Še eno duhovito branje skrivnostnega avtorja,
tokrat nekoliko starejšega. Za eno leto in dve tretjini. Samoironija v
situaciji, ki se nekaterim zdi brezizhodna je najbrž pravi pristop v zadnjem
življenjskem obdobju. Moji mami knjiga ni bi zabavna. Je pa res, da bralec
težko ohrani pozornost do vseh dni v letu. Zato sem po februarja začela dneve
nekoliko preskakovati, pa šla malo na konec, pa spet na sredino dnevnika. Vsake
toliko se najde kakšna zanimiva domislica.
O iskanju sreče v all inclusive aranžmaju. »Dovolj je takih stanovalcev, ki so jim trajne ali all inclusive počitnice v zadovoljstvo, zame in za nekaj mojih prijateljev pa brezdelje v domu ne prispeva k vsakodnevni sreči.«
O čuječnosti in pisanju dnevnika (tokrat je po mojem razumevanju uporabljen pravi pomen). »Sklenil sem, da bom v letu 2015 spet pisal dnevnik. Po eni strani zato, da bom imel vsakodnevno obveznost, po drugi pa zato, ker bom tako prisiljen ostati čuječ, si napasti oči in ušesa ter spremljati dogajanje v naši ustanovi in preostalem svetu.«
In o večni previdnosti. »…. ampak pred enim letom, na Eefijinem pogrebu sem sklenil, da je večne previdnosti dovolj.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar