Vesna Milek
Nadaljujem z branjem Milekove. Z njo je kot z
Novakovimi. Nekateri je ne morejo, nekatere pa očara s svojo pronicljivostjo in
načinom pisanja. V tej knjigi so zbrane njene kolumne o skoraj vsem. Kot pri
Brysonu, le da je tam šlo za poljudno zapisano znanost, tu pa gre za
razmišljanje fenomenih današnjega časa. Piše o usodnosti, ki je vedno najbolj
usodna sama zase, lepoti, fetiših, sanjah, privlačnosti nepopolnosti, dvojno
moralo, ki nekaterim lajša življenje, sreči v svetu brez ambicij, izključitvi
negativnih spodbud, o tem, da bi se morali nehati spraševati o smislu
življenja, da bi bilo s tem konec nevrotične kulture. Piše tudi o tem, da se
ljudje spoznavamo, brskamo drug po drugem, a vse kar tako obupno iščemo v
drugih, je predvsem podoba o sebi. Spomni tudi na Beigbederja, ki je izstopil
iz sveta oglaševanja, ki zato, ker ni mogel več prenašati omejenosti in
neumnosti naročnikov. Citira tudi Fuentesa, ki pravi, da je »ljubosumje lahko
smrt ljubezni, toda ne smrt poželenja«. Citira tudi Comte – Sponvilla, ki piše,
da »ljubimo ljubezen in ne znamo ljubiti«. Piše tudi o »Otroškh stvareh« in Lojzetu
Kovačiču, ki pravi, da »boš vsak roman, ki ga začneš s prvo oseb, končal s
tretjo, jaz bo postal on in vsak roman, ki ga pišeš v tretji osebi, boš na
koncu končal z jaz. To je neizogibno. Človek, ki misli, da dela portrete
drugih, dela vedno samo avtoportret. Nihče ne more razložiti nič o drugem,
razen če mu pripiše svoje misli in občutke.« Piše tudi o strahu pred strahom in
o tem, da »ima vsak od nas najbrž vsaj en ritual, ki mu daje tisto, zaradi
česar je njegov vsakdanjik znosnejši – malo zato, da se počutimo varni in
vpeti, malo bolj zato, da stvarnost vsaj za nekaj minut postane barvna. Rituali
so nujni že zato, ker omogočajo pozabo.« In še o marsičem. Nemogoče je povzeti
vse misli in pomisli, zato je najbolje knjigo kar prebrati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar