Julia
Franck
Die Mittagsfrau. Hvalažna sem
Mestubere za tole knjižno nagrado. Sama je najbrž ne bi našla ne med knjižnimi
policami, ne na kakšnem bralnem seznamu. Naslovnica ni oblikovana na način, da
bi asociirala na tovrstno branje, ki ga najdemo v knjigi. In tudi prevod
naslova ne, ki kaže bolj na serijsko pisane romane (čeprav pozneje, ko
preberemo prevajalkine opombe razumemo, zakaj se je odločila za ta naslov).
Ampak ta roman to ni. Ob branju se čuti, da je nekaj edinstvenega, kar se mi je
potrdilo tudi ob branju spremne besede, kjer piše, da o elementi zgodbe iz
družinske biografije. Verjetno zaradi tematike spominja na Sojenice, Kradljivko
knjig ali pa morda Bralca, čeprav je tu brutalnost nacizma le posredno slutiti.
V prevajalkinih opombah lahko preberemo, da je
Die Mittagsfrau ime bajeslovne žene z
orjaškim srpom, ki se prikazuje opoldne in preži na ljudi, ki ob tej uri še
delajo na polju. Da bi se rešili njenega uroka, ji morajo eno uro, dokler ne
izgubi magičnih moči, pripovedovati o poljskih opravilih in predelavi lanu.
Komur to ne uspe, ga žena kaznuje s hudimi glavoboli, blaznostjo ali celo
smrtjo. Ta bajeslovna žena je poznana skoraj izključno v Lužicah in okolici. Ni
znano, kdaj je postala del tamkajšnje slovanske mitologije in od kod pravzaprav
izhaja.
O težavi, ko se želimo primerno izraziti. »Pravi
izziv je bilo najti ravnotežje na tanki črti med ponosom in skromnostjo in to
preliti v besede.«
O občutenju časa. »Čas se je skrčil, zvil se
je v klopčič, v dve gubi.«
O tesnobi. »Najbolj jo je mučil strah pred
strahom.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar