To noč sem jo videl

Drago Jančar

Kot ugotavlja spremna beseda knjige, velikokrat tok, včasih razumu nejasnih dogodkov, zavrtijo osebni nagibi, polni nesporazumov. Torej kot plod nevednosti ali napačnega razumevanja. Tako razumemo, če na svet in ljudi gledamo pozitivno in verjamemo, da so v svojem bistvu vsi dobri. Verjetno tudi so, a nekateri ne znajo ali nočejo določiti meje, kje se neha njihova svoboda in nedolžnost in začne življenje na račun drugih. Ne samo za osnovno eksistenco, ampak želeti več od tega, kar bi bila pravična porazdelitev, torej imeti in razpolagati z drugimi.

Kot običajno, ne bom povzemala vsebine knjige. Kar preberite si jo. Za moj spomin prepišem samo nekaj citatov.

»Tisto noč nisem spala. Jutro je prihajalo počasi.« Vsi vemo kako je, če kakšno noč ne moremo dobro spati. In nikoli nisem pomislila, da ob takšnih priložnostih jutro prihaja počasi.

Včasih je treba najti pravo besedo. »Če bi ji takrat skušala orisati njen nemogoči položaj, bi se uprla. Zato sem molčala. Nekega dne sem med sprehodom rekla, človeku ni treba vztrajati, če se enkrat zmoti … Ustavila me je in me pogledala. Nisem se zmotila, je rekla. Šele na tretjem, četrtem obisku, neki spomladanski večer, ko sva spet ostali sami, sem ji rekla, da imam občutek, da ji ni prav dobro pri duši. Našla sem pravo besedo.«

Pridejo leta, ko človek ni več perspektiven. »V mojih letih si človek ne obeta več veliko od življenja.« A kljub temu, si najbrž še kaj lahko obeta. Kolikor sam hoče. In, če se prepustimo malodušju, lahko kaj hitro ostanemo zadaj. »Življenje gre naprej, nekateri ostanejo zadaj.«

»Človeka ne spremljajo stvari, ki jih je storil, ampak tiste, ki jih ni.« Tako pač je. Gotovo si lahko očitamo več ob priložnostih, ko nismo storili ničesar. Ko bi morda lahko zaobrnili tok dogajanj, pa smo jih le pasivno opazovali.

Mondscheinsonate,L.v.Beethoven 

O zakoncih Hribar