Nathacha Appanah
La noce d'Anna
Žensko branje. Refleksija o življenju mame in
hčere.
Tako kot mnogi pisatelji tudi Appanahova piše
o svojih izkušnjah s pisanjem. »Z leti sem se naučila potrpljenja z besedami,
spoznala sem čas pisanja in vajeništvo za ta čas. Naučila sem se tudi, da ne
poskušam vsega nadzorovati, to ni kuharski recept z natanko določenimi koraki
in gibi.« To o nadzorovanju pa bi lahko prenesli tudi na kakšno drugo področje
življenja. Se tega res kdaj naučimo?
In tudi o tem, da se mora pisatelj naučiti
tudi nekaj ponižnosti. »Sčasoma sem se naučila ponižnosti. Sprejeti, da te
imajo mnogi ljudje za nekaj drugega, da ti nekateri solijo pamet o tem, kar si
napisal, da ima toliko drugih rajši tebe kot tiste, ki so kar naprej na
televiziji in, ki pišejo o tem, kako so bili na televiziji. Potrpežljivo
poslušati ljudi, ki ti pripovedujejo svoje življenje in medtem držijo tvojo
knjigo kot kos kamamberja, ne da bi sploh povprašali po tem, kaj pišeš, in ko
ti iztresejo vse, kar jim leži na duši, odložijo vlažen kamamber na mizo, ne da
bi ga sploh ošinili s pogledom. Smehljati se tistim, ki te gledajo kakor
sejmarskega medveda, ko sediš za mizo s kupi knjig naprodaj. Zmeraj vzeti nase,
si reči, da imaš konec koncev srečo, da lahko še naprej pišeš. Samo to: da še
naprej delaš besede, stavke, zgodbe in da si v teh trenutkih svobodna.«
Kot mnogi pisatelji, tudi ona piše o tem, kako
morda pride sreča. »Željna sem bila drugih, v tistem času se nisem bala prav
dosti stvari. Vsako jutro sem se prebujala z občutkom pričakovanja, z drhtečim
srcem, kakor da se bo nekaj zgodilo, mogoče sreča.«
Piše tudi o pospeševanju časa. »Dnevi so tekli
hitro, vedno bolj sem čutila to pospeševanje časa in ničesar nisem mogla
storiti.« In njegove odtekanju. »Proti temu nisva mogla ničesar, kakor tudi ne
proti času, ki je vedno hitreje odtekal.« In približevanju nečesa. And now the end is near, so I face the final
curtain. (Nina Simone, My way).
O Anni v otroštvu. »Spominjam se njenega
otroškega telesa in če bi znala risati, bi lahko ponovila vse do potankosti. Ne
vem, kaj je nastalo iz njega, kajti od enajstega leta se Anna preoblači za
dvakrat zaklenjenimi vrati.¨ In o vraži, kaj mora imeti nevesta na sebi na
poroki - »something old, something new, something borrowed and something blue«.
Those were the days
Smoke gets in your eyes
Ni komentarjev:
Objavite komentar