Če

Vesna Milek

Če mi pisanje nekega pisatelja kaj prinese, imam navado, da predelam njegova dela, ki so mi dosegljiva. Tako sem se lotila tudi Milekove, ki me je vpotegnila z Razpoloženo za Pariz in potem Cavazzo.

Roman o nekem razmerju se lepo bere, mestoma me je spominjal na Remarquov Nebesa ne poznajo izbrancev, najbrž predvsem zaradi para in vijugastih cest nad strmino, mestoma na Melanholijo Alberta Moravie, najbrž zaradi psihologije nekega razmerja. Spominjal me je tudi na Razmerja v ogledalu zaradi istega razloga, v drugem delu zgodbe pa na Sorrentinovo La grande bellezzo. Ali pa na vilo ob morju pri Siracusi, kjer je neka bogata gospa prirejala kosila za svoje znance. Podobno, po namenu, da se obkroži z ljudmi, a še zdaleč ne na način kot se je to šla gostiteljica iz romana. Samo kosilo opoldne, ki se konča s kavo in sladicami iz siciljanske slaščičarne na zlatem papirnatem pladnju. Ni Hotel California kot vila v tem romanu (mirros on the ceiling, the pink champagne on ice, …, you can check-out any time you like, but you can never leave!).

Ne vem, če je avtorica opazila, ampak knjiga ima dve poglavji 13. Namenoma?

Razmišljanje o času in večnosti. Takšna večnost, večnost trenutka morda celo pride v poštev. O nesmrtnosti, kot primerni obliki doživljanja večnosti, se namreč začnemo spraševati, ko preberemo Borgesovega Alefa. »Alex razvija idejo, da je čas, ki ga poznamo, umetno vzpostavljen, v gledališču hoče narediti preskok v misel, da je isto, čemur rečemo prihodnost ali preteklost samo oznaka, je rekla Sabina. Če bi ga uspeli izbrisati iz svojega sistema, bi doživeli večnost. V smislu, da je prihodnost, preteklost, vse zdaj, v tem trenutku.« Užitki so lahko tudi hipni in takrat ne vemo, kaj bo prinesel čas. »Saj veš, princesa. To so hipni užitki, včasih pomenijo korak navzgor, je rekel in občutil užitek nad tem, kar so povzročale njegove besede. A večinoma zagori in ugasne v eni noči. Pogoltnil je slino. Saj veš, je rekel in jo pogledal preveč resno. V resnici pa se nič ne spremeni.« Sicer pa je »sreča stvar odločitve.«

Tudi o večdimenzionalnosti časa po Hawkinsku, ki pravi, »da če bi čas preiskovali z zelo visoko energijskimi delci, bi lahko odkrili njegovo deset ali enajst dimenzionalno naravo.« Po drugi strani pa razmišlja o linearnosti: »Čas je sistem, ki preprečuje, da bi se stvari dogajale hkrati.« Kaj pa vzporedni svetovi?

In še o doživljanju časa na nekem posebnem mestu. »Čas je bil tukaj v Positanu, lepljiv, sladkast, gost čas, ki je ponujal vse tisto, kar si je mislil, da bo lahko počel, a kot ga ni mogel zgrabiti.«

O preusmerjanju strahov. »Morda je nanjo preusmeril svoje strahove.«

O razlogih, zakaj nekateri ne razmišljajo, da bi zapustili Slovenijo in sprejeli dobro ponudbo. Med drugim. »Morda je kriva arhitektura Ljubljane. Spotikajoča se, preveč udobna, mehka kot slikanica.« Tudi lepota življenjskega okolja je tista, ki daje spodbudo življenju in sreči. Na zaslužkih temelječ sistem pozablja na to. Ordinova koristnost nekoristnega. Lepoto včasih poiščemo, da nas napolni. »Positano ugrizne globoko. Je sanjsko mesto, ki se zdi neresnično, ko si tam, in postane resnično, ko odideš. (John Steinbeck)« Lepoto zbirajo tudi režiserji v gledališču, ki morajo za vsako predstavo posebej predajati neko posebno energijo in ustvariti neko posebno čarovnijo. O tem je pripovedovala že Pearls Buckova v Mavrici ali pa Foss v All that jazzu. »Alejandro je zbiral lepoto. Lepota je razkošje, je rad rekel, prosto po Blakeu. Lepota je bila krvava, ko je delal MacBetha. Lepota je bila črna, ko je delal De Sada. Lepota je luna, ko dela Kaligulo. Lepota je zanj tudi grdo. A ne na njej.«

O resnici in laži. »Že na začetku ji je rekel: Vsi lažemo. Sabina, querida, ampak samo resnica je zares seksi. In midva ne rabiva laži zato, da preživiva skupaj. To ji je rekel in zdaj bi ubijala za majhno, okroglo laž.«

Ženske se lahko zamislijo o (Katarininih) stereotipih o dokazih ljubezni.

Kako znano. «Gola stopala je naslonila na armaturno ploščo in se zastrmela v rdeče nalakirane nohte.«