Prevara

Philip Roth

Deception. Rotha je vedno zanimivo brati, čeprav se v praktično vseh svojih delih dotika staranja, bolezni, ljubezni, spolnosti, judovstva in pisateljevanja. Kot običajno tudi tu piše o svojih izkustvih in notranjih doživetjih. Nekaj je napisal tudi o tem, da pisatelji velikokrat pišejo sterilno, torej, da pišejo tem, kar predvidevajo, da bi bralci radi brali in ne o svojih dejanskih doživljanjih, da ne bi razkrili sebe, svoje intime. »Vsa tista plahost, prikrita v »diskretnost«, o človeških nasprotjih in brezbožnih impulzih. Strah pred razsvetinjenjem in groza samote. Kot bi bila čistost srčika pisateljeve narave. Naj nebesa pomagajo takšnemu pisatelju! Kot bi Joyce ne brez sramu ovohaval Norinih spodnjic. Kot bi Svidrigailov nikoli ne šepetal v duši Dostojevskega.« Če pisanje ni (notranje) iskreno ni pristno. Bralec to čuti.

»Zanima ga strašna dvoumnost in negotovost »jaza«, način, kako avtor dela mit iz samega sebe in, predvsem, zakaj. Kaj ga je vzpodbudilo? Od kod prihajajo vse te improvizacije na samega sebe? Zakaj je biograf že nekako jezen na Zuckermana in ga skuša premagati.« Roth se torej ukvarja s svojim alter egom, in ko mu ta postane dolgočasen ga pusti umreti. Zadnji roman z Zuckermanom je izdal pet let pred Prevaro.

Zanimiva je tudi njegova misel o tem, da »pisatelj, ki pri šestintridesetem ve, kaj hoče, ne prenaša več izkušenj v mit – mit podeljuje izkušnji.«

Nejasna prihodnost je vznemirljiva, prav danes smo v neki družbi razpravljali o tem, da je bolje, da je meglena, da ne vemo zanjo. »Ne zmorem životarjenja od enega stavka do naslednjega. Ne, jogo izvajam. Nekakšno makrobiotiko. Ravnokar skušam živeti z radostjo, ki jo premorem. Saj veš, ta vrsta brezmejne nejasnosti je zelo vznemirljiva.«

Piše tudi o tem, da se preenostavnih razmerij naveličamo. » … In to je moja nemesis. Tako. to je vse. Mar nisi imela razmerij, ki ne bi bila obremenjujoča – ki so bila prijetna? No ja. Kaj je bilo s temi? Naveličala sem se jih.« (s. 110)

»Neka ženska, ki ima ogromno dragocenega nakita in torbo, ki jo je kupila pri Louisu Vuittonu, kar pomeni ­– da ne dojema ničesar.«

»Toda, kaj ni mišljeno, da bi se ukvarjali s problemom tebe, ne pa s tvojimi problemi?«

»Res je ob ljubimcu izgine življenjski vsakdan. Bolezen Emme Bovary. V silovitem naletu prvih ženskih strasti je vsak ljubimec Radolphe.«

»… V najslabšem primeru bi to pomenilo, da bi živela do konca življenja,….«