Anna, Hanna in Johanna

Marianne Fredriksson

Anna, Hanna och Johanna. Doslej mi je malokrat prišla v roke knjiga švedskega avtorja, pravzaprav samo kriminalke, če odmislim Piko Nogavičko. To je saga o ženski liniji neke družine. Slog pisanja je avtorica prilagodila vsaki od generacij. Pri prvi, na primer, je pri razlagi odločitev, pojmovanj ali tolažbe uporabila veliko ljudskih modrosti. Zaradi trdega življenja v tistih krajih in časih pa so vse nekako črnoglede. Mislili so, da se s starimi reki uroči usoda.

»Tvoja sreča, je nekoga drugega nesreča.«

»Nikar si ne domišljaj, da si kaj.«

»Domišljavost zmeraj hodi pred propadom.«

»S težavno ženo je najteže to, da je človeku vedno v mislih.«

»Pohvala je nevarna, lahko prikliče usodo.«

Pa še to, da se zaokroži vse skupaj: »Stare vraže so prazne marnje.«

O sreči. »Vse to je preveč, je rekla. Saj je vedela, da je sreča odmerjena in da človeka drago stane, če je dobi preveč.«

O Upanju. »Ta teden jo je nečesa naučil. Nikoli več ne sme upati.«

O modri žalosti. »Žalost pa ni bila tiste črne vrste, bila je modra kot melanholija, ki daje svetu globino.«

Trudimo se, da ne bi z leti zapadli v kaj takšnega. »Nenadno jo je udarilo spoznanje, da vendar obstaja podobnost med njenim možem in nasilnikom iz Dalslanda. Oba sta imela bolestne matere, take, ki hočejo prisiliti otroke, da z njimi delijo zagrenjenost. Pri hčerah se jim večkrat posreči, da postanejo eno z užaljenostjo mater in nadaljujejo žensko jezo skozi rodove. Ampak sinovi? Ne, najmočnejši se uprejo. In postanejo možje, ki neprestano bežijo pred vsem, kar ima opraviti z močnimi čustvi.«

»V ostalem se strinjam z Anno, da mora tisti, ki veliko razume, tudi veliko zdržati. Res je tako. Razlikujeva se v osnovnem stališču. Po mojem življenje nujno povzroča bolečino. Anna pa misli, da je življenje zato, da ga uživamo. To jo dela zagrenjeno in lačno. Na to je hudo misliti, ker vem, kdo jo je naučil pričakovati veliko in samo najboljše.«

»«To je najslabša sorta«, je menila mati. »Tista, kjer se hudobija dogaja v božjem imenu.««

»»Bil je človek, ki se je zadovoljil s tem, da živi«, je rekla. »Veste, da ljudje take vrste ne čutijo potrebe, da bi se postavljali.««

V sanjah se pojavi knjižnica, ki je odprta proti nebu. Kot pri Bauku. »Zbudila sem se, tako da nikoli nisem zvedela odgovora. Ko sem sedela v postelji, malo prestrašena, v glavnem pa srečna, sem se spomnila, da velika knjižnica ni imela strehe. Odprta je bila proti nebu. Pozneje sem premišljala, da v teh sanjah ni bilo nič presenetljivega, ničesar, kar ne bi že vedela.«