Življenje vilinov

Muriel Barbery

La vie des elfes. Z velikim pričakovanjem sem odprla še en roman avtorice Elegance ježa. Najbrž sem prav zaradi prebrane omenjene knjige pričakovala nekaj drugega, pa ne po vsebini, ker naslov tako ali tako kaže na pravljično zgodbo. A zgodba Elegance ježa je lepo tekla in vsake toliko dajala še kakšno nenavadno hrano za dušo. Tu pa je zelo filigransko napisana, gotovo z veliko preciznosti pri gradnji romana. A nekako mi ni steklo, morda sem odnehala prezgodaj, nekje pred stoto stranjo. Mogoče pa ni prava snov za čas dolgih zimskih večerov. Se najbrž še kdaj vrnem.
Po naključju je bil v času branja te knjige televiziji špansko francoski koprodukcijski film Bosque des sombras, ki je, čeprav s povsem drugačno vsebino (asociacija na Deliverance), zapeljal v svet mračnega gozda in veprov. 

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Haruki Murakami

Shikisai montanai Tazaki Tsukuru to, kare no junrei no toshi

Bezbojnega Tsukurja Tazakija sem že pred kakšnim letom poskušala brati v srbščini, a mi iz perspektive tega jezika Murakamijeva pripoved ni potegnila. Navadila sem se ga brati v slovenščini, v Mermalovi ali pa Ilčevi interpretaciji. Tako, kot na primer Alan Ford ni pravi, če ga ne beremo v Brixijevem hrvaškem prevodu. V tem smislu ima, po zapisanem sodeč, tudi Murakami raje Bermanovo ali Arrauovo interpretacijo Lizstove Le mal du pays. Brendelova naj bi bila brez čustev.

Poleg glasbe, posebej klasične in jazza, Murakami tudi v tej knjigi uporablja podobna okolja in situacije, kot v preostalih romanih. V mestnem vrvežu Tokia, z občasnimi romanji v kakšno drugo japonsko mesto, le da ga tokrat pot zanese celo na Finsko, v kraj Hämmeenlino, na poti med Helsinki in Tamperejem, ki po imenu spominja na japonski Hammatsu, ki se tudi pojavi v zgodbi tega roman(j)a. Tudi tokrat se junak znajde v vzporednem svetu, čeprav se tu omeji le na svet sanj.  Ena izmed pripovedi romana se dogaja visoko v gorah, v sanatoriju, daleč stran od vsakdanjega sveta – takšno okolje se pojavi v kar nekaj njegovih romanih (v podobno okolje nas je namenil poslati tudi Bauk v Konec.Znova, a nismo prispeli do konca). Razmišlja tudi o smrti, tokrat predvsem v povezavi s psihičnimi težavami, ki so nastale po nerazjasnjeni, nenadni (in neupravičeni) odvrnitvi četverice nerazdružljivih prijateljev od petega. Tudi v tem romanu posebno vlogo igrajo (zanj posebne) ženske, do katerih odnos tokrat obarva tudi z opisi erotičnih doživetij – dejanskih in tistih v mislih in sanjah. Tokrat ni uporabil mačk in lune. Se je pa dotaknil homoseksualnosti.

Preko dialogov junakov, predvsem Tsukura (človek, ki izdeluje stvari) in Haite, študenta fizike, ki raje razmišlja, kot kaj konkretnega izdeluje, je v zgodbo prinesel tudi nekaj filozofskih razmišljanj. »Svobodno razmišljati pomeni tudi odcepiti se od lastnega telesa. Izstopiti iz omenjene kletke lastnega telesa, se iztrgati iz okovov in preprosto prepustiti misli, da leti in živi naravno življenje. To je jedro svobodnega razmišljanja.« Tsukuru je imel tudi lasten recept, kako se začasno znebiti misli na probleme. »Odločil se je, da ne bo več razmišljal o tem. Ni imelo smisla. Ta problem je pospravil v predal z oznako Nerazrešeno in odložil iskanje odgovora na poznejši čas. Tsukuru je imel v sebi kup takšnih predalov, kjer so ležali drugi nerazrešeni problemi.« Sicer pa je torišče romana prav v tem, da je Tsukuru, če je želel naprej živeti življenje, moral razjasniti nepojasnjeno odtegnitev prijateljev. Šele po šestnajstih letih notranjega trpinčenja je ugotovil, da je bilo nepotrebno in zaradi tudi njegove predpostavke in kompleksi o brezbarvnem sebi neumestni.

Le mal du pays, Franz List, Leta romanj Švica razlika Lazar Berman (ko boste poslušali posnetek na tem linku, poglejte še komentarje:)) Claudio Arrau (ok), Alfred Brendel

RoundMidnight

AntonioCarlos Jobim

Na tesnobi

Damjana Bakarič

O zgodbi in knjigi sem prvič slišala v neki radijski oddaji, šlo je za intervju z avtorico. Njeno pripovedovanje o soočanju s tesnobo je bilo tako pristno, odprto, neposredno in napolnjeno z energijo, da sem se odločila poiskati še knjigo. Tudi knjiga takoj pritegne s svojo iskrenostjo in pozitivno energijo, čeprav gre za osebno težko temo. Prav zaradi odprtega pisanja iz sebe o sebi je pripoved posebej zanimiva, berljiva in poučna. Piše poljudno, za vsakogar razumljivo in mene, kot laika je precej bolj pritegnilo njeno pisanje, kot na primer spremna beseda strokovnjakinj. Edinole njen povzetek z nasveti na koncu po mojem mnenju ni bil potreben, saj je zbanaliziral sicer odlične ocene situacij in stanj v telesu knjige. Tam so opremljeni z zgodbo in zapisani v njenem kontekstu, zato toliko bolj razumljivi in oprijemljivi za nekoga, bi se znašel v podobni situaciji.

Plavalec

Joakim Zander

Simmaren

Švedska kriminalka. Na začetku me je nekoliko zmotila odsekanost stavkov, zaradi katerih beseda romana ne teče prav tekoče. In ekstenzivno vpeljevanje v zgodbo, ki se začne na različnih koncih. To me je najbrž vodilo k temu, da sem preskočila zgodbo nekje od 50 do 150 strani in tako padla v napet vrhunec zgodbe, ki je potem nisem več preskakovala do končne 410 strani. To najbrž veliko pove.

Solar

Ian McEwan

Solar

Na platnicah piše, da je to McEwanov najbolj duhovit roman. Najbrž bo res, ker ostali romani, ki sem jih prebrala, niti niso imeli tega namena. Tu pa je res nekaj zelo duhovitih opisov, kot na primer del zgodbe, ko se glavni junak odpravlja na vožnjo s snežnimi sanmi po visokem severu. Za razliko od ostalih njegovih romanov, ki sem jih prebrala, tu protagonist zgodbe ni pozitiven lik, pisatelj se celo duhovito norčuje iz njega. Je pa zgodba na trenutke preveč razvlečena, preveč se ukvarja s fizikalnimi podrobnostmi in včasih privede do tega, da »beremo popolnoma zbrano, ne da bi si karkoli zapomnili.«

Tu pa tam nam ponudi tudi kakšno modrost, kot je ta, da »bridkost ni nekaj preprostega. Naj nihče ne reče, da tako pozno v življenju človek postane imun za nove skušnje.« Pisatelj je na več mestih razmišljal o drugem življenjskem obdobju: »Zdaj, ko je vstopil v zadnje dejavno obdobje svojega življenja, se mu je začelo svitati, da življenje, če odmisliš nezgode, ostaja vedno enako. Potegnili so ga za nos. Od nekdaj si je predstavljal, da bo v letih njegove zrelosti napočil čas, nekakšen plato, ko bo že poznal vse zvijače, kako shajati, kako preprosto biti. … Te ureditve, tega mirnega platoja v vseh teh letih ni nikdar dosegel, a je vseeno, brez globljega razmisleka, še naprej domneval, da ga tik pred naslednjim ovinkom, ko se bo končno potrudil do tja, čaka trenutek, ko se bo njegovo življenje sprostilo in um osvobodil, ter se bo njegovo odraslo življenje šele zares začelo.« Kako znano.

Zelo udobno je tudi stanje, kot ga je občutil glavni junak: »Pomirjalo ga je, bil je zadovoljen, da mu ni treba razmišljati o ničemer, temveč preprosto uboga navodila drugih.«

Ali vsi mi postajamo »starajoči buržuji, v krempljih stereotipnih predstav«?

Etuda,Fernando Sor

Katherine, Katherine

John Green

An Abundance of Katherines

Morda bi bil bolj na mestu prevod naslova, ki bi bil bliže originalnemu in nakazoval obilje Katarin. Je roman poln domislic in duhovitih miselnih prevalov, a kljub temu ni zadržal moje pozornosti do kraja. Nekje vmes sem začela brati po diagonali in se zadržala samo še pri zadnjem poglavju. Saj najbrž sem kaj domiselnega tudi izpustila, ker je vse od devetnajstih Katarin, preko izmišljenega a tipičnega Gutshota v Tennesseeju in groba prestolonaslednika Ferdinanda, pa do poskusa razlage ljubezni z matematičnimi formulami precej zanimivo. (Op. Pri Gutshotu je zanimivo tudi to, kar sem prebrala v nekem blogu prebivalca iz Tennesseeja, da je do dveh tretjin prebrane knjige mislil, da je kraj resničen. Najbrž je to možno samo pri Američanih.) Najde pa se tudi kakšna bolj resna misel, kot je Demokritova: »Človek povsod krivi naravo in usodo, vendar je njegova usoda večinoma le odmev njegovega značaja in strasti, napak in slabosti.« Sicer pa sem mestoma dobila asociacijo na Projekt Rosie, na otroško izvedbo On the Road ali pa na Sheldona, še najmanj pa na prejšnji prebran Greenov roman Krive so zvezde, ki je, razen tega, da gre za mladino, povsem drugačen.

Omenja tudi Lesket v gozdu. Asociacija na izmišljen odlomek iz romana A. Selinko, Désirée, ki je nastal v otroški domišljiji, da bi nekega zimskega popoldneva v gorski vasici vzbudil pozornost v roman zatopljenih staršev. »Žitni bilki sta se tako lesketali, da je razbojnik prišel zraven.«

V imenu otroka

Ian McEwan

The Children Act. Kot v soboti, tudi tu Ewan zgodbo pripoveduje skozi protagonista romana, tokrat šestdesetletno sodnico Fiono in tudi tu se dotakne marginalne skupine družbe, tokrat versko osnovane.

Je mojster opisovanja značajev in stanj. »Huda bolezen ni mogla zadušiti njegove življenjske sile.« … »V njegovem vêdenju, duhovitosti je bil kanček prismuknjenosti, ki navadno spremlja visoko inteligenco. In bila je oblika samoobrambe. Gotovo je zelo preplašen.«

Zanimiva je tudi misel, da na smisel lahko pokažejo le nedogmatični ljudje. »Prišel jo je iskat, želel tisto, kar želi vsak človek in kar lahko dajo le nedogmatični ljudje, ne nekaj nadnaravnega. Smisel.«

Poseben občutek ob spominih, ki se poraja, ko se nekam vrnemo. Fiona se je v Newcastle. »Leta pozneje se je ob spominu na to željo še vedno nasmehnila. Toda kadarkoli se je vrnila tja, jo je še vedno zasledovala nejasna predstava o ponovnem začetku, neodkritih možnostih v nekem drugem življenju, tudi ko se je bližal njen šestdeseti rojstni dan.«

»Poleg tega ji je ob germanskem koprnenju po pozabi vedno nelagodno.« 

Mahler,samospev iz Rückertovih pesmi, Ich bin der Welt abhanden gekommen.«

»langsam und ruhig«

Schubert, Der Leiermann

Berlioz, Lesnuits d'ete, Kiri Te Kanawa

Keith Jarrett,Somewhere befor je je najbrž Pred teboj

Pod vrbo tam na loki

Ob reki na poljani sva z ljubico obstala;

ročico snežno belo mi je na ramo dala.

»Življenje vzemi zlahka, kot bilka trepeta!«

A bil sem mlad, neumen, in zdaj sem poln solzà.

(William Butler Yeats, prev. Janez Menart)

Down by the Sally Gardens

In a field by the river my love and I did stand,

And on my leaning shoulder she laid her snow-white hand.

She bid me take life easy, as the grass grows on the weirs;

But I was young and foolish, and now am full of tears.

Stara mama v koprivah

Aurélie Valognes

Mémé dans les orties. Knjiga je kar zabavna, najdemo kar nekaj humornih opisov, kot je na primer opis značaja gospe Suarez v devetem poglavju ali pa odnosov med starejšimi zakonci ter nerodnega verbalnega izražanja moških v odgovorih na vprašanja žensk, ki so želele slišati kaj lepega (o sebi) v triintridesetem poglavju.

Nanese tudi na ženske, ki se nerade odločajo. "Saj vsi poznamo zgodbe o ženskah, ki se ne znajo pravilno odločiti in čakajo. da to namesto njih storijo moški."

Spomni tudi na občutek, ko nam je ob nečem ali z nečim življenje takoj svetlejše in lažje. Ferdinand na primer je dobil kužka. "Življenje se mu je zazdelo nežnejše in sprejemanje odločitev lažje."

Tactique du gendarme

GuyMarchand, Destinée

Prebujenje gospodične Prim

Natalia Sanmartin Fenollera

El despertar de la señorita Prim

Prav neverjetno je, kako se mlada španska pisateljica, pravnica in novinarka, ki se ukvarja predvsem s področji gospodarstva, loti idilične zgodbe polne prevzetnosti, pristranosti, rahločutnosti in preudarnosti (Prudencia) s pridihom podeželskega življenja v utopični vasi, ki je z eno nogo v preteklosti. Po modelu Jane Austen. Pravzaprav sem zadnje čase pri izbiranju knjig za branje ob počitku naletela večinoma na romane, ki se dogajajo nekje na podeželju, francoskem ali angleškem, vključno z Agato Christie, kjer Hercule Poirot raziskuje umor v Woodleigh Commnu.

Med drugim piše o osupljivi kremenitosti starih dinastij, ki najverjetneje za razliko od drugih, vedo kam gredo. "Tisto neomajno vztrajanje pri svojih običajih in mnenjih ne glede na vojne, prevrate in revolucije. Tisto večno zavedanje, kdo smo in od kod prihajamo, namesto da bi kot današnji ljudje kar naprej ugibamo kam gremo."

Console‑toi. Tu ne me chercherais pas si tu ne m’avais trouvé.""Ne bi me iskal, če me ne bi že našel." "Natanko tako, vidim, da ste brali Pascala. Nihče ne stopi na pot tega iskanja, če ne bi že našel, kar išče. Nihče pa ne najde, kar išče. Njega, ki ga išče, če se mu ta na svojo lastno pobudo ne bi pustil najti. Verjemite mi, to je partija, pri kateri so vse karte v eni sami roki.""

"Kakšna lepota bo rešila svet?"

"Pravite, da bi radi našli lepoto, ampak tako ne boste prišli do nje, draga prijateljica. Ne boste je našli, dokler boste gledali nase, se varovali, kot bi se vse vrtelo okoli vas. Res ne razumete? Prav nasprotno je, natanko nasprotno. Ne smete gledati nase, ranjeni morate biti. Dekle, tole bi vam rada povedala: dokler ne boste dovolili, da vas lepota, ki jo iščete, rani, dokler ne boste dovolili, da vas zlomi in spodnese, je ne boste našli."

Pace non trovo e non ho da far guerra

(Francesco Petrarca, Canzoniere CXXXIV)

Pace non trovo e non ho da far guerra
e temo, e spero; e ardo e sono un ghiaccio;
e volo sopra 'l cielo, e giaccio in terra;
e nulla stringo, e tutto il mondo abbraccio.

Tal m'ha in pregion, che non m'apre né sera,
né per suo mi riten né scioglie il laccio;
e non m'ancide Amore, e non mi sferra,
né mi vuol vivo, né mi trae d'impaccio.

Veggio senz'occhi, e non ho lingua, e grido;
e bramo di perire, e chieggio aita;
e ho in odio me stesso, e amo altrui.

Pascomi di dolor, piangendo rido;
egualmente mi spiace morte e vita:
in questo stato son, donna, per voi.

... in še:

Edgar Allan Poe, Ukradeno pismo

Luise May Alcott, Male ženske

P.S. novembra 2016. Med branjem sem šla gledat Norcio na google view in si zamišljala, da bi kdaj šla tja pogledat tudi sama. Zdaj pa je porušena ....

Svetloba v Provansi

Nina George

Das Lavendelzimmer. Najbrž prevod Sivkina soba ali kaj podobnega ne bi pridobil toliko kupcev knjige, zato bolj bleščeč naslov v slovenščini. Tudi po dizajnu knjige in reklamnih stavkih na platnicah sodeč je založnik najbrž bolj ciljal na bralke komercialnih romanov. To najbrž tudi je, a kljub temu je zgodba prijetna in pozitivna, polna misli o življenju in navedb knjig, čeprav na trenutke preveč posladkano napolnjena s čustvi. Je pa Francijo, posebej Provanso, vedno lepo doživljati, čeprav samo iz knjig. Po naboju zgodbe je bil roman verjetno tudi spisan prav tam, nekje ob južni svetlobi. Knjigam je v tej zgodbi dana posebna moč, so zdravila za posebna občutja različnih ljudi. V ta namen je glavni junak romana Jean Perdu svojo knjigarno na vodi poimenoval Literarna lekarna. Idejo je dobil pri Erichu Kästnerju, ki je leta 936 izdal Lirično domačo lekarno, zbirko že objavljenih in novih pesmi, kjer je v predgovoru zapisal: »Pričujoča knjiga je namenjena terapiji zasebnega življenja. … V povečini homeopatskih odmerkih je uporabna proti majhnim in velikim eksistenčnim tegobam ter služi zdravljenju  povprečnega notranjega življenja.« Jean je tudi razmišljal o tem, da »je to, da knjigarnarji skrbijo za knjige zmotno prepričanje. Pravzaprav skrbijo za ljudi.« »Knjige seveda niso samo zdravniki. Obstajajo romani, ki so ljubeči življenjski sopotniki. Nekateri so zaušnica. Drugi prijateljica, ki te ogrne s toplo brisačo, ko te jeseni prevzame melanholija. Nekatere so rožnata sladkorna pena, v možganih te ščemijo tri sekunde in za seboj pustijo srečen nič. Kot vroča, hitra afera.«

Knjige tudi različno beremo v različnih življenjskih obdobjih. Jean pravi, da »Esej o slepoti Joséja Samaraga ni knjiga za ljudi, ki začenjajo z življenjem, temveč za ljudi srednjih let. Za tiste, ki se sprašujejo, kam hudiča je šla prva polovica. … Šele tisti, ki so slepi za življenje potrebujejo Samaragovo zgodbo.«

V življenju obstajajo trenutki, ko razumemo vse skrivnosti in naloge življenja in takrat je v nas mir in vse na svojem mestu. »Vedel je, da se nič ne konča. Da v življenju vse prehaja. Da ni ničesar, kar bi lahko naredil narobe.« In hrepenenje po časih, ko smo bili še otrok. Saudade. »Hrepenenje po času, ko so dnevi prehajali drug v drugega in minljivost ni bila pomembna. Občutek ljubljenosti, ki ga ne boš našel nikoli več. Predanost, ki si jo doživel nekoč. Vse, česar človek ne more izraziti z besedami.«

O skrivnosti življenja na deželi. »Tukaj delajo in mislijo na prihodnost. Vedno za tiste, ki bodo prišli zatem. In slednji počnejo isto. Šele ko bo katera od generacij prenehala misliti na naslednje, in želela vse spremeniti zdaj, bo to pomenilo konec dežele.«

Nekaj pove o nezaupanju starejših ljudi. »Stari ljudje iz dneva v dan bolj pazijo nase. Nič ne sme ogroziti preostanka njihovih dni. Zato ne potujejo več, sekajo stara drevesa pred svojimi hišami, da jim ne padejo na streho, in ne upajo si več čez pet milimetrov tenek jekleni most čez reko.«

Tudi po petdesetem se ljudje držijo svojih navad. »Jaz pa tako, ki ji šele po petdesetih uspe reči 'ne' in pojesti kaj, kar ji je všeč in ne samo tistega, kar je poceni.«

Spomini na očeta. »Ko pomislim na svojega očeta, se spominjam predvsem telesa. Njegovega vonja in hoje. Kakšen občutek je bil, ko sem se z licem naslonila na njegovo ramo, ali svojo dlan skrila v njegovo. Njegovega glasu se skoraj ne spominjam več, v ušesih mi odzvanja le tisti njegov 'Moja mala Sasa'. Pogrešam toploto njegovega telesa in še vedno sem ogorčena, ker se mi ne javlja več na telefon, čeprav mu želim povedati nekaj pomembnega. Moj bog, kako me to jezi! Najbolj pa pogrešam njegovo telo. Tam v njegovem naslanjaču, kjer je vedno sedel, je samo zrak. Prazen, neumen zrak.«

Ko dobijo otroke se vse spremeni. »Ah, ko dobiš otroka, je tako, kot da si odložil lastno otroštvo in to za vedno. Šele takrat dojameš, kaj resnično pomeni biti moški. Bojiš se, da se bodo zdaj pokazale vse tvoje šibke točke, ker bo očetovstvo od tebe zahtevalo več, ko si sposoben.«

Fleetwood Mac, Albatros

Von Arnim Elizabeth, Začarani april (The enchanted april)

Herman Hesse, Igra steklenih biserov, Stopnje

Stufen

Wie jede Blüte welkt und jede Jugend
Dem Alter weicht, blüht jede Lebensstufe,
Blüht jede Weisheit auch und jede Tugend
Zu ihrer Zeit und darf nicht ewig dauern.
Es muß das Herz bei jedem Lebensrufe
Bereit zum Abschied sein und Neubeginne,
Um sich in Tapferkeit und ohne Trauern
In andre, neue Bindungen zu geben.
Und jedem Anfang wohnt ein Zauber inne,
Der uns beschützt und der uns hilft, zu leben.

Wir sollen heiter Raum um Raum durchschreiten,
An keinem wie an einer Heimat hängen,
Der Weltgeist will nicht fesseln uns und engen,
Er will uns Stuf' um Stufe heben, weiten.
Kaum sind wir heimisch einem Lebenskreise
Und traulich eingewohnt, so droht Erschlaffen,
Nur wer bereit zu Aufbruch ist und Reise,
Mag lähmender Gewöhnung sich entraffen.

Es wird vielleicht auch noch die Todesstunde
Uns neuen Räumen jung entgegen senden,
Des Lebens Ruf an uns wird niemals enden...
Wohlan denn, Herz, nimm Abschied und gesunde!

Vivette, Vivienne, Viviana, … , Vida, Vital.

Zabava za noč čarovnic

Agatha Christie

Halloween Party

Vsake toliko se prileže kakšna Christie. Moram priznati, da sem po polovici knjige preskočila na predzadnje poglavje in si prebrala le še razplet.

The brave new world lahko najdemo v sebi. »»Vedno obstaja krasni novi svet,« je rekel Poirot, »toda, veš, samo za zelo posebne ljudi. Srečneže. Tiste, ki ta svet ustvarijo v sebi.«« (ima v mislih Shakespeareja ne Huxleya)

Elspeth – škotska različica za Elizabeto.

Sobota

Ian McEwan

Saturday. Ena dan življenja, pravzaprav celo življenje v enem dnevu. Roman mi je bil še v večje veselje, ker sem ga odkrila sama v raziskovanju del Iana McEwana. Še en odličen prevod Miriam Drev, ki je, če se ne motim, prevedla vse McEwane, ki sem jih prebrala.

Tako kot v Tujcih v Benetkah, da zgodba nekje v prvi tretjini slutiti, da nečesa še ni konec in to nekaj visi nad zgodbo do konca knjige. Pravzaprav si oddahnemo že nekoliko prej, ko se razplet dramatično obrne in še pred tem preobratom vpotegne bralca, da celo pozabi, kdaj je začel z novim poglavjem. Tako dolga poglavja, kot jih premore ta roman, so namreč pričakovane velike ločnice, a so predolga, da bi bralec ritem branja in nebranja lahko prilagajal njim. V takem primeru se bolj orientiram po številu strani, ki jih želim doseči v eni etapi branja. Kot rečeno, pri tej knjigi pa je bilo to merjenje prebranega v določenem trenutku pozabljeno.

"Kadar načneva velike stvari, politični položaj, planetarno otoplitev, revščino na vseh koncih sveta, se človeku vse skupaj zazdi zares grozno, nič ne gre na bolje in nimaš se česa veseliti. Kadar pa razmišljam o malih stvareh, tem, kar mi je blizu – o punci, ki sem jo ravnokar spoznal, razumeš, ali pa o pesmi, ki jo bova posnela s Chasom, ali o deskanju na snegu naslednji mesec, se počutim prima. Zato pa bo od zdaj naprej moje geslo: razmišljaj o malem."

"Kadar te v zgodnjih jutranjih urah daje nespečnost, si spleteš gnezdo iz lastnih strahov – nedvomno je kovanje črnogledih scenarijev in naklepov, kako bi se jim izognil, davno nekoč pripomoglo k preživetju. Ta zvijačnost mračne domišljije spada v dediščino naravnega izbora v nevarnem svetu."

Še dva vidika loščenja in likanja. "Bila je ženska, ki je življenje posvetila gospodinjenju, različnim vsakdanjim opravilom, ki so vključevala loščenje, brisanje prahu, sesanje in pospravljanje ter so bila nekoč običajna, danes pa se z njimi ubadajo samo še pacienti s kompulzivnimi motnjami." In drugi, 

"Po aktualnih moških, ki so pueri aeternae, je to drugače, oni od žene pričakujejo, da bo nadomestila njihovo mater, jim likala srajce in pobirala za njimi spodnjice."

"Tako se torej začne ta dolgi proces, ko polagoma postajaš otrok svojih otrok. Dokler se nekega dne ne zgodi, da te okarajo: "Očka, če se boš spet razjokal, te bomo odpeljali domov.""

Goldbergovevariacije

AngelaHewitt

SteveEarle, El Corazón

JohnnieJohnson, Tanqueray

Trajalo je dolga leta,

vendar sem zaupal v dan,

ko bova ti in jaz kot nekdaj

ob tanquerayu spet za mizo sedla.

It was a long time coming
But I knew I would see a day
When you and I could sit down
And have a drink of tanqueray

Tudi McEwan je za eno izmed izmišljenih imen uporabil Johna, nadel mu je priimek Grammaticus.

Pesem lune in morja

Nina George

Die Mondspielerin. Če ne bi knjige našla na bralnem seznamu prijateljice, najbrž nanjo v knjižnici sploh ne bi naletela. Naslovnica in tipografija naslova, pa tudi zbirka knjig, ki ji pripada, napeljujeta na manufakturno pisane knjige. Pa saj morda nekaj tega tudi je, a zgodbi, ki se dogaja v navdihujoči Bretaniji, Provansi, Normandiji ali pa kje drugje v Franciji, se lahko oprosti marsikaj. In, če knjigo bereš med počitnicami v kakšni mediteranski deželi je navdih dvojen. Podobno kot pri romanih Joanne Harris.

Središče zgodbe je podobno kot pri Shirley Valentine, le da je tu glavna junakinja Mariann želela prekiniti z vsakdanjo rutino življenja, s katerim ni imela zadovoljstva zase na precej bolj brutalen način. Ko je bila mlada je življenje še obetalo, pri šestdesetih prihodnosti od katere bi kaj imela, ni več videla. »Njen poslednji dan. Ko je imela pred seboj še vsa tista leta in desetletja, se ji je čas zdel neskončen. Kakor knjiga, ki čaka, da jo bo nekdo zapisal – takšno kot se je mlademu dekletu zdelo življenje, ki naj bi še prišlo. Medtem je dopolnila šestdeset let, strani v knjigi pa so bile prazne. Neskončnost je minila kot en sam sivcat dan.«

Piše tudi o navdihu umetniku, ki je lahko »morje, ženska, vera, nekaterim je služil že košček peciva", kot smo videli pri Proustu in njegovih magdalenicah v iskanju izgubljenega časa: ''In tedaj se mi je spomin nenadoma prikazal. Tisti okus je bil okus po koščku magdalenice, ki mi ga je teta Léonija ob nedeljskih jutrih v Combrayu (…), ko sem ji prišel voščit v spalnico za dobro jutro, zmeraj pomočila v ruski ali lipov čaj in mi ga ponudila.'' Gre tudi za "nehotni spomin" – ko čutna izkušnja, denimo vonj ali okus, nepričakovano odklene vrata do spomina na že davno pozabljeno preteklost.

Nekje v zgodbi spomni tudi na razmišljanja filozofa Rogerja Cailloisa »kamne občuti kot nasprotje dinamike, šele zaradi njihove nepremičnosti je človeško iskanje vidno.«

GâteauBreton

Benoit Groult, Sol na koži

Libertango

Hijo de la luna

P.S. S prejšnjo prebrano knjigo, objavljeno na tem blogu, je nekaj skupnih sestavin – Nicolette, uši in do vratu zapeta bluza. 

Nora na fanta

Helen Fielding

Mad about the boy. Sproščujoče in zabavno branje. Najprej sem si rekla, kaj bom to brala, po tem pa sem bila zadovoljna, da sem se potopila v kakšno manj globoko knjigo. Ki tudi opisuje življenje, a s pozitivnega vidika. Prvih dveh delov dnevnika Bridget Jones sicer nisem brala, gledala le film, zato so imeli junaki knjige že podobo. Rene Zelweger, Colin Firth, Hugh Grant.

Misli o vzgoji otrok. »»Razmisliti bi morali o tem, kakšni bodo kot odrasli,« je nadaljeval gospod Wallaker. »Svet je krut. Pogoj za uspeh v poznejšem življenju ni to, da vedno zmagajo, ampak da se znajo spopasti s porazom. Če se zmorejo pobrati, kadar padejo, ohraniti optimizem in notranjo moč, imajo veliko boljše možnosti za poznejši uspeh, kot če so v tretjem razredu boljši od sošolcev.««

Mad about the boy, Dinah Washington

Knjigarna

Penelope Fitzgerald

The bookshop. Še en odličen prevod Miriam Drev, tudi njeno spremno besedo na koncu knjige velja prebrati.

Veliko romanov in novel, ki se dogajajo ob Rokavskem prelivu, je pisanih v nekakšni podobni maniri. angleško-podeželski z vtisom, kot da se dogajajo v 19. in ne 20. stoletju. Kot na primer Guernseysko društvo za književnost in pito iz krompirjevih olupkov ali Na obali Chesil. Tako kot vzbudijo podobna občutja zgodbe, ki se dogajajo na francoskem podeželju, ne glede na to, v katerem obdobju so pisana in kje se dogajajo.

In v takšni ruralno igrivi maniri so zapisane tudi drobne duhovitosti, ki izvirajo iz pozitivnega razmišljanja protagonistke, neprijetnim okoliščinam življenja navkljub. Tale - »Če ti v eni stvari ne uspe, ti vedno spodleti pri vseh.« - morda celo asociira na velike misli Maxa Bunkerja.

»Kdor vse razume, se umsko poleni.«

Angeli vsakdanjega dne

Michael Viewegh

Andělé všedního dne. V Shakespearovi mračni komediji Milo za drago najdemo veliko namigov, ki asociirajo na "središče" Vieweghovega romana, v katerem najdemo tudi Shakespearove verze vojvode Vinzenza "Računaj samo s smrtjo; S tem si olajšaš življenje in smrt. O življenju si misli: če izgubim, izgubim stvar, za katero se pulijo le norci.", ki jih je prevedel Matej Bor. (Be absolute for death; either death or life/ Shall thereby be the sweeter. Reason thus with life:/ If I do lose thee, I do lose a thing/ That none but fools would keep: a breath thou art,).

Tudi Angelom vsakdanjega dne, bi zaradi središčne teme lahkotnih razmišljanj o življenju in smrti, lahko dali označbo mračnega humornega romana. V gotovosti (nepričakovane) smrti vsa človeška nesoglasja in družinske razmere dobijo obroben pomen.

Nekaj citatov v tem smislu brez komentarja:

"Situacija je resna, ni pa brezupna. Poudariti je treba težo, ne brezup. Takih naukov ima polno glavo. Kaj lahko še pričakujemo od življenja? Narobe zastavljeno vprašanje. Ne, mi od življenja, ampak življenje od nas še kaj pričakuje?"

"Za tiste, ki razmišljajo, je človeško življenje komedija; za tiste, ki ga čutijo, pa tragedija."

"Uživaj v daru življenja. Uživaj v nasmehih otrok, barvi neba, vonju kave, toplem vetru in pozvanjanju tramvajev. Uživaj v mrzli zimi in zadušljivem poletju. Sreča je čas, Kelly. Tega ne pozabi."

"V njegovem srcu se mešata pritoževanje in ljubezen." Karel v odnosu do žene Marije.

"Kaj ni Lidi že od začetka govorila, kakšen kreten je? Pa čeprav bi govoril tudi pet jezikov? Kakšen tip gre na dopust z mamo?"

"Zaradi življenja nasploh. Čarovnija se je razblinila. Četrt stoletja skrbi za sina – potem pa pride poročena ženska z dvema otrokoma in ji ga spelje."

"Vaši otroci niso vaši otroci. So sinovi in hčere hrepenenja Življenja po samem sebi. Prehajajo skozi vas, a ne izhajajo iz vas, in čeprav so z vami, vam ne pripadajo."

"Umrl je v torek proti večeru. Kot zdravnica je nekaj mrličev seveda že videla, še nikoli pa ni videla nikogar umirati. Tomaš je bil prvi človek, katerega umiranje je videla na lastne oči. Držala ga je za roko in opazovala, kako njegov obraz izgublja še zadnje ostanke barve."

"Moramo leteti. Ni nam treba verjeti v Boga, ne smemo pa nehati upati."

Naivni in sentimentalni romanopisec

Orhan Pamuk

The Naive and Sentimental Novelist. Nietszche je baje zapisal, da preden posameznik spregovori o umetnosti, mora poskušati ustvariti umetnino. Prav v užitek mi je bilo tole Pamukovo razčlenjevanje pisanja romanov. Še bolj zaradi tega, ker ni pisano s strani literarnega kritika, ki nikoli ni napisal romana. Ampak s strani pisatelja, ki je napisal že nekaj dobrih del. Po tem, ko sem prebrala ta njegova razmišljanja, bom morda ponovno posegla po kakšni njegovi knjigi, ki sem jo že prebrala. Kot to berem zdaj, jih je napisal z veliko premisleka in priprav. In tudi jaz sem, sicer kot naivna bralka, ob branju romanov razmišljala že o prenekaterem vidiku, ki ga obdeluje Pamuk v tej knjigi. Nisem pa še razmišljala o temi, ki ji posveča največ pozornosti v tej knjigi - sicer o »središču« (center) romana. Seveda ne, ker ne pišem romanov, ampak jih samo naivno berem. Opazila sem, da kakšni romani bolj lovijo zgodbo, kakšni gredo v čute bolj kot kakšna simfonija ali pesnitev, drugi nas naučijo kakšnih za nas novih spoznanj. Nisem iskala središča, čeprav zdaj, ko sem se poučila pri Pamuku, vidim, da me je iskanje središča nezavedno vodilo po romanu. In nisem bila zadovoljna, če me vsebina ni, ali čustveno napolnila, ali dala preko zgodbe neke varnosti za prihodnost, ali pa usmerila k razmišljanju. Pravzaprav sem še najbolj negativno doživela bralno izkušnjo, ko se je zgodba končala bizarno, izven nekih etičnih načel, kot na primer kakšne Dahlove zgodbe ali pa ena izmed črno belih pisanih Harrisove (čeprav so sicer dobro branje).

Središče, ki ga iščemo, naj bi bilo »ključ do najglobljega«. »Romani lahko govorijo o osebni izkušnji, o znanju, ki ga pridobimo preko svojih čutov, hkrati pa lahko priskrbijo drobec vedenja, intuicijo, nekakšen ključ do najglobljega – z drugimi besedami, središče ali tisto, čemur bi Tolstoj rekel smisel življenja (ali kakor koli pač to imenujemo), težko dosegljivi kraj, za katerega optimistično menimo, da obstaja. Sen doseganja najglobljega, najdragocenejšega vedenja o svetu in življenju, ne da bi morali prestajati tegobe filozofije ali družbene pritiske verstev – pri čemer to opravimo na podlagi lastnih izkušenj, z uporabo lastnega razuma – je zelo egalitarna, zelo demokratična vrsta upanja.« …»Naučil sem se tudi, da naše popotovanje na tem svetu, življenje, ki ga preživljamo v mestih, na cestah, v hišah, sobah in v naravi, sestavlja izključno iskanje skrivnega smisla, ki nemara obstaja, nemara pa ne.« Preveč razmišljamo o tem, namesto, da bi kar živeli in užili to, kar nam je dano.

Velikokrat v romanih tudi poskušam ugotoviti, kaj naj bi bilo resnično, kaj izmišljeno, kaj avtobiografsko (izkušnja pisatelja samega) in kaj plod domišljije, kdo naj bi bil v ozadju kakšnega lika, kje se zgodba dogaja in podobno. Zato grem velikokrat brskat po raznih virih, da bi lahko primerjala zgodbo z biografijo pisatelja ali pa locirala kraj dogajanja v resničnem svetu. Tako sem na primer v Morski katedrali primerjala srednjeveško Barcelono s sedanjo in iskala ulice na zemljevidu, ali pa s pomočjo uličnega ogleda v googlu skušala priti do Salingerjevega skritega domovanja v Cornishu, kot je pot opisal Beigbeder v svojem romanu.

»Eden bistvenih užitkov, na katerega naletimo ob prebiranju romanov, tako kot Ana Karenina počne med branjem na vlaku, je užitek primerjanja svojega življenja z življenji drugih. To drži celo tedaj, ko beremo romane, ki se zdijo napisani izključno po domišljiji.«

Pamuk piše, da je zanj pisanje vizualiziranje točno določenega prizora, slike »Skozi okno zrem prav toliko, kot strmim navzdol v list, na katerega pišem z nalivnim peresom. Ko se pripravljam preobraziti svoje misli v besede, si prizadevam vizualizirati vsak prizor kakor filmsko sekvenco, vsak stavek pa kakor sliko. Toda analogiji s filmom in sliko veljata samo do določene mere. Ko se lotevam opisa prizora, si poskušam predstavljati in poudariti njegov vidik, ki ga je mogoče izraziti na najbolj zgoščen in najmočnejši način. Ko moja vizualna domišljija gradi poglavje, ki ga pišem, prizor za prizorom in stavek za stavkom, se osredotoča na podrobnosti, ki jih je mogoče najučinkoviteje izraziti z besedami. Včasih se spomnim na podrobnost iz resničnega življenja in jo vizualiziram, ampak nato, ko spoznam, da je ne morem izraziti  z besedami, jo odslovim. Ta občutek nezadostnosti je pogosto posledica mojega prepričanja, da so moje izkušnje edinstvene samo zame. Iščem pravo besedo – »le mot juste«, za katero je Flaubert dejal, da jo išče, ko je pisal (pravzaprav preden se je usedel, da bi pisal) – s katero lahko najbolje opišem podobo v mojem umu. Romanopisec ne išče zgolj besede, ki najbolje izrazi tisto, kar on vizualizira, temveč se postopno nauči tudi vizualizirati stvari, ki jih zna dobro verbalizirati. (Takšno dobro poznano podobo bi morali imenovati l'image juste – »prava podoba«.) Romanopisec čuti, da lahko podoba, ki jo vidi v očesu duha, privzame pomen, šele ko jo preobrazi v besede, in da se vizualno in verbalno središče v njegovih možganih približujeta drug drugemu, bolj ko se nauči vizualizirati stvari, ki jih lahko ponovno ulije v besede. Ti dve središči sta morda ugnezdeni druga v drugo in se ne nahajata na nasprotnih straneh možganov.

»Tako kot Ayşe tudi sam uživam branju romana, za katerega je videti, da ne zanima nikogar drugega, saj uživam v občutku, da sem ga sam odkril.« Povsod, ne samo pri branju romanov, je užitek večji, če imaš občutek, da si nekaj sam odkril, da je za tisti trenutek občutje samo tvoje. Spominjam se, kako z veseljem sem v pogimnazijskih časih v Tivoliju pod drevesom brala Cankarjeve črtice. Odkrila sem Cankarja, čeprav so nam, mislim da celo že v osnovni šoli, v gimnaziji pa sploh, z obveznim branjem želeli pokazati na Cankarjevo genialnost. Pa ni bilo užitka pri branju, ker smo knjige morali prebrati. Spominjam se tudi, kako me je navdušila Maupassantova Močna kakor smrt, ki sem jo našla sama med knjigami na polici in ni bila del obveznega gimnazijskega branja.

Moram priznati, da se tudi meni, kot Ani Karenini v razdelku nočnega vlaka med sedežnim metežem na poti iz Moskve v Sankt Peterburg primeri, da se ne morem zbrati k branju in mi misli uhajajo k temi, ki mi tisti čas zaposluje misli.

VermeerPogled na Delft – majhna zaplata rumenega zidu (popolnost)

Amsterdam

Ian McEwan

Še eno McEwanovo delo, kjer  opisuje značaje in življenje nekoliko posebnih ljudi in jih vodi tudi k posebnemu koncu. V njih je nekaj caprijske melanholije Moravie, Zweigovega razmišljanja o koncu, spominja tudi na Bartola. Oni so bili sicer sodobniki, kar pa za McEwana ne velja.

Roman je odlično prevedla Miriam Drev. Če ste prebrali že kaj McEwanovih romanov in vas zanima kaj več o ozadju njegovih del, predlagam, da preberete tudi spremno besedo Drevove. Med drugim je zapisala tudi, da McEwan med prevajalci velja za težavnega avtorja. »Njegov sprva povsem nedvoumni stavek ob prenosu v drug jezik razkrije svojo premišljenost, dopolnilne pomene in nianse; glagol ali glagolska oblika zveza vsebuje reference. Podoben je prvovrstni, preprosti mali črni obleki, sešiti iz blaga brez elastana, zaradi česar se mora kroj točno prilegati; ko ga želiš posneti, se pokaže vrst drobnih všitkov nepravilnih oblik, milimetrsko precizen vratni izrez, brezhibno všit tričetrtinski rokav.«

Tujca v Benetkah

Ian Mc Ewan

The Confort of Strangers. Zgodba nekje med sproščenostjo turističnega bitja in wagnerijansko benečansko melanholijo, ki nekolikanj spominja tudi na Moravio, tako zaradi načina opisovanja, kot raziskovanja meja ljubezenske strasti. Moravia je ostal pri samodestruktivnih razmišljanjih po Zweigu, McEwan jih je obrnil navzven. Ne se prestrašit, zgodba se dobro bere, gotovo tudi zaradi dobrega prevoda Drevove.

Mary je razmišljala o obvladljivosti sveta in dogodkov okoli sebe. Kako je bilo laže, ko je bila še varno pod maminim okriljem v svojem otroškem svetu. »Zdaj je zahrepenela po tovrstni tolažbi, po tem, da bi bili dogodki vsaj deloma obvladljivi. Kot mesečnica se je prepuščala trenutku za trenutkom in celi meseci so zatonili v pozabo, ne da bi se jim poznal najdrobnejši odtis njene zavestne volje.«

Mann und Weib, und Weib und Mann.

Štala

Nick Hornby

Slam. Spada med mladinske zgodbe, a se kljub temu lepo bere tudi s starejšimi očmi. Spet se loteva posebne osebne (in družinske zgodbe) najstnika, tokrat nekaj let starejšega, kot je bil Rufus v Vse o fantu (tudi tu se pojavi to ime, a v drugem liku).

Zanimiva je ideja o izletih v prihodnost med spanjem, ko glavni junak vnaprej doživi dogajanja v prihodnosti. In na koncu zgodbe, ob enem izmed takšnih flashev v prihodnosti, ga pomiri, da je nekako prišel do te prihodnosti, da je bil očitno kos življenju. »Ko sem takole sedel v tej družbi v kitajski restavraciji, se mi je zdelo, da je vse v redu, toda to je bilo še daleč od tam, kjer sem bil zdaj, od sedanjosti. Čakalo me je še veliko dela, prepirov, skrbi za otroke, služenja denarja, pomanjkanja spanca. Vendar sem bil temu očitno kos. To sem dojel. Če ne bi zmogel, potem zdaj ne bi sedel tukaj, ne?« Torej prihodnost bo, nekako bomo že prišli do nje. Živeti moramo sedanjost in ne vnaprej skrbeti za prihodnost, ali kako že? In tudi nekaj o preteklosti piše v tovrstnih reklih. Kaj že?

V nekem odlomku piše tudi o stanju, ko nenehno nekaj čakamo. Torej zavestno ne doživljamo sedanjosti in je ne zajemamo s polno žlico, ker čakamo. »Naslednje tedne sem se sanjaje prebijal skozi pouk. Pravzaprav skozi življenje. Samo čakal sem. Spomnim se, kako sem prvi teden čakal avtobus, številko 19, ki me je odpeljala do mojega doma do njenega. Spoznal sem, da je čakanje na avtobus veliko lažje, kot vse drugo, ker sem tako ali tako samo čakal. Ko sem čakal na avtobus, sem moral samo čakati nanj, vse drugo čakanje pa je bilo mučno. Tudi med zajtrkom sem čakal, tako da sem pojedel bolj malo. Tudi v spanju sem čakal, tako da sem spal bolj malo, eprav sem si želel spati, saj mi je tako minilo osem ur. V šli sem samo čakal in nisem vedel, kaj so govorili med poukom in odmori. Med gledanjem televizije sem čakal, zato nisem sledil oddajam. Tudi med skejtanjem sem samo čakal, skejtal pa sem tako ali tako le takrat, ko je Alicia počela kaj drugega.« In zamujal je življenje.

Na obali Chesil

Ian McEwan 

On Chesil Beach. Ob začetku branja sem mislila, da se zgodba dogaja v viktorijanskih časih in kasneje ugotovila, da gre za dogajanje v drugi polovici prejšnjega stoletja (skorajda sem zapisala v sodobnem času, pa sem se zavedla, da se je opisana zgodba dogajala že pred kakšne pol stoletja).

Na platnicah izdaje knjige najdete kar nekaj citatov. Tu prepišem še kakšnega dodatnega.

»Florence je bila vedno vešča skrivanja svojih občutkov pred družino. To ni zahtevalo nikakršnega truda – enostavno je zapustila sobo, kadarkoli je bilo mogoče to storiti hladno, in pozneje je bila vesela, da ni rekla ničesar grenkega ali ranljivega za njene starše ali sestro, sicer bi zaradi krivde bedela vso noč. Stalno se je opominjala, kako rada ima svojo družino, in se še učinkoviteje ujela v molk. Zelo dobro je vedela, da imajo ljudje izpade, celo viharne, in da se potem pobotajo. Vendar ni vedela , kako začeti – kratko malo ni obvladala kravala, ki prečisti zrak, in nikoli ni mogla čisto verjeti, da je težke besede mogoče vzeti nazaj ali jih pozabiti. Najbolje je stvari ohranjati preproste. Tako je lahko krivila samo sebe, ko se je počutila kot lik iz časopisnega stripa, ki mu iz ušes sika para.«

»Njegovo izbiro besed je lahko izostrila steklenica vina.«

Najljubše reči

Susanne Fröhlich

Lieblinsstücke. Simpatično počitniško branje, pisateljica ima podoben pristop kot Haddon v A spot of bother (Velika zadrega) ali pa Hornby v How to be good. Humorno opisana družinska razmerja, le da je tu iz perspektive matere srednjih let (v najlepših letih).

Zgodbo spremljajo tudi simpatični citati Wilhelma Buscha, kot je na primer »Kdor je neučakan, pospravi seno, ko je še vlažno«. 

Prevara

Philip Roth

Deception. Rotha je vedno zanimivo brati, čeprav se v praktično vseh svojih delih dotika staranja, bolezni, ljubezni, spolnosti, judovstva in pisateljevanja. Kot običajno tudi tu piše o svojih izkustvih in notranjih doživetjih. Nekaj je napisal tudi o tem, da pisatelji velikokrat pišejo sterilno, torej, da pišejo tem, kar predvidevajo, da bi bralci radi brali in ne o svojih dejanskih doživljanjih, da ne bi razkrili sebe, svoje intime. »Vsa tista plahost, prikrita v »diskretnost«, o človeških nasprotjih in brezbožnih impulzih. Strah pred razsvetinjenjem in groza samote. Kot bi bila čistost srčika pisateljeve narave. Naj nebesa pomagajo takšnemu pisatelju! Kot bi Joyce ne brez sramu ovohaval Norinih spodnjic. Kot bi Svidrigailov nikoli ne šepetal v duši Dostojevskega.« Če pisanje ni (notranje) iskreno ni pristno. Bralec to čuti.

»Zanima ga strašna dvoumnost in negotovost »jaza«, način, kako avtor dela mit iz samega sebe in, predvsem, zakaj. Kaj ga je vzpodbudilo? Od kod prihajajo vse te improvizacije na samega sebe? Zakaj je biograf že nekako jezen na Zuckermana in ga skuša premagati.« Roth se torej ukvarja s svojim alter egom, in ko mu ta postane dolgočasen ga pusti umreti. Zadnji roman z Zuckermanom je izdal pet let pred Prevaro.

Zanimiva je tudi njegova misel o tem, da »pisatelj, ki pri šestintridesetem ve, kaj hoče, ne prenaša več izkušenj v mit – mit podeljuje izkušnji.«

Nejasna prihodnost je vznemirljiva, prav danes smo v neki družbi razpravljali o tem, da je bolje, da je meglena, da ne vemo zanjo. »Ne zmorem životarjenja od enega stavka do naslednjega. Ne, jogo izvajam. Nekakšno makrobiotiko. Ravnokar skušam živeti z radostjo, ki jo premorem. Saj veš, ta vrsta brezmejne nejasnosti je zelo vznemirljiva.«

Piše tudi o tem, da se preenostavnih razmerij naveličamo. » … In to je moja nemesis. Tako. to je vse. Mar nisi imela razmerij, ki ne bi bila obremenjujoča – ki so bila prijetna? No ja. Kaj je bilo s temi? Naveličala sem se jih.« (s. 110)

»Neka ženska, ki ima ogromno dragocenega nakita in torbo, ki jo je kupila pri Louisu Vuittonu, kar pomeni ­– da ne dojema ničesar.«

»Toda, kaj ni mišljeno, da bi se ukvarjali s problemom tebe, ne pa s tvojimi problemi?«

»Res je ob ljubimcu izgine življenjski vsakdan. Bolezen Emme Bovary. V silovitem naletu prvih ženskih strasti je vsak ljubimec Radolphe.«

»… V najslabšem primeru bi to pomenilo, da bi živela do konca življenja,….«

Živi svoje sanje

Lori Nelson Spielman

The life list. Ena izmed bolj simpatičnih knjig mojega poletnega branja. Letos si namreč nisem dovolj vnaprej pripravila kupčka knjig in zato vzela na pot nekaj branja o katerem sem kaj slišala in nekaj na priporočilo knjižničarke, ki je pogledala po policah najbolj branih knjig. Zaradi nedomišljenosti izbire sem nekatere izmed njih tudi odložila, predvsem tiste, ki sem si jih omislila sama, tole, ki mi jo je priporočila prijazna knjižničarka, pa sem z veseljem prebrala. Ni kakšno zahtevno branje življenjskih spoznanj zrelih pisateljev, je pa prijetno in prisrčno in zelo daleč od tipskih romanov nekaterih avtorjev, ki romane pišejo na metre. Takšnih ne prebavljam. Je pa bolj za ženske.

Pa čeprav ni zmeraj kaviar

Johannes Mario Simmel

Es muss nicht immer Kaviar sein. Prav zabavno branje. Brala sem jo že enkrat v najstniških letih, pa sem jo spet našla na polici in jo vzela s seboj na pot, za vsak primer, če bi rabila kaj za pred spanjem. In začela sem z nje branjem na lesenem ležalniku pod brezami na otočku Blatnega jezera. Rahel vetrič, igra svetlobe in senc lističev breze, prijetna temperatura, zvoki turizma ob jezeru in neudoben ležalnik. Pravo okolje za duhovito zgodbo Thomasa Lievna. V tej knjigi sicer nisem našla lista Ginka bilobe, ne kitajskega sankanja, ki ju imam v spominu iz ene izmed Simmlovih knjig. Ali pa od nekod drugod? Sem pa našla zanimiv opis pripadnikov tajne službe: » »v bistvu so si vsi ti ljudje neskončno podobni. Vsi so videti žalostni, zagrenjeni, razočarani. Vsi so videti vrženi iz tira. Vsi so videti bolni. Vsi so pravzaprav plahi in se zavoljo tega nepretrgoma obdajajo s smešnimi znamenji svoje moči, svojih skrivnosti, svojega strahu. Vsi se gredo večen teater, vsi imajo hude manjvrednostne komplekse …«.

Todi ime prevajalca je zanimivo. In tudi kraja natisa. Sestavljeno skupaj asociira na »Leicht Atlet aus Muenchen«.

Skrivno življenje čebel

Sue Monk Kidd

The Secret Life of Bees. Sem že nekje slišala za knjigo s tem naslovom in, ko mi je prijazna knjižničarka ob iskanju počitniškega branja iz police predlagala tudi to knjigo, sem jo zaradi znanega naslova sprejela. Že takoj ob začetku branja, me je zmotilo dve strani citatov pohval izjemnosti knjige. Spraševala sem se, čemu to služi. Najbrž določenemu krogu bralcev, ki iščejo tovrstno literaturo. Sem jo prebrala, čeprav ponekod po diagonali. 

Windows on the World

Frédéric Beigbeder

Najbolj neumestne se mi zdijo opisi knjige a'la »je nova knjiga razvpitega pisatelja tegaintega«.  Bi me takoj odvrnilo, če ne bi iskala knjige prav tega pisatelja, pa ne zaradi njegove razvpitosti, ampak zaradi njegovega pisanja. Založbe se pač trudijo oglaševati svoje knjige, mislim pa, da bi se lahko bolj z občutkom poiskale primernejše besede za najavo romana za krog bralcev, ki ne pada samo na razvpitost.

Najprej naj povzamem mojo mamo, ki je prebrala knjigo za menoj, in pravi, da »tale Beigbeder res dobro in zanimivo piše in, da jo je Luka Novak odlično prevedel«. Lahko se strinjam z obojim. Beigbeder mi je zanimiv prav zaradi tega, ker v svojih romanih opisuje tudi svoje neposredne izkušnje, kar na licu mesta, v knjigi ki jo ta hip piše. Novak pa je našel pravo mero prevoda in puščanja izrazov v originalu, ki pustijo zgodbi svojo avtentičnost. Po mojem mnenju nekateri prevajalci namreč pretiravajo s slovenjenjem vsega in gredo celo tako daleč, da slovenijo osebna imena. Je pa Beigbeder morda pretiraval s sprostitvijo svoje domišljije ob koncu zaključkom zgodbe blondinke v Ralph Laurenu in rjavolasca v Kenneth Coleu. Preprosto težko je verjeti, da je človek, ki pričakuje, da mu je ostala še kakšna minuta, sposoben užitka na tak način.

Vsak od nas se verjetno spominja trenutka, ko je izvedel, da se je v WTC zaletel avion. Ko je v sončnem popoldnevu, ko sem misleč, da opravljam kakšno zelo pomembno delo zatopljena zrla v ekran računalnika, odprl vrata moje pisarne in povedal, da se je v NYC zaletel avion v stolpnico, sem najprej pomislila, da gre najbrž za kakšno manjše športno letalo, enako kot Beigbeder. Potem pa je zgodba počasi začela prihajati do nas. A kdor ni bil tam, si nikoli ne bo mogel predstavljati kako je bilo. Se pa ob takih trenutkih še bolj zavemo minljivosti pomembnosti vsakodnevnih naporov: »… ves ta papir je frčal po zraku, ta poletela papirnica, minljiva pomembnost naših vsakodnevnih naporov.«

Tudi jaz bi lahko bila »»Bridge and tunnel crowd« (vzdevek, ki so ga nadele folku iz predmestja, tistim, ki so morali prečkati mostove in predore, da bi se prebili do Manhattna.«

»Na žalost pa je življenje prav sramotno preprosto: za vsako ceno hočemo pobegniti staršem, potem pa postanemo še mi oni.«

»Kopičenje ukinja občutek naključja« (Freud)

Figa

Goran Vojnović

Ena izmed pomisli, ki se mi je večkrat prikradla med branjem knjige je bila od kje jemlje? pri teh letih. V tej starosti še zdaleč nisem imela toliko spoznanj in razumevanja življenjskih situacij. Je bila to njegova osebna izkušnja ali je bil dober poslušalec življenjskih zgodb drugih? Vsekakor gre za pisanje, ki je še preseglo njegova prejšnja. Z zgodbo, opisi, razmišljanji, ki lahko senzibilnemu bralcu vzbudijo čustva. Med branjem romana so se mi porodile miselne povezave z Sejranovićevim romanom Lepši konec, Baukovim Konec.Znova, pa tudi Razmerji v ogledalu Cvetkove in seveda temami njegovih prejšnjih dveh romanov.

Moč pripovedi je težko ujeti v nekaj odlomkov, zato, kot običajno, z njimi ne bom povzemala zgodbe in sporočil romana. Tudi povzemanje zgodbe ne bi pričaralo občutkov, ki jih lahko doživljamo ob branju knjige. Še posebej kaj takšnega ne bi šlo pri romanu, kot je Figa. Zato ne bom česa takega niti poskušala. Če ga hočete začutiti, ga morate prebrati.

Avtor nam pojasni svoje videnje razlike med zaznavanjem podob iz knjig in televizije. »Podobe, ki si jih ustvarimo ob branju knjig so naše lastne, na televiziji pa gledamo tuje.« Nekje na drugem mestu romana tudi razliko med podobami, ki si jih ustvarimo na osnovi fotografij ljudi in dogodkov iz preteklosti, ki jih nismo doživeli in podobami, ki si jih ustvarimo na osnovi pripovedovanja. Slednje so takšne, kot si jih pripovedovalci sami ustvarijo v svojih predstavah. So oplemenitene še z lastnim doživljanjem in dojemanjem pripovedovalcev. »A veš, da ni slik z njune poroke? Nobenih slik nimata iz časov, ko sta bila mlada. Nobenih slik, ko sva bili z Majo majhni, s počitnic, rojstnodnevnih zabav. Nič. Imata slike za osebne izkaznice. Prve slike, na katerih sta oba, so z najine poroke. Pred tem pa nič. Njuna zgodba ni ovekovečena. Poznamo jo le takšno, kakršno sta nam sama povedala. Kot v knjigah. Nihče drug ne more povedati njune zgodbe drugače, kot sta jo sama želela povedati. A ni to lepo? Pravljično. Ostale so samo slike, ki smo si jih ustvarili v svojih glavah ob njunem pripovedovanju.« »Danes, ko vse slikamo in snemamo, ko vse beležimo, bodo lahko vsi govorili naše zgodbe, vsi bodo mislili, da jih lahko govorijo, in na koncu se bodo zgodbe, ki jih bomo sami pripovedovali o sebi, izgubljale med množico drugih. Ne bo več zgodb, spisanih po spominu, romantičnih zgodb, prekrojenih po naši lastni volji in potrebi.« In to slednje da razumeti, da je Vojnović polne in čustveno nabite zgodbe spisal tudi po pripovedovanju tistih, ki so jih doživeli.

O odhodu. »Dedek je bil povsod, le tam, na postelji kjer je nazadnje ležal, ga ni bilo več. Ni ga bilo ne za razbarvanimi sivozelenimi očmi, ne za razbežanimi belimi obrvmi in brki, ki so se mu zdaj prvič vdano polegli po obrazu. Sedel sem tik ob njegovem negibnem telesu, se ga z roko skorajda dotikal, a njegove smrti se še vedno nisem zavedal. Vse v hiši je bilo tako isto, tako vsakdanje. … Na videz se od mojega zadnjega obiska ni nič spremenilo. Le dedek je umrl.«

O času, povezanim z našimi občutenji. »Tako sem ostal sam s časom, s katerim nisem vedel kaj početi. Čas hitro menja svojo nrav. Še sinoči me je pomirjal, danes pa me je plašil.«

O prihodu in odhodu žalosti. »Redki vedo, da se moramo žalosti, ko pride čas zanjo, prepustiti. In bo odšla sama, tako nenadno, kakor je nenadno tudi prišla.«

O enem izmed receptov za preživetje.»Nikoli nisem pomislil na to, da sta bili skrb in usmiljenje pravzaprav edini stvari, ki sta dedku pomagali preživeti, da sta bili edini, ki sta ga držali nad gladino osame in mu preprečevali, da bi se odtisnil v širno vesolje izdanosti. Tako mamljivo se je bilo najbrž počutiti prevaranega, tako preprosto bi se bilo takrat prepustiti , a se dedek nikoli ni. Nikoli ga ni nehalo skrbeti, nikoli mu ni zmanjkalo usmiljenja«

O trganju vezi z našimi spomini v škatlah. »Med kupi knjig, poletnimi oblekami, brisačami za plažo in albumi s fotografijami so vsepovsod po stanovanju ležale še mnoge druge stvari, ki bodo pozneje odmaknjene v klet, iz kleti v garažo in iz garaže v smeti ali na odpad, sočasno s tem, ko se bova midva počasi, stežka ločevala od prejšnjega življenja in od nekdanjih domov, ko bova trgala vez za vezjo s svojim otroštvom.«

O napačnih predstavah o mirnem življnju. »In mir sem si predstavljal tako, da z Anjo zvečer sediva na kavču in ona je naslonjena name in je vse tiho in ni nikogar razen naju in noči pred nama. Nisem še vedel, koliko nemira lahko v sebi skriva prav tak navidezen mir.«

O tem, da je včasih laže, če je dan že oddan. »Nekaj pomirjujočega je bilo na njej,…, zavedanje, da je pred njo že oddan dan, ki ga mora potrpežljivo počakati, da mine.«

O poslednji volji. »Dedek nam ni dovolil, da bi se orkestrirano predajali žalosti. Odrekel nam je celo glasbo in nas pustil brez intonacije za naše zadrževane solze.«

Svet nima smisla, so le naključja. »… zgodbo iz katere se lahko napaja tvoje sovraštvo, s pomočjo katere si se prepričal, da se je vse zarotilo proti tebi, vse to pa le zato, da se lahko počutiš kot žrtev in pravično sovražiš svoje krvnike. A ni tako? Ti si ustvaril veliko zgodbo svojega sovraštva. Ti si ustvaril svoje lastno sovraštvo. … otročje je to, kar počneš, odrasli sprejmemo, da svet ne pozna smisla, da pozna le naključja in da se stvari dogajajo neodvisno od nas in da je zaman iskati njihove vzroke, svet je kaos in otročje ga je na silo riniti v zgodbo …«

O svobodi in ljubezni. »Morda nas res vse usodno privlači svoboda in zato neprestano bežimo od ljudi, ki jih imamo radi, in morda zato ljubezen ni nikoli l ljubezen, ker je ljubezen lepa, a nesvobodna, ker nas veže na naše ljubljene, in se zato v ljubezni včasih počutimo privezane k tlom, čutimo, kako nam odmirajo krila.«

O svobodi in osamljenosti. »A tudi takrat ne bi bil svoboden, vem. Svoboda je utvara vseh utvar, le drugo ime za osamljenost.«

O osamljenosti. »Ni treba biti sam, da bi bil osamljen..«

 »Proradio mu inat bosanski«

Slehernik

Philip Roth

Everyman. Še nikoli se nisem zamislila ob besedi slehernik. In, da dejansko pomeni to, kar je v angleščini everyman. Vsak človek, vsakdo. Roth se v romanu dotika podobnih tem, kot jih najdemo v njegovih zadnjih romanih. Staranja in ob tem doživljanja moškosti, življenja po petdesetem, spolne sle in navdiha, ki jo daje mladost, bolezni, doživljanja in pričakovanja smrti, družinskih razmerij, spominov na otroštvo. Vsa dela dajo občutek avtobiografskega pisanja, prav zaradi včasih precej intimnega razmišljanja o dogodkih in ljudeh, pa tudi zaradi izbire krajev, kjer se zgodbe odvijajo. Sicer naj bi šlo za literarno fikcijo, to delo pa spada v sklop del poimenovan »Nemeses«. Najbrž poguba ob iztekanju življenja.

Čeprav so teme, ki se jih loteva precej zahtevne in neprijetne za razmišljanje, piše o njih na zanimiv način. Četudi jih je neprijetno brati, in jih slehernik v vsakdanjem življenju skuša odrivati na stran, se mora vsakdo z njimi enkrat soočiti.

Opis praznine, ko nekoga ni več. »Toda prostor, ki sta ga zavzemala s svojima telesoma, je bil zdaj prazen. Njune, vsaj do tega trenutka prisotne snovnosti ni bilo več.«

Otroška različica Vargovega dekleta.

To noč sem jo videl

Drago Jančar

Kot ugotavlja spremna beseda knjige, velikokrat tok, včasih razumu nejasnih dogodkov, zavrtijo osebni nagibi, polni nesporazumov. Torej kot plod nevednosti ali napačnega razumevanja. Tako razumemo, če na svet in ljudi gledamo pozitivno in verjamemo, da so v svojem bistvu vsi dobri. Verjetno tudi so, a nekateri ne znajo ali nočejo določiti meje, kje se neha njihova svoboda in nedolžnost in začne življenje na račun drugih. Ne samo za osnovno eksistenco, ampak želeti več od tega, kar bi bila pravična porazdelitev, torej imeti in razpolagati z drugimi.

Kot običajno, ne bom povzemala vsebine knjige. Kar preberite si jo. Za moj spomin prepišem samo nekaj citatov.

»Tisto noč nisem spala. Jutro je prihajalo počasi.« Vsi vemo kako je, če kakšno noč ne moremo dobro spati. In nikoli nisem pomislila, da ob takšnih priložnostih jutro prihaja počasi.

Včasih je treba najti pravo besedo. »Če bi ji takrat skušala orisati njen nemogoči položaj, bi se uprla. Zato sem molčala. Nekega dne sem med sprehodom rekla, človeku ni treba vztrajati, če se enkrat zmoti … Ustavila me je in me pogledala. Nisem se zmotila, je rekla. Šele na tretjem, četrtem obisku, neki spomladanski večer, ko sva spet ostali sami, sem ji rekla, da imam občutek, da ji ni prav dobro pri duši. Našla sem pravo besedo.«

Pridejo leta, ko človek ni več perspektiven. »V mojih letih si človek ne obeta več veliko od življenja.« A kljub temu, si najbrž še kaj lahko obeta. Kolikor sam hoče. In, če se prepustimo malodušju, lahko kaj hitro ostanemo zadaj. »Življenje gre naprej, nekateri ostanejo zadaj.«

»Človeka ne spremljajo stvari, ki jih je storil, ampak tiste, ki jih ni.« Tako pač je. Gotovo si lahko očitamo več ob priložnostih, ko nismo storili ničesar. Ko bi morda lahko zaobrnili tok dogajanj, pa smo jih le pasivno opazovali.

Mondscheinsonate,L.v.Beethoven 

O zakoncih Hribar

Koristnost nekoristnega znanja

Abraham Flexner

The Usefullness of Useless Knowledge. Ordine je v svoji knjigi dodal tudi Flexnerjev članek, ki govori o isti tematiki, kot jo je sam proučeval v Koristnosti nekoristnega, le da se tu posveča bolj znanosti in izobraževanju. V članku med drugim razpravlja o tem, da bi se znanstvene ustanove morale bolj posvečati razvijanju radovednosti, ki mora biti povsem neovirana in manj takojšnji uporabnosti ter to utemeljuje s številnimi primeri (koristnih) znanstvenih dosežkov. Govori tudi o neizmernem pomenu duhovne in intelektualne svobode, sicer v eksperimentalni znanosti, matematiki, toda tudi, tako pravi avtor, vse o čemer govori, velja tudi za glasbo in umetnost in vsak drugi izraz svobodnega človeškega uma. »Že samo dejstvo, da prinašajo zadovoljstvo posamezni duši, ki išče svoje očiščenje in povzdignjenje, je dovolj veliko in edino opravičilo.«

Koristnost nekoristnega

Nuccio Ordine

L'utilita dell'inutile. Manifest je tako zanimiv zbir filozofskih razmišljanj o koristnosti nekoristnega in vrednotenju koristnega, da je koristno, (ali pa nekoristno, če smo dosledni), prebrati vse. Pojem utilita ima sicer v slovenščini dva pomena, koristnost in uporabnost. V SSKJ pojma koristen ne razlagajo z uporaben, medtem, ko pri pojmu uporaben najdemo razlago »ki se da koristno uporabiti«. Koristno je sicer to, kar prinaša ugodne, pozitivne posledice ali pa, od katerega ima kdo določeno vrednoto. Te razlage me v kontekstu vsebine manifesta napeljujejo k razmišljanju, da je imel avtor v mislih bolj uporabnost, kajti glede na razmišljanja filozofov ima prav nekoristno pozitivne posledice v pravem pomenu in dejanja in razmišljanja, ki so definirana kot nekoristna, pomenijo resnične vrednote. Kakorkoli že, nekoristno je pravzaprav koristno. Nekoristno ni neposredno uporabno, je pa koristno. Nekoristno v sistemu globalizacije in kapitalizma ni več pojmovano kot koristno, kot vrednota, ker pač nima uporabne vrednosti. V slovenščini imamo še en pojem, ki označuje koristnost – blagonosen, ta pa neposredno napeljuje na to, da prinaša blago, torej korist, ki je povezana z dobičkom in donosnostjo. Še en zanimiv starinski izraz lahko najdemo v slovarjih – hasnovit, torej s haskom. Teh dveh nisem uporabljala ali poznala, ju pa ne pozna tudi orodje za preverjanje črkovanja v aplikaciji, s katero vnašam to besedilo.

Knjiga mi je kot naročena prišla v roke, zadnje čase veliko razmišljam o tem, kaj mi prinašajo, majhne, za ekonomijo nekoristne stvari, torej tiste, ki nimajo neposrednih pozitivnih ekonomskih učinkov in jih, po mnenju nekaterih, samo trošijo. Taisti radi povejo, da se s takimi rečmi, kot sta umetnost in kultura nasploh, lahko ukvarjamo bolj za hobi, da pa je denar treba služiti z dobičkonosnimi dejavnostmi. Torej bi se lahko umetniki ukvarjali s svojo strastjo le ob prostem času. Potemtakem vrhunskih stvaritev sploh ne bi bilo. Ali pa v utilitarnost usmerjeni rinoceri, ki jim je bistven zaslužek in dobiček, ostalo pa so nepomembni stroški, ki ne spoznajo kakšen navdih in srečo lahko prinese domiselno oblikovan arhitekturni detajl ali pa vrtnica na mizi. In, da na primer branje knjig ni izguba časa, ker bi lahko v istem času počeli kaj bolj dobičkonosnega.

Torej, če vzamemo to, čemur besedilo oporeka, je nekoristno prebrati celo knjigo. Pro memoria, sem si, bolj zase, izpisala nekaj citatov iz knjige.

»Obstajajo znanja, ki so sama sebi namen in lahko – prav zaradi svoje »zastonjske« in brezinteresne narave, daleč od vsake praktične ali trgovske vezi – igrajo bistveno vlogo v vzgoji duha ter civilizacijski in kulturni rasti človeštva. Znotraj tega konteksta vidim kot koristno vse, kar nam pomaga, da postanemo boljši.«

»Plemenitost izgine, ko se človeštvo znajde na spodnjem delu kolesa sreče in se dotakne dna. Človek ostaja vse siromašnejši ravno takrat, ko meni, da bogati: "Če ob vsakem koraku varaš in goljufaš, iščeš in sklepaš kupčije,« opozarja Cicero v svojem delu Paradoxa stoicorum, »kradeš in na silo odvzemaš, če ropaš svoje tovariše, če pleniš državno blagajno /…/ - mi povej nekaj: so vsa ta dejanja značilnost tistega, ki plava v največjem obilju dobrin, ali tistega, ki jih sploh nima?«

»Celo John Maynard Keynes, oče makroekonomije, je na neki konferenci leta 1928 razkril, da so »bogovi« na katerih temelji ekonomsko življenje, neizogibno duhovi zla. Potrebnega zla, ki naj bi nas »za še vsaj sto let« sililo v prepričevanje samih sebe, »je dobro slabo in slabo dobro, ker je slabo koristno, dobro pa ne«. Skratka, človeštvo naj bi imelo (kar do leta 2028!) »skopost, oderuštvo in pogoltnost« za nujno potrebo pregrehe, ki naj bi nas popeljale skozi predor ekonomske potrebe, da bi znova zagledali svetlobo. In šele takrat, ko bi bila dosežena splošna blaginja, naj bi naši vnuki – naslov eseja Ekonomske možnosti za naše vnuke je zelo zgovoren! – končno lahko doumeli, da je dobro vedno boljše od koristnega.«

»Pekel živih ni nekaj, kar šele bo; če sploh obstaja, je to ta, ki je že tu, pekel, ki ga doživljamo vsak dan, ki ga oblikujemo, ko smo skupaj. Dva načina sta, da ne trpiš. Prvi se mnogim zdi enostaven: sprejmeš pekel in postaneš njegov del do te mere, da ga ne vidiš več. Drugi je tvegan in zahteva pozornost ter nenehno spoznavanje: da iščeš in znaš prepoznati, kdo in kaj sredi pekla ni pekel, ga ohranjaš in mu daješ prostor.« (iz pogovora med Marcom Polom in Kublaj kanom, ki zaključuje Nevidna mesta Itala Calvina)

»Med številnimi negotovostmi pa je gotovo nekaj: če bomo pustili umreti zastonjsko, če se bomo odpovedali ustvarjalni moči nekoristnega če bomo poslušali samo smrtonosno petje siren, ki nas žene, da se pehamo za dobičkom, bomo sposobni ustvariti samo bolno skupnost brez spomina, ki bo nazadnje zbegana izgubila občutek zase in za življenje. In takrat, ko nas bo dezertifikacija duha že popolnoma izsušila, si bomo zares težko zamišljali, da bi bedasti Homo sapiens še lahko igral kakšno vlogo v počlovečevanju človeštva.«

»Po skoraj dveh stoletjih ta podoba dihotomne družbe, togo razdeljene na gospodarje in služabnike, na bogate izkoriščevalce in reveže, ponižane na raven živali, kot jo je opisal Padula, skoraj ne ustreza več podobi sveta, v katerem živimo. Zato pa v precej drugačnih in bolj sofisticiranih oblikah ostaja nekakšna prevlada imeti nad biti, nekakšna diktatura dobička in posedovanja, ki gospoduje nad vsakim področjem znanja in nad vsem našim vsakodnevnim obnašanjem. Videz je več vreden od biti to, kar pokažemo – razkošen avtomobil ali ura znane znamke, prestižna naloga ali mesto na oblasti-, ima dosti večjo vrednost kot kultura ali stopnja izobrazbe.«

»Tu, na tem fantastičnem otoku, ki si ga je izmislil Shakespeare in kjer dati pomeni več kot imeti, na kar opominja svinčena skrinjica, sta brezplačnost in nekoristnost na varnem pred uničujočo močjo denarja, najbolj človeškega utilitarizma, ki obsoja ljudi, da postanejo sužnji dobička in se spreminjajo v navadno trgovsko blago.«

Aristotel je v Metafiziki razmišljal, da znanje nima praktične koristnosti, vredno je samo po sebi. »Jasno je torej, da se posvečamo takšnemu raziskovanju, ne da bi mislili na kakšno potrebo, ki bi bila povezana z njim, temveč imamo takšno znanost za edino, ki je svobodna, ker obstaja zgolj zase, kot pravimo, da je svoboden človek, ki živi zase in ne za koga drugega.«

Platon je razmišljal o svobodnih ljudeh, ki nimajo težav s časom in jim ni treba nikomur polagati računov, medtem, ko so sužnji podložni času in gospodarju. »Ti drugi imajo pred seboj cilj, ki ga hočejo doseči, in osvojijo znanost prilizovanja gospodarju z besedami in pridobivanja naklonjenosti z dejanji. In ker so majhni po duši, se odpovedujejo vsem oblikam poštenosti.«

Ovidij je bil v Metamorfozah neusmiljen kritik »amor sceleratus habendi«. Pesnik prizna, da goji nekoristno: »Cum bene quaesieris quid agam, magis utile ni lest/artibus his, quae nil utilitatis habent.« Pesnik občasno vidi v poeziji zdravilo za bolečino, hkrati pa dobro ve, da iz poezije ne more izvleči prav nobene koristi. Na vprašanje, zakaj torej piše, odgovarja, da ostaja »navezan na nekoristen študij.«

»Čemu to služi? Služi temu, da je lepo. – To ni dovolj? Kakor cvetlice, kakor vonjave, kakor ptice, kakor vse tisto, česar človek ni mogel ukiniti ali izpriditi v svojo korist. Na splošno vsaka stvar takoj, ko postane koristna, neha biti lepa.« (Gautier) In še: »Umetnost je tisto, kar tolaži bolje od življenja.«

John Locke, katerega cilj je bil obratno dejansko izobraziti gentlemana, opirajoč se na tehnična in znanstvena znanja, zasnovana na pragmatičnosti in koristnosti, ni videl koristi od pesništva in poezije, tako da je celo svetoval, da je treba v otrocih morebitno nadarjenost zatreti: »Če pa ima pesniško žilico, se meni zdi najbolj nenavadno, da mu oče dovoljuje ali dopušča, da se ta nadarjenost neguje ali razvija.«

»Nekoristna izjema, model, za katerega nikomur ni mar – to je raven, h kateri je treba težiti, če se želimo povzdigniti v svojih očeh.« (Cioran)

»Šola, popolnoma uglašena s samim Coketownom, mestom tovarno, kjer stanujejo »osebe, enake druga drugi, ki vse odhajajo in prihajajo ob isti uri, povzročajo enak hrup na enakih pločnikih, ki imajo vse enako delo in za katere je vsak dan enak poprejšnjemu in naslednjemu dnevu in je vsako leto kopija preteklega leta in tistega, ki ima še priti«. Nič materialnega ali duhovnega nima pravice obstajati v tej skupnosti, če ni priznano kot »dejstvo«. (Dickens, Težki časi)

Podobno je razmišljal Eugene Ionesco, ki je poudaril, do kolikšne mere potrebujemo nenadomestljivo nekoristnost: » Opazujte ljudi, ki prezaposleni tekajo po cestah. Ne gledajo ne desno ne levo, zaskrbljeni so, s pogledi, uprtimi v tla kakor psi. Hodijo naravnost, ne da bi gledali predse, ker ubirajo pot, ki so se je mehanično naučili. Tako je v vseh velikih mestih sveta. Moderni, univerzalni človek je zaposlen človek, ki nima časa, ki je jetnik potrebe, ki ne razume, kako je lahko neka stvar nekoristna; ki še tega ne razume, kako lahko v resnici, ravno koristno postane nekoristno, moreče breme. Če ne razumemo koristnosti nekoristnega, pa nekoristnosti koristnega, ne razumemo umetnosti; in dežela, kjer ne razumejo umetnosti, je dežela sužnjev ali robotov, dežela nesrečnih ljudi, ljudi, kise ne smejijo in ne nasmihajo, dežela brez duha; kjer ni humorja, ni smeha, je pa jeza in sovraštvo.«

»Največja sramota je, če ti je življenje ljubše od časti / in če zaradi življenja izgubljaš smisel življenja.«  (Juvenal, Satire)

»Uživanje, ne posedovanje nas osrečuje.« (Montaigne, Eseji)

Ravno nekega dne pred kratkim smo se pogovarjali, kako nekateri na tuj račun gradijo svoje napredovanje v službi. Pa tudi o tem, da so jim »častne zadolžitve« samo orodje vzpona po lestvici, ne zanima pa jih odgovornost, ki jim je bila zaupana. Še več, mesto sprejmejo brez vsake samokritičnosti, kaj znajo in koliko sebe so pripravljeni vložiti v skrbnost opravljanja nalog. Prav zanimivo, kako podobne so današnje situacije s tistimi, ki jih je Seneka opisoval v Pismih Luciju. »Noben izmed tistih, ki jih bogastvo in častne zadolžitve postavljajo na višje mesto, ni velik človek.« »Kadar boš hotel ugotoviti resnično čislanost nekega človeka in izvedeti, kakšna je njegova narava, ga opazuj golega: odpiši njegovo premoženje, odpiši častne zadolžitve in druga lažniva slepila Fortun, odpiši celo njegovo telo. Pozorno preučuj njegovo osebnost, kakšno in koliko veljave ima, ali je velik zaradi svojih ali tujih vrlin.«

Razmišljanja Castelliona v Calvinovem sramotenju imajo, glede na to, da se nanašajo na vero in čistke drugo, še bolj usodno razsežnost. »Svoje vere ne dokazuješ s tem, da daš sežgati človeka, temveč da sam zgorevaš zanjo /…/ Z ubojem človeka ne braniš doktrine, ampak ubiješ človeka. Ko so Ženevčani ubili Serveta, niso branili doktrine: ubili so človeka.«

»»Pred vsako drugo svobodo mi dajte svobodo spoznavanja, izražanja in prostega razpravljanja po svoji vesti.« Ta svoboda razpravljanja omogoča človeku, da sestavlja razpršene koščke resnice: »Iskati vedno tisto, česar ne poznamo, prek tistega kar poznamo, sprotno dodajati resnico na resnico.«« (Milton, Areopagitica)

Lessing je razmišljal, da »posest in dobiček ubijata, medtem ko iskanje, odrešeno vsakršnega utilitarizma, lahko prinese človeštvu večjo svobodo, večjo strpnost in več človeškosti.«

Hvala zdravniku iz Rožne doline, ki mi je ob priložnosti »nekoristne« plesno glasbene predstave v Narodni galeriji, ob pogovoru o tem, kako vrednotimo umetnost, omenil da ravnokar bere to knjigo.

Prevajalki čestitam za odličen prevod, pa čeprav je od tega imela najbrž kakšno korist.