Rachel Joyce
The Unlikely
Pilgrimage of Harold Frey. Nekaj lahkotnosti v slogu Jane Austen, kakršno smo že lahko
začutili na Guernsyu pri gospodični Prim
ali pa v Knjigarni. Nekaj duhovitosti, ki jo lahko najdemo pri skandinavskih
avtorjih kot sta Paasilinna ali pa Johanssen. In nekaj samorefleksije v realnem življenju, ki se dogaja med
premagovanjem samega sebe ob premagovanju razdalj s ciljem, kot pri Strayedovi.
Začne se bolj lahkotno, ko jo preberemo pa spoznamo, da razmišlja o precej bolj
resnih življenjskih problemih. Ki jih nosi vsak sam. Vsak svoje. Najbrž ni
nikogar brez prtljage.
»Ampak treba je še naprej razmišljati
pozitivno.««Verjeti moraš. Tako mislim. Ne gre za zdravilo in podobno. Verjeti moraš,
da oseba lahko ozdravi. Toliko stvari v človeškem umu ne razumemo. Ampak veste,
z vero lahko narediš karkoli.« Vera. Harold ni bil veren, a teh nekaj stavkov
ga je motiviralo za pot.
»Natakarica se je z obrazom sklonila k njemu
in poljubila zrak nad njegovim ušesom.« To vsi počnemo.
»Harolda je prešinilo, da je možak eden tistih
ljudi, ki ne potrebujejo drugega za pogovor.« Kar nekaj je takšnih.
»Nenavadno, a resnično: ljudje kupujejo kič in
spominke z verskih krajev zato, ker ne vedo, kaj drugega naj tam počnejo.« Še
kje drugje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar