sreda, 7. december 2016

Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja

Haruki Murakami
Shikisai montanai Tazaki Tsukuru to, kare no junrei no toshi
Bezbojnega Tsukurja Tazakija sem že pred kakšnim letom poskušala brati v srbščini, a mi iz perspektive tega jezika Murakamijeva pripoved ni potegnila. Navadila sem se ga brati v slovenščini, v Mermalovi ali pa Ilčevi interpretaciji. Tako, kot na primer Alan Ford ni pravi, če ga ne beremo v Brixijevem hrvaškem prevodu. V tem smislu ima, po zapisanem sodeč, tudi Murakami raje Bermanovo ali Arrauovo interpretacijo Lizstove Le mal du pays. Brendelova naj bi bila brez čustev.

Poleg glasbe, posebej klasične in jazza, Murakami tudi v tej knjigi uporablja podobna okolja in situacije, kot v preostalih romanih. V mestnem vrvežu Tokia, z občasnimi romanji v kakšno drugo japonsko mesto, le da ga tokrat pot zanese celo na Finsko, v kraj Hämmeenlino, na poti med Helsinki in Tamperejem, ki po imenu spominja na japonski Hammatsu, ki se tudi pojavi v zgodbi tega roman(j)a. Tudi tokrat se junak znajde v vzporednem svetu, čeprav se tu omeji le na svet sanj.  Ena izmed pripovedi romana se dogaja visoko v gorah, v sanatoriju, daleč stran od vsakdanjega sveta – takšno okolje se pojavi v kar nekaj njegovih romanih (v podobno okolje nas je namenil poslati tudi Bauk v Konec.Znova, a nismo prispeli do konca). Razmišlja tudi o smrti, tokrat predvsem v povezavi s psihičnimi težavami, ki so nastale po nerazjasnjeni, nenadni (in neupravičeni) odvrnitvi četverice nerazdružljivih prijateljev od petega. Tudi v tem romanu posebno vlogo igrajo (zanj posebne) ženske, do katerih odnos tokrat obarva tudi z opisi erotičnih doživetij – dejanskih in tistih v mislih in sanjah. Tokrat ni uporabil mačk in lune. Se je pa dotaknil homoseksualnosti.

Preko dialogov junakov, predvsem Tsukura (človek, ki izdeluje stvari) in Haite, študenta fizike, ki raje razmišlja, kot kaj konkretnega izdeluje, je v zgodbo prinesel tudi nekaj filozofskih razmišljanj. »Svobodno razmišljati pomeni tudi odcepiti se od lastnega telesa. Izstopiti iz omenjene kletke lastnega telesa, se iztrgati iz okovov in preprosto prepustiti misli, da leti in živi naravno življenje. To je jedro svobodnega razmišljanja.« Tsukuru je imel tudi lasten recept, kako se začasno znebiti misli na probleme. »Odločil se je, da ne bo več razmišljal o tem. Ni imelo smisla. Ta problem je pospravil v predal z oznako Nerazrešeno in odložil iskanje odgovora na poznejši čas. Tsukuru je imel v sebi kup takšnih predalov, kjer so ležali drugi nerazrešeni problemi.« Sicer pa je torišče romana prav v tem, da je Tsukuru, če je želel naprej živeti življenje, moral razjasniti nepojasnjeno odtegnitev prijateljev. Šele po šestnajstih letih notranjega trpinčenja je ugotovil, da je bilo nepotrebno in zaradi tudi njegove predpostavke in kompleksi o brezbarvnem sebi neumestni.

Le mal du pays, Franz List, Leta romanj Švica razlika Lazar Berman (ko boste poslušali posnetek na tem linku, poglejte še komentarje:)) Claudio Arrau (ok), Alfred Brendel


Ni komentarjev:

Objavite komentar