sobota, 30. julij 2016

Štala

Nick Hornby
Slam. Spada med mladinske zgodbe, a se kljub temu lepo bere tudi s starejšimi očmi. Spet se loteva posebne osebne (in družinske zgodbe) najstnika, tokrat nekaj let starejšega, kot je bil Rufus v Vse o fantu (tudi tu se pojavi to ime, a v drugem liku).

Zanimiva je ideja o izletih v prihodnost med spanjem, ko glavni junak vnaprej doživi dogajanja v prihodnosti. In na koncu zgodbe, ob enem izmed takšnih flashev v prihodnosti, ga pomiri, da je nekako prišel do te prihodnosti, da je bil očitno kos življenju. »Ko sem takole sedel v tej družbi v kitajski restavraciji, se mi je zdelo, da je vse v redu, toda to je bilo še daleč od tam, kjer sem bil zdaj, od sedanjosti. Čakalo me je še veliko dela, prepirov, skrbi za otroke, služenja denarja, pomanjkanja spanca. Vendar sem bil temu očitno kos. To sem dojel. Če ne bi zmogel, potem zdaj ne bi sedel tukaj, ne?« Torej prihodnost bo, nekako bomo že prišli do nje. Živeti moramo sedanjost in ne vnaprej skrbeti za prihodnost, ali kako že? In tudi nekaj o preteklosti piše v tovrstnih reklih. Kaj že?


V nekem odlomku piše tudi o stanju, ko nenehno nekaj čakamo. Torej zavestno ne doživljamo sedanjosti in je ne zajemamo s polno žlico, ker čakamo. »Naslednje tedne sem se sanjaje prebijal skozi pouk. Pravzaprav skozi življenje. Samo čakal sem. Spomnim se, kako sem prvi teden čakal avtobus, številko 19, ki me je odpeljala do mojega doma do njenega. Spoznal sem, da je čakanje na avtobus veliko lažje, kot vse drugo, ker sem tako ali tako samo čakal. Ko sem čakal na avtobus, sem moral samo čakati nanj, vse drugo čakanje pa je bilo mučno. Tudi med zajtrkom sem čakal, tako da sem pojedel bolj malo. Tudi v spanju sem čakal, tako da sem spal bolj malo, eprav sem si želel spati, saj mi je tako minilo osem ur. V šli sem samo čakal in nisem vedel, kaj so govorili med poukom in odmori. Med gledanjem televizije sem čakal, zato nisem sledil oddajam. Tudi med skejtanjem sem samo čakal, skejtal pa sem tako ali tako le takrat, ko je Alicia počela kaj drugega.« In zamujal je življenje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar