Carlos Fuentes
Diana o la cazadora solitaria. Uvodni del je obetal z razmišljanji o sreči, a
zgodba je kasneje postala mestoma celo banalna, opisujoč podrobnosti
ljubezenskega razmerja skozi moške oči (nagona).
(sreča)
"Ni ga hujšega suženjstva kot upanje, da
bomo srečni. Bog nam na zemlji obljublja solno dolino. Toda na koncu je to
trpljenje le prehodno. Večno življenje je večna sreča."
"Sami na koncu, tako kot smo bili sami na
začetku, se spominjamo srečni trenutkov, ki smo jih rešili pred skrivnostno
pritajenostjo sveta, hočemo biti sužnji sreče in poslušamo le zvok zamaskirane
zaloge, nevidnega sunka, ki se pokaže na koncu, da bi zahteval najbolj grozno
resnico, neizogibno kazen časa na zemlji."
V času branja te zgodbe sem nekje prebrala
kolumno Saleclove, ki je prodorno osvetlila podoben vidik sreče, ki jo Fuentes
vpelje s pojmom »sužnji sreče«. "Sreča na ukaz" temelji na ideji, da
je treba v delu uživati in vodi k novi ideologiji, ki močno temelji na fantazmi
sreče, ki jo propagira sodobni neoliberalni kapitalizem. Piše, da je Mark
Fischer v analizi te ideologije poudaril, da tragedija sodobne družbe ni, da
ljudem ne uspe v tem, da bi bili avtentični in da bi uživali v življenju. Prava
tragedija je, da so danes pod prisilo, da nenehno iščejo srečo in užitek. In
pri mnogih ta prisila sproža občutek tesnobe, krivde in samoobtoževanja za
neuspeh.
(ljubezen)
"Srečanja moškega in ženske se zgodijo na
dveh ravneh. Ena, zunanja, ki jo je mogoče posneti s kamero, če želite je raven
kretenj, ravnanja, pogledov, gibanja. Bolj zanimiva je notranja raven, kjer začnejo
prihajati na površje in se zaletavati čustva, vprašanja, dvomi,
samopregovarjanja, fantazije, predvsem fantazije o njej."
Tako kot mnogi pisatelji tudi Fuentes vpelje v
zgodbo pisatelja, kot njenega protagonista in način življenja, podrejen
izogibanju ustvarjalnim krizam. Zelo je zanimivo razmišljanje, ki primerja
človeka in slavno osebnost. »Luisa me je naučila, da je bolj vredno biti
človek, kot pa slaven pisatelj. Toda včasih je bolj kruto biti človek kot pa
zaupati nedolžni obljubi literarne slave.«
(pisatelj)
»Pri devetindvajsetih letih sem dosegel slavo,
ki je sam nisem preveč slavil, kajti od nekdaj se vedel, da je literatura eno
samo dolgo učenje, ki je v vsakem trenutku izpostavljeno nepopolnosti, ko nam
gre dobro, popolnosti, ko nam gre slabo, in večnemu tveganju, če si želimo
zaslužiti to, kar pišemo. Nisem verjel niti pohvalam, ki so mi jih namenili,
saj sem vedel, kako daleč sem od ciljev, ki sem si jih zastavil, niti napadom,
s katerimi so me prav tako zasuli.«
(življenje)
»Ayer se fue. Manana no ha llegado,/hoy se
esta yendo sin para run punto;/soy un Fue y un Sera y un Es cansado (Francis de
Queveda, Representase la brevedad de lo que se vive, y cuan nada parece lo que
se vivio.)
Kako kratkotrajno je to, kar živimo, in kako
ničvredno to, kar smo preživeli.« Borges je v eni izmed zgodb Alefa dognal, da
nesmrtnost niti ni tako mikavna v primerjavi z ne neskončnim življenjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar