Vesna
Milek
Knjiga je obležala v meni. Pa ne samo kot tip
knjige, ki jo pogrešaš, ko jo nehaš brati. Vsebina avtobiografskega romana je
takšna, da naslednje knjige, ki me je čakala na kupčku počitniškega branja
enostavno še nisem mogla vzeti v roke.
Čeprav sem Cavazzo videvala v njegovih vlogah,
na Kongresnem trgu okoli Platane, slišala mnenje o njem, da »je pravi moški« in
vedela za njegovo družinsko tragedijo, ga še nisem videla s temi očmi. Njegova
zgodba dotakne.
Asociacije so me med branjem včasih popeljale
v avtobiografsko pripoved Cirila Zlobca, ali pa Bogdana Novaka, morda zato, ker
sta se dogajali na meji z Italijo, ki je tudi del Cavazzove zgodbe. Ali pa k
Branku Gradišniku, ki je tudi razkril svoje intimne dele življenja.
Tokrat ne bom izpisovala citatov. Se mi zdijo
preveč osebni, njegovi in zato ne bi bilo primerno, da se znajdejo še v tem
blogu. In vprašanje, če bi bil pravi izbor. Najbolje je prebrati ves roman.
Ni komentarjev:
Objavite komentar