno ravno kakšno s Kube. Tudi to, ki se dogaja v socialistični Havani, ki sem jo srečala že v Te di la vida entera Zoe Valdes. Podobnost je tudi v tem, ker gre tudi tu za zgodbo o življenju dekleta.

»Petnajst let mi je, podržim se za roko. Dejanskost je prednost mladosti pred nežnostjo.

Nimam petnajst let. Iz preteklosti se je rodila neznosna tišina. Sanjam o tistem lepem, tistem ljubkem svetu biserov in ukradenih trav.

Sem v vseh svojih stanjih. Ne jemljite me, pustite me.«

Včasih rabimo samo to, da nas kdo stisne k sebi, še posebej ko smo majhni in manj močni. »Punčka je močno stisnila veke in se zvila v svoji postelji, razmišljajoč, da je mogoče teta, tako kot jaz, potrebovala samo to, da bi jo kdo kdaj stisnil k sebi.«

Smo navzven in navznoter. »Prijatelji se rabijo navznoter.« »Tudi jaz te imam zelo rada Quatro Ojos, ampak prijatelji se rabijo navznoter.«

O času. »Čas se ne ustavi, ne gleda nazaj, se ne vrne. Čas nas bo spremenil. Tak je zakon.«

V zelo različnih sistemih in na različnih koncih sveta obstajajo določene podobnosti. »… ta je bil takrat že pravi študent umetnostne zgodovine, s tisto naravno aroganco vseh, ki začenjajo družboslovne študije, vendar sem bila nastopaštva vajena, tako da me ni preveč motilo.«

Tudi del tega stavka o večnosti je bil že bran. »Nikogaršnji obstoj ničesar ne določa. Vse je minljivo, naključno, mimobežno. Smo le mimoidoči. Nič ni večnega, in zato nič nepogrešljivega.« Je pa nova navezava na prihodnost. »Prihodnost nima razsežnosti večnosti. Beseda je tako minljiva kot koledarji.«

»Imel je težave s srcem, vendar sva se dogovorila, da ohraniva to skrivnost, nisva te hotela spravljati v skrbi.« Večkrat komu kaj zamolčimo, da ga ne bi spravljali v skrbi. Vprašanje pa je, če je to najboljša pot.

O občutenju smrti bližnjega. »Kaj storiš, ko ti umre veliki prijatelj? Nič. Nič ni mogoče storiti. Nekaj se ustavi znotraj. Neka praznina te potiska v iskanje dna, ki ne obstaja. Ostane le nemir zaradi nezavedanja zadnjega trenutka. Tisto nevedenje, kam postaviti besede. Komu naj povem tvoje besede? Nikomur. Treba si bo izmisliti nove obrede, nove obraze, kajti večnost ne obstaja. Dobra tolažba.«

Še o bolečini, ki je kot vlažna luknjica, ki se nikoli ne posuši. »Pogovor z njo me je razveselil, in če nisem nič povedala o Diu, je bilo zato, ker bolečina ni nič manjša, četudi si jo delimo. Bolečina je vlažna luknjica, ki se nikoli ne posuši. Kaj storiti, ko ti umre velik prijatelj. Nič. In to je najbolj grozno. Nevihte je konec in znova posije sonce, toda tista prazna luknjica se ne posuši nikoli.«

»Ljudje imajo navado govoriti o preteklosti zmeraj, kadar se v sedanjosti ne dogaja nič zanimivega.« Če je samo o preteklosti, potem je še v redu. Nekateri ne najdejo v svoji sedanjosti nič zanimivega, ali pa menijo, da niso dovolj zanimivi, če ne prenašajo domnev o drugih, običajno tistih, ki jih ni zraven.

»Vsak dela tisto, kar mu narekuje narava.« Razlaga je predolga, da bi jo prepisovala v tale blog, ki je že tako ali tako predlog. Govori pa o tem, da si to, kar imaš v sebi in, da moraš biti nagnjen k nečemu, da bi to lahko bil. (193)

»Pri mačkah mi je najbolj všeč to, da so neodvisne.« Meni tudi.

Ne manjka mu zvoka, saj ima tišino. (Charlie Chaplin)

Mož, ki je računal

Malba Tahan

O homem que calculava. To knjigo sem brala že pred časom, a glede na to, da takrat še nisem pisala bloga in zato nimam pribeleženega, o čem je šlo, sem jo še enkrat vzela v roke. Nisem pa niti v sanjah pomislila, da gre za južnoameriškega avtorja, ker pisanje bolj spominja na Štirideset pravil ljubezni ali na neko drugo knjigo, spet iz arabskega sveta, ki mi jo je nekoč podarila sodelavka, najbrž zaradi spoznanj.

Ne vem pa zakaj Sprehod po tržnici ni četrta zgodba. Lahko pa, da bi šel pisatelj predaleč, tako kot je šel tisti, ki je knjigo posvetil sedmicam.

Če bi že iskala priljubljeno knjigo, kjer nastopajo možje, ki znajo s števili, bi prej izbrala Ogawovo Darilo števil.

Hiša blaženih bud (razvrat)

João Ubaldo Ribeiro

A casa dos Budas Ditosos (luxuria).

Naslov v oklepaju pove vse, čeprav bi bil najbrž boljši prevod za luxuria poželenje. Tudi bolje bi se slišalo zaradi nenamernosti, ki izhaja iz naravnih nepokvarjenih vzgibov (poželenja). Ni kaj dodati. Seks s filozofijo in zgodba pisana z moško fantazijo.

Ὁ βίος βραχύς,

ἡ δὲ τέχνη μακρή,

ὁ δὲ καιρὸς ὀξύς,

ἡ δὲ πεῖρα σφαλερή,

ἡ δὲ κρίσις χαλεπή.

Izbrane pesmi

Pablo Neruda

Poezijo je najlepše brati in slišati v originalu. Pa četudi ne razumeš vsake besede. Melodija jezika daje občutenje slišanemu in prebranemu. Prevod, pa naj je še tako dober, ne more vzbuditi enakih občutenj kot poezija v izvornem jeziku.

***

Če te nenadoma ne bo več,

če nenadoma ne boš več živela, bom jaz še vedno živel.

Ne upam si,

ne upam si zapisati tega –

če umreš.

Še zmeraj bom živel.

(iz pesmi Mrtva)

***

Včeraj zvečer, ko sem utrnil luč,

so mi zaspale korenine

in oči so mi ostale

ujete med listi,

dokler mi ni že pozno padla

s senco veja v spanje,

in po telesu se mi je vzpela

mrzla noč iz kristala

kakor prosojen kuščar.

Tedaj sem zaspal.

Zaprl sem oči in liste.

(Drevo)

Diana ali samotna boginja lova

Carlos Fuentes

Diana o la cazadora solitaria. Uvodni del je obetal z razmišljanji o sreči, a zgodba je kasneje postala mestoma celo banalna, opisujoč podrobnosti ljubezenskega razmerja skozi moške oči (nagona).

(sreča)

"Ni ga hujšega suženjstva kot upanje, da bomo srečni. Bog nam na zemlji obljublja solno dolino. Toda na koncu je to trpljenje le prehodno. Večno življenje je večna sreča."

"Sami na koncu, tako kot smo bili sami na začetku, se spominjamo srečni trenutkov, ki smo jih rešili pred skrivnostno pritajenostjo sveta, hočemo biti sužnji sreče in poslušamo le zvok zamaskirane zaloge, nevidnega sunka, ki se pokaže na koncu, da bi zahteval najbolj grozno resnico, neizogibno kazen časa na zemlji."

V času branja te zgodbe sem nekje prebrala kolumno Saleclove, ki je prodorno osvetlila podoben vidik sreče, ki jo Fuentes vpelje s pojmom »sužnji sreče«. "Sreča na ukaz" temelji na ideji, da je treba v delu uživati in vodi k novi ideologiji, ki močno temelji na fantazmi sreče, ki jo propagira sodobni neoliberalni kapitalizem. Piše, da je Mark Fischer v analizi te ideologije poudaril, da tragedija sodobne družbe ni, da ljudem ne uspe v tem, da bi bili avtentični in da bi uživali v življenju. Prava tragedija je, da so danes pod prisilo, da nenehno iščejo srečo in užitek. In pri mnogih ta prisila sproža občutek tesnobe, krivde in samoobtoževanja za neuspeh.

(ljubezen)

"Srečanja moškega in ženske se zgodijo na dveh ravneh. Ena, zunanja, ki jo je mogoče posneti s kamero, če želite je raven kretenj, ravnanja, pogledov, gibanja. Bolj zanimiva je notranja raven, kjer začnejo prihajati na površje in se zaletavati čustva, vprašanja, dvomi, samopregovarjanja, fantazije, predvsem fantazije o njej."

Tako kot mnogi pisatelji tudi Fuentes vpelje v zgodbo pisatelja, kot njenega protagonista in način življenja, podrejen izogibanju ustvarjalnim krizam. Zelo je zanimivo razmišljanje, ki primerja človeka in slavno osebnost. »Luisa me je naučila, da je bolj vredno biti človek, kot pa slaven pisatelj. Toda včasih je bolj kruto biti človek kot pa zaupati nedolžni obljubi literarne slave.«

(pisatelj)

»Pri devetindvajsetih letih sem dosegel slavo, ki je sam nisem preveč slavil, kajti od nekdaj se vedel, da je literatura eno samo dolgo učenje, ki je v vsakem trenutku izpostavljeno nepopolnosti, ko nam gre dobro, popolnosti, ko nam gre slabo, in večnemu tveganju, če si želimo zaslužiti to, kar pišemo. Nisem verjel niti pohvalam, ki so mi jih namenili, saj sem vedel, kako daleč sem od ciljev, ki sem si jih zastavil, niti napadom, s katerimi so me prav tako zasuli.«

(življenje)

»Ayer se fue. Manana no ha llegado,/hoy se esta yendo sin para run punto;/soy un Fue y un Sera y un Es cansado (Francis de Queveda, Representase la brevedad de lo que se vive, y cuan nada parece lo que se vivio.)

Kako kratkotrajno je to, kar živimo, in kako ničvredno to, kar smo preživeli.« Borges je v eni izmed zgodb Alefa dognal, da nesmrtnost niti ni tako mikavna v primerjavi z ne neskončnim življenjem.

Alef

Jorge Luis Borges

El Aleph. Kot piše nekje v Virkovi spremni besedi Borges ustvarja avtonomne imaginativne, fikcijske svetove, utemeljene na neskončnem labirintu svetovne književnosti. Piše tudi, da že bežen pogled na Alef pokaže, da je to zbirka zgodb o smrtnosti in nesmrtnosti. Razloži tudi, da je labirint nedvomno osrednji element celotnega Borgesovega opusa, tudi v Alefu (Mesto nesmrtnih kot labirint). Človeško življenje je zbegano tavanje po labirintu (Labirint je narejen, da bi zmedel ljudi) in v središču Borgesovih labirintov največkrat preži smrt. Zanimiva je tudi kategorija časovnega labirinta (različni časovni nizi, ki se tudi množijo in cepijo; v enem od teh časovnih nizov živi človek eno življenje, v drugem drugo in drugačno; zanimiva tema dvojnika, ki se pojavi v dveh vzporednih zgodovinah in podvaja samega sebe). Izpisala sem le nekatere dele Virkove zanimive razprave.

Nesmrtnost v Nesmrtnem mestu izgubi svoj mik. Življenje ni več tako zanimivo, ker ni začasnosti, enkratnosti in nepopravljivosti. »Smrt ali njeno omenjanje naredi ljudi izumetničene in vznesene. Pretresa jih njihova usoda prividov; vse kar naredijo, utegne biti zadnjikrat; nobenega obraza ni, ki se ne zarisuje kot obraz v sanjah. Smrtni imajo vse za nepopravljivo in naključno. Nesmrtnim pa pomeni sleherno dejanje (in sleherna misel) odmev tistih, ki so se v preteklosti brez razvidnega vzroka zgodili pred njima, ali zanesljiva napoved tistih, ki se bodo v prihodnosti ponavljali do vrtoglavosti. Ničesar ni, kar ne bi bilo izgubljeno med neutrudnimi zrcali. Nič se ne more dogoditi enkrat samkrat, nič ni dragoceno zaradi svoje začasnosti. Nesmrtnim elegičnost, resnobnost in slovesnost ne pomenijo nič. S Homerjem sva se razšla pred Tangerjem, mislim, da se nisva poslovila.«

Zanimivo, iznašel je pojem surove krajine. »Vsem se je zdelo neverjetno, da bi te surove krajine, kjer zemlja rojeva pošasti, ponujale zavetje čudovitemu mestu.«

»Stene so bile vlažne, bolj jih je izbrusil čas kot človeška marljivost.«

Alef je točka, kamor se stekajo vse točke. Torej točka, kjer je moč videti vse. Neke vrste orehova lupina v kateri je neskončna veličina sveta na enem mestu ali pa Nunc-stan in Hic-stan po Leviathanu v enem. "O God, I could be bounded in a nutshell and count myself a King of infinite space." (Hamlet, II, 2)

Veronika se odloči umreti

Paolo Coelho

Veronika Decide Morrer. Knjiga je na seznamu Mesto bere, zato sem izkoristila priložnost, da bi jo še enkrat doživela. V spominu sem imela, da sem jo brala precej časa nazaj, ne pa šele ob koncu devetdesetih, ko je izšla v Slovenščini. Spomnila sem se še osnovnega poteka zgodbe, v mislih so mi ostale slike sobe v frančiškanskem samostanu s pogledom na Prešernov trg ter klavir in fant v ustanovi, kamor so jo prepeljali po neuspelem samomoru. Drugih podrobnosti pa ne več, tudi tega ne, da je zdravnik na njej eksperimentiral, da bi v njej spet vzbudil željo po življenju.

Takrat, ko sem jo brala prvič, sem bila nekako vzhičena nad tem, da je avtor zgodbo postavil v Ljubljano, zdaj, potem, ko sem v začetku dvatisočih prebrala dve ali tri njegove knjige, pa sem dobila občutek, da gre za verižno pisanje knjig z željo po prodaji na osnovi nekaterih duhovnih spoznanj. Tudi promocija Ljubljane je v mojih očeh v takšni prizmi postala cenen način pridobivanja bralcev. Kaj pa vem, morda pa se motim.

Bodljikave zgodbe

Guadalupe Nettel

Zbirka kratkih zgodb tokrat nima originalnega naslova. Sklepam, da zato ker sta zgodbe izbrali in knjigo uredili skupaj avtorica in prevajalka Veronika Rot in najbrž zato skupen naslov obstaja le v slovenščini. Tudi, kot pri prejšnji prebrani knjigi, izhaja avtorica iz Mehike. Očitno naj bi bila skupna tem avtorjem asociacija na bodice, v Načelu užitka je na naslovnici kaktus, tu pa knjiga v naslovu nosi pridevnik »bodljikav«. Sicer imajo njene zgodbe spet tisto značilnost, ki sem jo opazila pri večini sodobnih avtorjih kratkih zgodb – zanaša jih v nadnaravno, fantastično, bizarno ali pa v človeške psihične fenomene, ki so na robu normalnega. In njene zgodbe niso prav nič tipično latinsko ameriške, so pravzaprav zelo globalne. Še več, pri nekaterih od njih sem dobila neposredne asociacije na prebrano pri Murakamiju ali Moravii.

Že takoj na začetku se v citatu Julia Ramona Riberyra iz Skušnjave neuspeha dotakne lovljenja trenutkov sreče. »Nepopolna bitja, ki živimo v nepopolnem svetu, smo obsojena, da najdemo le drobtinico sreče.« Spomnila sem se na Pamuka, ki je opisal trenutke največje ali popolne sreče v Muzeju nedolžnosti, ali Tamarove, ki je pisala o globoki sreči. Sreče, tokrat v otroštvu, se je dotaknil Beigbeder v Windows of the world, pa še mnogi drugi, Auster, Roth,… Iskanje sreče in trenutkov nje občutenja je pač motivacija za življenje in ena izmed vsebin s katero si ga želimo polniti. Nettlova je zapisala tudi enega izmed vidikov sreče. »Prištevam se med pičel odstotek ljudi, ki jih njihovo delo veseli, in glede tega se imam za srečnega«. Nekaterim je za najsrečnejši del življenja dovolj, da srečajo lepo žensko. »Če bi imel s seboj fotoaparat, bi zdaj imel kakšen dokaz, in to ne le o idealni ženski, temveč tudi o najsrečnejšem dnevu mojega življenja.«

Opisuje tudi nezavedne občutke ljudi, ko se srečajo z zelo lepimi ljudmi. »Ko sem jo pogledal, me je obšel nenavaden občutek, neke vrste manjvrednost, ki jo običajno občutim pred zelo lepimi ženskami.« (Čeprav beseda srečanje navaja na to, da je ko, srečamo nekoga sreča).

V japonski zgodbi je na primeru bonsaja opisala fenomen, ko spreminjamo bitja, kot so bila po naravi in iz narave v nekaj drugega, tako da niso več to, kar so bila, a kljub temu, da so v (tem primeru) skrčenje, ne morejo zakriti svoje prave narave. »Naj izhajajo iz gozdnega drevesa ali pa iz samega, so bonsaji zgolj to, bonsaji, drevesa, ki izdajo svojo pravo naravo.« Misel lahko prenesemo na karkoli drugega, tudi na človeka.

Odlična je tudi spremna beseda Veronike Rot. Posebej zanimiva je v delu, kjer opisuje odnos pisateljice do zvrsti pisanja. »Ko je objavila svoj prvi roman Gost, je v nekem intervjuju povedala, da je pisati roman tako, kot bi dobili gosta, ki ne pove, kdaj namerava oditi. Nasprotno pa je pisane kratkih zgodb, kot bi dobili kratek obisk: obiskovalec se ne naseli pri vas doma, zgolj spije kavico in kmalu odide.« Morda to tudi daje možnost pisateljem kratkih zgodb, da se v njih lotijo bolj bizarnih in obskurnih tem. Ker se tako ne bojijo, da bi pri njih doma ostale dlje časa.