Tišine

Karla Suarez

Silencios.

V »Mestu bere« je kar precej kubanskih avtorjev, ali pa sem slučajno s police, kjer so bile knjige s seznama, zgrabila vedno ravno kakšno s Kube. Tudi to, ki se dogaja v socialistični Havani, ki sem jo srečala že v Te di la vida entera Zoe Valdes. Podobnost je tudi v tem, ker gre tudi tu za zgodbo o življenju dekleta.

»Petnajst let mi je, podržim se za roko. Dejanskost je prednost mladosti pred nežnostjo.

Nimam petnajst let. Iz preteklosti se je rodila neznosna tišina. Sanjam o tistem lepem, tistem ljubkem svetu biserov in ukradenih trav.

Sem v vseh svojih stanjih. Ne jemljite me, pustite me.«

Včasih rabimo samo to, da nas kdo stisne k sebi, še posebej ko smo majhni in manj močni. »Punčka je močno stisnila veke in se zvila v svoji postelji, razmišljajoč, da je mogoče teta, tako kot jaz, potrebovala samo to, da bi jo kdo kdaj stisnil k sebi.«

Smo navzven in navznoter. »Prijatelji se rabijo navznoter.« »Tudi jaz te imam zelo rada Quatro Ojos, ampak prijatelji se rabijo navznoter.«

O času. »Čas se ne ustavi, ne gleda nazaj, se ne vrne. Čas nas bo spremenil. Tak je zakon.«

V zelo različnih sistemih in na različnih koncih sveta obstajajo določene podobnosti. »… ta je bil takrat že pravi študent umetnostne zgodovine, s tisto naravno aroganco vseh, ki začenjajo družboslovne študije, vendar sem bila nastopaštva vajena, tako da me ni preveč motilo.«

Tudi del tega stavka o večnosti je bil že bran. »Nikogaršnji obstoj ničesar ne določa. Vse je minljivo, naključno, mimobežno. Smo le mimoidoči. Nič ni večnega, in zato nič nepogrešljivega.« Je pa nova navezava na prihodnost. »Prihodnost nima razsežnosti večnosti. Beseda je tako minljiva kot koledarji.«

»Imel je težave s srcem, vendar sva se dogovorila, da ohraniva to skrivnost, nisva te hotela spravljati v skrbi.« Večkrat komu kaj zamolčimo, da ga ne bi spravljali v skrbi. Vprašanje pa je, če je to najboljša pot.

O občutenju smrti bližnjega. »Kaj storiš, ko ti umre veliki prijatelj? Nič. Nič ni mogoče storiti. Nekaj se ustavi znotraj. Neka praznina te potiska v iskanje dna, ki ne obstaja. Ostane le nemir zaradi nezavedanja zadnjega trenutka. Tisto nevedenje, kam postaviti besede. Komu naj povem tvoje besede? Nikomur. Treba si bo izmisliti nove obrede, nove obraze, kajti večnost ne obstaja. Dobra tolažba.«

Še o bolečini, ki je kot vlažna luknjica, ki se nikoli ne posuši. »Pogovor z njo me je razveselil, in če nisem nič povedala o Diu, je bilo zato, ker bolečina ni nič manjša, četudi si jo delimo. Bolečina je vlažna luknjica, ki se nikoli ne posuši. Kaj storiti, ko ti umre velik prijatelj. Nič. In to je najbolj grozno. Nevihte je konec in znova posije sonce, toda tista prazna luknjica se ne posuši nikoli.«

»Ljudje imajo navado govoriti o preteklosti zmeraj, kadar se v sedanjosti ne dogaja nič zanimivega.« Če je samo o preteklosti, potem je še v redu. Nekateri ne najdejo v svoji sedanjosti nič zanimivega, ali pa menijo, da niso dovolj zanimivi, če ne prenašajo domnev o drugih, običajno tistih, ki jih ni zraven.

»Vsak dela tisto, kar mu narekuje narava.« Razlaga je predolga, da bi jo prepisovala v tale blog, ki je že tako ali tako predlog. Govori pa o tem, da si to, kar imaš v sebi in, da moraš biti nagnjen k nečemu, da bi to lahko bil. (193)

»Pri mačkah mi je najbolj všeč to, da so neodvisne.« Meni tudi.

Ne manjka mu zvoka, saj ima tišino. (Charlie Chaplin)