Dnevi zavrženosti

Elena Ferrante

I giorni dell'abbandono. Najbrž je res v zgodbi veliko avtobiografskega, kot ugibajo bralci in recenzenti. A kljub temu je možno, da se za zakrito identiteto skriva nekdo drug. Če je pisateljica te zgodbe ženska, je premogla veliko avtoironije in humorne domišljije. Lahko pa bi bil za takšnim pogledom na doživljanje zapuščene žene tudi moški. Kdo ve? Podobno, kot sem skoraj prepričana, da se za Melisso P., ki si pred spanjem stokrat skrtači lase, skriva moški pogled. Precej bolj avtobiografska se mi je v podobnem primeru zapustitve zdela Siri Hustved, ali pa z moške plati Kureishi, Klunn ali Roth.

S povezavo na skrito identiteto se mi postavlja tudi vprašanje, če ni avtor(ica) pripisal(a) domislice o »praznini smisla« prav zato možu (s.6). Ker je verjetno tako ustrezen domislek poimenovanja stanja lahko samo moški? Todi opis doživljaja s Carranom bi lahko prišel prej od ljubosumnega moža, kot ženske, ki se je podala v nekaj takega.

So pa precej bolj žensko avtobiografska razmišljanja o samopodobi v stanju zavrženosti, kjer je avtor(ica) zapisal(a): »Mogoče sem bila res še lepa, kljub temu, da je moj mož zmečkal občutek moje lepote in ga kot darilni papir vrgel v koš.«

Iz prevoda Anite Jadrič se čuti, da je zadaj italijanščina, kar pripomore k doživljanju bralca. K razmišljanju o tem, kakšno mero avtobiografskosti ima zgodba in kakšnega spola je pisec, vam lahko pomaga spremna beseda Ane Ugrinovič. Strinjam se tudi s citatom Lojzeta Kovčiča, ki ga je uporabila: »Ni dovolj, da spišeš samo dobro knjigo, marveč tudi, da si izpišeš srce iz prsi, da pustiš, da zagorijo vse tvoje zvezde.« Iz zapisanega se namreč lahko razbere, kje je bil avtor iskren, kje je pisal iz sebe in, kdaj je pisal samo zaradi tega, da napiše knjigo.