Figa

Goran Vojnović

Ena izmed pomisli, ki se mi je večkrat prikradla med branjem knjige je bila od kje jemlje? pri teh letih. V tej starosti še zdaleč nisem imela toliko spoznanj in razumevanja življenjskih situacij. Je bila to njegova osebna izkušnja ali je bil dober poslušalec življenjskih zgodb drugih? Vsekakor gre za pisanje, ki je še preseglo njegova prejšnja. Z zgodbo, opisi, razmišljanji, ki lahko senzibilnemu bralcu vzbudijo čustva. Med branjem romana so se mi porodile miselne povezave z Sejranovićevim romanom Lepši konec, Baukovim Konec.Znova, pa tudi Razmerji v ogledalu Cvetkove in seveda temami njegovih prejšnjih dveh romanov.

Moč pripovedi je težko ujeti v nekaj odlomkov, zato, kot običajno, z njimi ne bom povzemala zgodbe in sporočil romana. Tudi povzemanje zgodbe ne bi pričaralo občutkov, ki jih lahko doživljamo ob branju knjige. Še posebej kaj takšnega ne bi šlo pri romanu, kot je Figa. Zato ne bom česa takega niti poskušala. Če ga hočete začutiti, ga morate prebrati.

Avtor nam pojasni svoje videnje razlike med zaznavanjem podob iz knjig in televizije. »Podobe, ki si jih ustvarimo ob branju knjig so naše lastne, na televiziji pa gledamo tuje.« Nekje na drugem mestu romana tudi razliko med podobami, ki si jih ustvarimo na osnovi fotografij ljudi in dogodkov iz preteklosti, ki jih nismo doživeli in podobami, ki si jih ustvarimo na osnovi pripovedovanja. Slednje so takšne, kot si jih pripovedovalci sami ustvarijo v svojih predstavah. So oplemenitene še z lastnim doživljanjem in dojemanjem pripovedovalcev. »A veš, da ni slik z njune poroke? Nobenih slik nimata iz časov, ko sta bila mlada. Nobenih slik, ko sva bili z Majo majhni, s počitnic, rojstnodnevnih zabav. Nič. Imata slike za osebne izkaznice. Prve slike, na katerih sta oba, so z najine poroke. Pred tem pa nič. Njuna zgodba ni ovekovečena. Poznamo jo le takšno, kakršno sta nam sama povedala. Kot v knjigah. Nihče drug ne more povedati njune zgodbe drugače, kot sta jo sama želela povedati. A ni to lepo? Pravljično. Ostale so samo slike, ki smo si jih ustvarili v svojih glavah ob njunem pripovedovanju.« »Danes, ko vse slikamo in snemamo, ko vse beležimo, bodo lahko vsi govorili naše zgodbe, vsi bodo mislili, da jih lahko govorijo, in na koncu se bodo zgodbe, ki jih bomo sami pripovedovali o sebi, izgubljale med množico drugih. Ne bo več zgodb, spisanih po spominu, romantičnih zgodb, prekrojenih po naši lastni volji in potrebi.« In to slednje da razumeti, da je Vojnović polne in čustveno nabite zgodbe spisal tudi po pripovedovanju tistih, ki so jih doživeli.

O odhodu. »Dedek je bil povsod, le tam, na postelji kjer je nazadnje ležal, ga ni bilo več. Ni ga bilo ne za razbarvanimi sivozelenimi očmi, ne za razbežanimi belimi obrvmi in brki, ki so se mu zdaj prvič vdano polegli po obrazu. Sedel sem tik ob njegovem negibnem telesu, se ga z roko skorajda dotikal, a njegove smrti se še vedno nisem zavedal. Vse v hiši je bilo tako isto, tako vsakdanje. … Na videz se od mojega zadnjega obiska ni nič spremenilo. Le dedek je umrl.«

O času, povezanim z našimi občutenji. »Tako sem ostal sam s časom, s katerim nisem vedel kaj početi. Čas hitro menja svojo nrav. Še sinoči me je pomirjal, danes pa me je plašil.«

O prihodu in odhodu žalosti. »Redki vedo, da se moramo žalosti, ko pride čas zanjo, prepustiti. In bo odšla sama, tako nenadno, kakor je nenadno tudi prišla.«

O enem izmed receptov za preživetje.»Nikoli nisem pomislil na to, da sta bili skrb in usmiljenje pravzaprav edini stvari, ki sta dedku pomagali preživeti, da sta bili edini, ki sta ga držali nad gladino osame in mu preprečevali, da bi se odtisnil v širno vesolje izdanosti. Tako mamljivo se je bilo najbrž počutiti prevaranega, tako preprosto bi se bilo takrat prepustiti , a se dedek nikoli ni. Nikoli ga ni nehalo skrbeti, nikoli mu ni zmanjkalo usmiljenja«

O trganju vezi z našimi spomini v škatlah. »Med kupi knjig, poletnimi oblekami, brisačami za plažo in albumi s fotografijami so vsepovsod po stanovanju ležale še mnoge druge stvari, ki bodo pozneje odmaknjene v klet, iz kleti v garažo in iz garaže v smeti ali na odpad, sočasno s tem, ko se bova midva počasi, stežka ločevala od prejšnjega življenja in od nekdanjih domov, ko bova trgala vez za vezjo s svojim otroštvom.«

O napačnih predstavah o mirnem življnju. »In mir sem si predstavljal tako, da z Anjo zvečer sediva na kavču in ona je naslonjena name in je vse tiho in ni nikogar razen naju in noči pred nama. Nisem še vedel, koliko nemira lahko v sebi skriva prav tak navidezen mir.«

O tem, da je včasih laže, če je dan že oddan. »Nekaj pomirjujočega je bilo na njej,…, zavedanje, da je pred njo že oddan dan, ki ga mora potrpežljivo počakati, da mine.«

O poslednji volji. »Dedek nam ni dovolil, da bi se orkestrirano predajali žalosti. Odrekel nam je celo glasbo in nas pustil brez intonacije za naše zadrževane solze.«

Svet nima smisla, so le naključja. »… zgodbo iz katere se lahko napaja tvoje sovraštvo, s pomočjo katere si se prepričal, da se je vse zarotilo proti tebi, vse to pa le zato, da se lahko počutiš kot žrtev in pravično sovražiš svoje krvnike. A ni tako? Ti si ustvaril veliko zgodbo svojega sovraštva. Ti si ustvaril svoje lastno sovraštvo. … otročje je to, kar počneš, odrasli sprejmemo, da svet ne pozna smisla, da pozna le naključja in da se stvari dogajajo neodvisno od nas in da je zaman iskati njihove vzroke, svet je kaos in otročje ga je na silo riniti v zgodbo …«

O svobodi in ljubezni. »Morda nas res vse usodno privlači svoboda in zato neprestano bežimo od ljudi, ki jih imamo radi, in morda zato ljubezen ni nikoli l ljubezen, ker je ljubezen lepa, a nesvobodna, ker nas veže na naše ljubljene, in se zato v ljubezni včasih počutimo privezane k tlom, čutimo, kako nam odmirajo krila.«

O svobodi in osamljenosti. »A tudi takrat ne bi bil svoboden, vem. Svoboda je utvara vseh utvar, le drugo ime za osamljenost.«

O osamljenosti. »Ni treba biti sam, da bi bil osamljen..«

 »Proradio mu inat bosanski«