Frédéric Beigbeder
Najbolj
neumestne se mi zdijo opisi knjige a'la »je nova knjiga razvpitega pisatelja
tegaintega«. Bi me takoj odvrnilo, če ne
bi iskala knjige prav tega pisatelja, pa ne zaradi njegove razvpitosti, ampak
zaradi njegovega pisanja. Založbe se pač trudijo oglaševati svoje knjige,
mislim pa, da bi se lahko bolj z občutkom poiskale primernejše besede za najavo
romana za krog bralcev, ki ne pada samo na razvpitost.
Najprej
naj povzamem mojo mamo, ki je prebrala knjigo za menoj, in pravi, da »tale
Beigbeder res dobro in zanimivo piše in, da jo je Luka Novak odlično prevedel«.
Lahko se strinjam z obojim. Beigbeder mi je zanimiv prav zaradi tega, ker v
svojih romanih opisuje tudi svoje neposredne izkušnje, kar na licu mesta, v
knjigi ki jo ta hip piše. Novak pa je našel pravo mero prevoda in puščanja
izrazov v originalu, ki pustijo zgodbi svojo avtentičnost. Po mojem mnenju
nekateri prevajalci namreč pretiravajo s slovenjenjem vsega in gredo celo tako
daleč, da slovenijo osebna imena. Je pa Beigbeder morda pretiraval s sprostitvijo
svoje domišljije ob koncu zaključkom zgodbe blondinke v Ralph Laurenu in
rjavolasca v Kenneth Coleu. Preprosto težko je verjeti, da je človek, ki
pričakuje, da mu je ostala še kakšna minuta, sposoben užitka na tak način.
Vsak od
nas se verjetno spominja trenutka, ko je izvedel, da se je v WTC zaletel avion.
Ko je v sončnem popoldnevu, ko sem misleč, da opravljam kakšno zelo pomembno
delo zatopljena zrla v ekran računalnika, odprl vrata moje pisarne in povedal,
da se je v NYC zaletel avion v stolpnico, sem najprej pomislila, da gre najbrž za
kakšno manjše športno letalo, enako kot Beigbeder. Potem pa je zgodba počasi
začela prihajati do nas. A kdor ni bil tam, si nikoli ne bo mogel predstavljati
kako je bilo. Se pa ob takih trenutkih še bolj zavemo minljivosti pomembnosti
vsakodnevnih naporov: »… ves ta papir je frčal po zraku, ta poletela papirnica,
minljiva pomembnost naših vsakodnevnih naporov.«
Tudi jaz
bi lahko bila »»Bridge and tunnel crowd« (vzdevek, ki so ga nadele folku iz
predmestja, tistim, ki so morali prečkati mostove in predore, da bi se prebili
do Manhattna.«
»Na žalost
pa je življenje prav sramotno preprosto: za vsako ceno hočemo pobegniti
staršem, potem pa postanemo še mi oni.«
»Kopičenje
ukinja občutek naključja« (Freud)
Ni komentarjev:
Objavite komentar