Bodljikave zgodbe

Guadalupe Nettel

Zbirka kratkih zgodb tokrat nima originalnega naslova. Sklepam, da zato ker sta zgodbe izbrali in knjigo uredili skupaj avtorica in prevajalka Veronika Rot in najbrž zato skupen naslov obstaja le v slovenščini. Tudi, kot pri prejšnji prebrani knjigi, izhaja avtorica iz Mehike. Očitno naj bi bila skupna tem avtorjem asociacija na bodice, v Načelu užitka je na naslovnici kaktus, tu pa knjiga v naslovu nosi pridevnik »bodljikav«. Sicer imajo njene zgodbe spet tisto značilnost, ki sem jo opazila pri večini sodobnih avtorjih kratkih zgodb – zanaša jih v nadnaravno, fantastično, bizarno ali pa v človeške psihične fenomene, ki so na robu normalnega. In njene zgodbe niso prav nič tipično latinsko ameriške, so pravzaprav zelo globalne. Še več, pri nekaterih od njih sem dobila neposredne asociacije na prebrano pri Murakamiju ali Moravii.

Že takoj na začetku se v citatu Julia Ramona Riberyra iz Skušnjave neuspeha dotakne lovljenja trenutkov sreče. »Nepopolna bitja, ki živimo v nepopolnem svetu, smo obsojena, da najdemo le drobtinico sreče.« Spomnila sem se na Pamuka, ki je opisal trenutke največje ali popolne sreče v Muzeju nedolžnosti, ali Tamarove, ki je pisala o globoki sreči. Sreče, tokrat v otroštvu, se je dotaknil Beigbeder v Windows of the world, pa še mnogi drugi, Auster, Roth,… Iskanje sreče in trenutkov nje občutenja je pač motivacija za življenje in ena izmed vsebin s katero si ga želimo polniti. Nettlova je zapisala tudi enega izmed vidikov sreče. »Prištevam se med pičel odstotek ljudi, ki jih njihovo delo veseli, in glede tega se imam za srečnega«. Nekaterim je za najsrečnejši del življenja dovolj, da srečajo lepo žensko. »Če bi imel s seboj fotoaparat, bi zdaj imel kakšen dokaz, in to ne le o idealni ženski, temveč tudi o najsrečnejšem dnevu mojega življenja.«

Opisuje tudi nezavedne občutke ljudi, ko se srečajo z zelo lepimi ljudmi. »Ko sem jo pogledal, me je obšel nenavaden občutek, neke vrste manjvrednost, ki jo običajno občutim pred zelo lepimi ženskami.« (Čeprav beseda srečanje navaja na to, da je ko, srečamo nekoga sreča).

V japonski zgodbi je na primeru bonsaja opisala fenomen, ko spreminjamo bitja, kot so bila po naravi in iz narave v nekaj drugega, tako da niso več to, kar so bila, a kljub temu, da so v (tem primeru) skrčenje, ne morejo zakriti svoje prave narave. »Naj izhajajo iz gozdnega drevesa ali pa iz samega, so bonsaji zgolj to, bonsaji, drevesa, ki izdajo svojo pravo naravo.« Misel lahko prenesemo na karkoli drugega, tudi na človeka.

Odlična je tudi spremna beseda Veronike Rot. Posebej zanimiva je v delu, kjer opisuje odnos pisateljice do zvrsti pisanja. »Ko je objavila svoj prvi roman Gost, je v nekem intervjuju povedala, da je pisati roman tako, kot bi dobili gosta, ki ne pove, kdaj namerava oditi. Nasprotno pa je pisane kratkih zgodb, kot bi dobili kratek obisk: obiskovalec se ne naseli pri vas doma, zgolj spije kavico in kmalu odide.« Morda to tudi daje možnost pisateljem kratkih zgodb, da se v njih lotijo bolj bizarnih in obskurnih tem. Ker se tako ne bojijo, da bi pri njih doma ostale dlje časa.