Alef

Jorge Luis Borges

El Aleph. Kot piše nekje v Virkovi spremni besedi Borges ustvarja avtonomne imaginativne, fikcijske svetove, utemeljene na neskončnem labirintu svetovne književnosti. Piše tudi, da že bežen pogled na Alef pokaže, da je to zbirka zgodb o smrtnosti in nesmrtnosti. Razloži tudi, da je labirint nedvomno osrednji element celotnega Borgesovega opusa, tudi v Alefu (Mesto nesmrtnih kot labirint). Človeško življenje je zbegano tavanje po labirintu (Labirint je narejen, da bi zmedel ljudi) in v središču Borgesovih labirintov največkrat preži smrt. Zanimiva je tudi kategorija časovnega labirinta (različni časovni nizi, ki se tudi množijo in cepijo; v enem od teh časovnih nizov živi človek eno življenje, v drugem drugo in drugačno; zanimiva tema dvojnika, ki se pojavi v dveh vzporednih zgodovinah in podvaja samega sebe). Izpisala sem le nekatere dele Virkove zanimive razprave.

Nesmrtnost v Nesmrtnem mestu izgubi svoj mik. Življenje ni več tako zanimivo, ker ni začasnosti, enkratnosti in nepopravljivosti. »Smrt ali njeno omenjanje naredi ljudi izumetničene in vznesene. Pretresa jih njihova usoda prividov; vse kar naredijo, utegne biti zadnjikrat; nobenega obraza ni, ki se ne zarisuje kot obraz v sanjah. Smrtni imajo vse za nepopravljivo in naključno. Nesmrtnim pa pomeni sleherno dejanje (in sleherna misel) odmev tistih, ki so se v preteklosti brez razvidnega vzroka zgodili pred njima, ali zanesljiva napoved tistih, ki se bodo v prihodnosti ponavljali do vrtoglavosti. Ničesar ni, kar ne bi bilo izgubljeno med neutrudnimi zrcali. Nič se ne more dogoditi enkrat samkrat, nič ni dragoceno zaradi svoje začasnosti. Nesmrtnim elegičnost, resnobnost in slovesnost ne pomenijo nič. S Homerjem sva se razšla pred Tangerjem, mislim, da se nisva poslovila.«

Zanimivo, iznašel je pojem surove krajine. »Vsem se je zdelo neverjetno, da bi te surove krajine, kjer zemlja rojeva pošasti, ponujale zavetje čudovitemu mestu.«

»Stene so bile vlažne, bolj jih je izbrusil čas kot človeška marljivost.«

Alef je točka, kamor se stekajo vse točke. Torej točka, kjer je moč videti vse. Neke vrste orehova lupina v kateri je neskončna veličina sveta na enem mestu ali pa Nunc-stan in Hic-stan po Leviathanu v enem. "O God, I could be bounded in a nutshell and count myself a King of infinite space." (Hamlet, II, 2)