nedelja, 11. junij 2017

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼

Pogingen iets van het leven te maken. Het geheime dagboek van Hendrik Groen, 83 ¼ jaar
Strašno zabavno branje, kjer lahko najdemo napotek o zornem kotu pogleda na življenje, ko naj bi že zahajalo. Nekdo bi rekel, vse lepo in prav, ampak v realnem življenju se tega ne da in jamral še naprej. Preprosto duhovito opisovanje življenja v sebi nosi bistvo spraševanja o tem, kaj življenje je in kako preživeti vmesni čas med rojstvom in smrtjo, še posebej v časih, ko nam ne preostane veliko in kvalitete življenja ni več same po sebi. »»Človek se rodi, človek umre, preostalo pa je preživljanje prostega časa.« (James Joyce)« Zapolnjevanja vrzeli med rojstvom in smrtjo se loti tudi z vidika kopičenja imetja v tem obdobju, kar je zanimivo tudi v luči tega, da nas predmeti, ki jih zbiramo okoli sebe v določenem obdobju začnejo dušiti in se moramo lotiti njih redčenja. »Že Monty Python je rekel: »Ko se rodiš, nimaš nič. Ko umreš, nimaš nič. Kaj si torej izgubil? Nič!««

Dotakne se tudi žalosti, ki jo doživljamo po smrti bližnjega. »«To je bilo zanjo najbolje.« Stokrat lahko ponoviš, a žalosti ne odženeš.«

Pisec zgodbe je anonimen, spletni viri mi niso razkrili, ali gre za avtobiografsko zgodbo, ali pa jo je napisal nekdo, ki zares od blizu podoživlja iztekajoče še življenje in prebivanje v domu za starejše. Ob tem razmišlja tudi o možnostih evtanazije in samomora v času, ko bolečina in brezizhodnost premagata slo po življenju. Dotakne se celo Zweigovskega dvojnega samomora (ki je zasvojil tudi Moravio in ga opisuje v Melanholiji 1934). »Pred par leti sta neka belgijska zakonca družno opravila evtanazijo. On, 83 let, je imel raka v zadnjem stadiju, ona 78 let pa hude starostne težave in ni hotela živeti sama. Z roko v roki sta odšla s tega sveta.«

V dnevniku najdemo tudi cel kup praktičnih napotkov za življenje. Primer napotka, ki ga lahko upošteva nekdo v zrelejši fazi rasti je uporabljen pri omembi neobremenjenosti pri igri kart v primeru, da izgubljaš z določenim nasprotnikom. »Včasih je treba načela, zaradi višje pravice, vreči čez ramo.«

Tišina med sogovorniki je lahko mučna, lahko pa preprosto samoumevna. V tišini lahko uživamo tudi v dvoje. »Ampak ni več tako črno: poletje je krasno in včeraj sem bil skoraj dve uri zunaj v kavarni z Eefje. Prijetna družba je za pogovor, pa tudi za tišino, ki ne vzbuja nelagodja. Idealno popoldne.«

»Po potovanju pa moram narediti spet nove načrte. Dokler so načrti, je življenje. Popoldne grem kupit nov blokec.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar