Deset prisrčnih trmoglavk

Arto Paasilinna

Kymmenen riivinrautaa. Pri tej knjigi velja enak komentar, kot sem ga že zapisala pri predzadnji prebrani Paasilinnovi Na lovu za spomini. Morda je tudi zato ostal označevalnik prejšnjega bralca na strani 58? Jaz sem kljub temu prebrala knjigo do konca in ujela marsikatero zanimivo prigodo moškocentričnega romana. Tudi zato, ker je Paasilinnov in ker humorno pozitivno pisanje pelje naprej.

Glavni junak jih ima kakšnih petnajst manj kot avtor, morda prav zato opravičuje lahkotnejše jemanje prigod življenja. »Smrt nam sope nasproti kot zloslutna lokomotiva, ki zmelje vse na svoji poti in ji nihče ne more ubežati. Na vlaku v cesarstvu mrtvih se bo nekoč znašlo truplo vsakogar od nas, četudi se na vozni red občasno ni zanesti. Pred tem poslednjim potovanjem nas čaka še starost, pred njo pa še pozna srednja leta. Ta se prično, ko jih napolniš šestdeset. Ob tem času bi moral biti vsakdo, posebno vsak moški, že pripravljen na odhod lastnega vlaka, moral bi biti notranje očiščen in pomirjen. A jih je malo takih.«

Tokrat je ni prevedla Jelka Ovaska.