Razpoložena za Pariz

Vesna Milek

Spet vidim, da bi morala zapisovati sproti pomisli, ki me srečajo ob branju knjige. Potem na koncu se niti ne spomnim več vsega, pa čeprav so stavki ali odlomki označeni, kar naj bi me spomnilo na kakšne misli me je zapeljalo zapisano v knjigi. Torej sem spet prepozna. A kaj, ko je napol zleknjen v ležalniku težko sproti zapisovati, kaj šele zvečer pred spanjem, opirajoč se na enega izmed komolcev, običajno desnega, leva roka pa je itak nerabna za pisanje leže.

»Nič ne poveže ljudi tako kot izkustvo lepega.« Na izkustvo lepega običajni ljudje običajno pozabijo. Še posebej v tem svetu, ko je uporabno in donosno premagalo nekoristno lepo. Ko pozabijo, kaj je to navdih in kaj vznesenost, gnana od estetskih in medčloveških doživljajev. Da je to tisto, kar daje življenju smisel in kar ga žene naprej. In kdor je razumel Milekovo, ki skupaj s Parizom misli na škornje s peto in vezalkami, ki se zavezujejo kot korzet (in odkar sem tole prebrala, tudi meni kar naprej uhajajo misli k podobnim škornjem in Parisienne opravi).

Tudi knjige imajo podobno vlogo. »Ta drobna knjižica je zato obliž. Kot so obliž vse tiste knjige, ki nam zasukajo kompas. Tudi, če je mit strastne, romantične ljubezni samo fantazma zahodnega človeka, nič več kot iluzija, je preprosto nujen za to, da preživimo v sivini realnega. Da preživimo drug z drugim. Ali, kot je tistega popoldneva, ko si izšli zapiski iz noči, na ovitek zapisal njihov avtor: »Da bi iluzija ne izpuhtela na potovanju iz kaosa v kaos.«

Pariz je res več kot mesto. Je občutje, ki sem ga tudi jaz začutila že v mlajših letih, ko smo za kakšen teden obiskali Pariz in potem še nekajkrat kasneje. Občuti pa se ga ne samo ob pohajkovanju po mestu, parkih, obrežjih rek in znamenitosti, ampak tudi iz knjig. Milekova je izčrpno, skoraj enciklopedično predstavila več plasti Pariza, je pa res, da je plasti doživljanja Pariza toliko, da je nemogoče predstaviti vse. Denimo Pariz Simone Signoret in Yvesa Montanda, ali pa Edith Piaf. Ali pa Maupassantov Pariz iz Močne kakor smrt (ne naštevam vsega šolskega obveznega branja in učenja, ki se je tudi dogajalo tam in poudarjam, da so knjige, ki jih odkriješ sam precej boljše), in pa morda zavoje  Le Notrejevega parterja. Razpoloženo za Pariz sem res z užitkom prebrala in Milekovi se zahvaljujem za to doživetje. Marsikaj, kar sem poznala morda le po površini, je ponudila z bolj podrobno in včasih dodatno navdihujočo razlago.

Oba, Camus in Orwell sta poleg ostalih podobnih lastnosti »zavračala poenostavljanje kompleksnejše realnosti.«

»Tako torej človek umre v šepetu, ki ga ne sliši.« Sneg na Kilimandžaru.

Včasih se sprašujemo, če zapisovanje ob življenju odtehta vse doživljaje ki bi jih doživeli v času, ki ga posvetimo pisanju. Ne bi namesto tega raje živeli (doživljali)? »Ta kit te bo pogoltnil, pogoltnil bo tvojo literaturo in tvoje življenje«, je rekel Miller Anaïs Nin, ki je vse zapisovala v dnevnike, »Ti ne živiš, ti pišeš o tem, kaj živiš in kako rada bi živela.«

Usoda Cammile Claudel. "Pod mogočnim drevesom ne raste nič." Včasih se sprašujemo, če je vredno živeti v senci nekoga.

"Ljubila sem ga, ali pa sem mislila, da ga ljubim, kar je enako," je povedala Coco Chanel.

"Plešite življenje kamnov in dreves, plešite tam, kjer ne boste našli živih bitij," je Nižinski rekel plesalcem.