Preveč sreče

Alice Munro

Too Much Happiness. »Preveč sreče« so bile zadnje besede Sofije Kovalevske. Srečo je v bistvu težko opredeliti. Najbrž gre le za trenutke, ki pa se jih moramo zavedati takrat, ko so. Občutiti srečo. To mimobežno občutenje je najlepše ubesedil Pamuk v Muzeju nedolžnosti, gotovo še kakšen pisec, a Pamuka se vedno spomnim, ko se sprašujem, če je nek trenutek sreča.

Tudi tokrat so kratke zgodbe bizarne, nenavadne za običajno življenje in mestoma grozljive. Kot Dahlove ali Mc Ewanove, ne pa fantastične in mistične kot na primer Pachechove ali tiste Harrisove.

Običajno nenehnih nasvetov, po katerih nismo sami povprašali, ne sprejemamo z odprtimi rokami. »Dajali sta mi nasvete, ki jih nisem želela.« Težko pa se ustavimo, da ne bi dajali nasvetov drugim, na primer svojim otrokom. Sčasoma se tudi tega naučimo.

Zabaven se mi je zdel odstavek o značilnih oblekah, ki jih nosijo ljudje nekaterih poklicev. »«Zdi se mi tako absurdno«, je napisal, »da naj bi se človek zapenjal v nekakšne obleke. S tem mislim na obleke, kakršne so značilne za inženirje ali zdravnike ali geologe, ki se sčasoma prirastejo na kožo in jih ni mogoče več sleči.«« Ste že kdaj pogledali črne napol športne čevlje geodetov, ki jih nosijo za službene priložnosti? Ali pa kariraste srajce računalničarjev? Ali pa morda črne pulije arhitektov? In razpoznavna oblačila dizajnerjev?

Govori tudi o življenju v sedanjem trenutku, ki ga večinoma nismo sposobni. »Pravi, da živi v sedanjem trenutku. Ko sem ga vprašala, ali mar danes ne živimo vsi tako, je odgovoril, da on misli na resničen sedanji trenutek.« »Življenje sproti« pa lahko pripelje tudi do absurda. Življenje, ki ne išče gotovosti za prihodnost s kopičenjem materialnih dobrin.

Življenje za trenutek pa je tisto, ki lahko prinese občutenje sreče. »Tako mi je lažje. Obstaja samo tisto, kar je videti navzven, dejanja, vsak trenutek v življenju. Odkar sem spoznal to, sem srečen.«