V imenu otroka

Ian McEwan

The Children Act. Kot v soboti, tudi tu Ewan zgodbo pripoveduje skozi protagonista romana, tokrat šestdesetletno sodnico Fiono in tudi tu se dotakne marginalne skupine družbe, tokrat versko osnovane.

Je mojster opisovanja značajev in stanj. »Huda bolezen ni mogla zadušiti njegove življenjske sile.« … »V njegovem vêdenju, duhovitosti je bil kanček prismuknjenosti, ki navadno spremlja visoko inteligenco. In bila je oblika samoobrambe. Gotovo je zelo preplašen.«

Zanimiva je tudi misel, da na smisel lahko pokažejo le nedogmatični ljudje. »Prišel jo je iskat, želel tisto, kar želi vsak človek in kar lahko dajo le nedogmatični ljudje, ne nekaj nadnaravnega. Smisel.«

Poseben občutek ob spominih, ki se poraja, ko se nekam vrnemo. Fiona se je v Newcastle. »Leta pozneje se je ob spominu na to željo še vedno nasmehnila. Toda kadarkoli se je vrnila tja, jo je še vedno zasledovala nejasna predstava o ponovnem začetku, neodkritih možnostih v nekem drugem življenju, tudi ko se je bližal njen šestdeseti rojstni dan.«

»Poleg tega ji je ob germanskem koprnenju po pozabi vedno nelagodno.« 

Mahler,samospev iz Rückertovih pesmi, Ich bin der Welt abhanden gekommen.«

»langsam und ruhig«

Schubert, Der Leiermann

Berlioz, Lesnuits d'ete, Kiri Te Kanawa

Keith Jarrett,Somewhere befor je je najbrž Pred teboj

Pod vrbo tam na loki

Ob reki na poljani sva z ljubico obstala;

ročico snežno belo mi je na ramo dala.

»Življenje vzemi zlahka, kot bilka trepeta!«

A bil sem mlad, neumen, in zdaj sem poln solzà.

(William Butler Yeats, prev. Janez Menart)

Down by the Sally Gardens

In a field by the river my love and I did stand,

And on my leaning shoulder she laid her snow-white hand.

She bid me take life easy, as the grass grows on the weirs;

But I was young and foolish, and now am full of tears.