Koristnost nekoristnega

Nuccio Ordine

L'utilita dell'inutile. Manifest je tako zanimiv zbir filozofskih razmišljanj o koristnosti nekoristnega in vrednotenju koristnega, da je koristno, (ali pa nekoristno, če smo dosledni), prebrati vse. Pojem utilita ima sicer v slovenščini dva pomena, koristnost in uporabnost. V SSKJ pojma koristen ne razlagajo z uporaben, medtem, ko pri pojmu uporaben najdemo razlago »ki se da koristno uporabiti«. Koristno je sicer to, kar prinaša ugodne, pozitivne posledice ali pa, od katerega ima kdo določeno vrednoto. Te razlage me v kontekstu vsebine manifesta napeljujejo k razmišljanju, da je imel avtor v mislih bolj uporabnost, kajti glede na razmišljanja filozofov ima prav nekoristno pozitivne posledice v pravem pomenu in dejanja in razmišljanja, ki so definirana kot nekoristna, pomenijo resnične vrednote. Kakorkoli že, nekoristno je pravzaprav koristno. Nekoristno ni neposredno uporabno, je pa koristno. Nekoristno v sistemu globalizacije in kapitalizma ni več pojmovano kot koristno, kot vrednota, ker pač nima uporabne vrednosti. V slovenščini imamo še en pojem, ki označuje koristnost – blagonosen, ta pa neposredno napeljuje na to, da prinaša blago, torej korist, ki je povezana z dobičkom in donosnostjo. Še en zanimiv starinski izraz lahko najdemo v slovarjih – hasnovit, torej s haskom. Teh dveh nisem uporabljala ali poznala, ju pa ne pozna tudi orodje za preverjanje črkovanja v aplikaciji, s katero vnašam to besedilo.

Knjiga mi je kot naročena prišla v roke, zadnje čase veliko razmišljam o tem, kaj mi prinašajo, majhne, za ekonomijo nekoristne stvari, torej tiste, ki nimajo neposrednih pozitivnih ekonomskih učinkov in jih, po mnenju nekaterih, samo trošijo. Taisti radi povejo, da se s takimi rečmi, kot sta umetnost in kultura nasploh, lahko ukvarjamo bolj za hobi, da pa je denar treba služiti z dobičkonosnimi dejavnostmi. Torej bi se lahko umetniki ukvarjali s svojo strastjo le ob prostem času. Potemtakem vrhunskih stvaritev sploh ne bi bilo. Ali pa v utilitarnost usmerjeni rinoceri, ki jim je bistven zaslužek in dobiček, ostalo pa so nepomembni stroški, ki ne spoznajo kakšen navdih in srečo lahko prinese domiselno oblikovan arhitekturni detajl ali pa vrtnica na mizi. In, da na primer branje knjig ni izguba časa, ker bi lahko v istem času počeli kaj bolj dobičkonosnega.

Torej, če vzamemo to, čemur besedilo oporeka, je nekoristno prebrati celo knjigo. Pro memoria, sem si, bolj zase, izpisala nekaj citatov iz knjige.

»Obstajajo znanja, ki so sama sebi namen in lahko – prav zaradi svoje »zastonjske« in brezinteresne narave, daleč od vsake praktične ali trgovske vezi – igrajo bistveno vlogo v vzgoji duha ter civilizacijski in kulturni rasti človeštva. Znotraj tega konteksta vidim kot koristno vse, kar nam pomaga, da postanemo boljši.«

»Plemenitost izgine, ko se človeštvo znajde na spodnjem delu kolesa sreče in se dotakne dna. Človek ostaja vse siromašnejši ravno takrat, ko meni, da bogati: "Če ob vsakem koraku varaš in goljufaš, iščeš in sklepaš kupčije,« opozarja Cicero v svojem delu Paradoxa stoicorum, »kradeš in na silo odvzemaš, če ropaš svoje tovariše, če pleniš državno blagajno /…/ - mi povej nekaj: so vsa ta dejanja značilnost tistega, ki plava v največjem obilju dobrin, ali tistega, ki jih sploh nima?«

»Celo John Maynard Keynes, oče makroekonomije, je na neki konferenci leta 1928 razkril, da so »bogovi« na katerih temelji ekonomsko življenje, neizogibno duhovi zla. Potrebnega zla, ki naj bi nas »za še vsaj sto let« sililo v prepričevanje samih sebe, »je dobro slabo in slabo dobro, ker je slabo koristno, dobro pa ne«. Skratka, človeštvo naj bi imelo (kar do leta 2028!) »skopost, oderuštvo in pogoltnost« za nujno potrebo pregrehe, ki naj bi nas popeljale skozi predor ekonomske potrebe, da bi znova zagledali svetlobo. In šele takrat, ko bi bila dosežena splošna blaginja, naj bi naši vnuki – naslov eseja Ekonomske možnosti za naše vnuke je zelo zgovoren! – končno lahko doumeli, da je dobro vedno boljše od koristnega.«

»Pekel živih ni nekaj, kar šele bo; če sploh obstaja, je to ta, ki je že tu, pekel, ki ga doživljamo vsak dan, ki ga oblikujemo, ko smo skupaj. Dva načina sta, da ne trpiš. Prvi se mnogim zdi enostaven: sprejmeš pekel in postaneš njegov del do te mere, da ga ne vidiš več. Drugi je tvegan in zahteva pozornost ter nenehno spoznavanje: da iščeš in znaš prepoznati, kdo in kaj sredi pekla ni pekel, ga ohranjaš in mu daješ prostor.« (iz pogovora med Marcom Polom in Kublaj kanom, ki zaključuje Nevidna mesta Itala Calvina)

»Med številnimi negotovostmi pa je gotovo nekaj: če bomo pustili umreti zastonjsko, če se bomo odpovedali ustvarjalni moči nekoristnega če bomo poslušali samo smrtonosno petje siren, ki nas žene, da se pehamo za dobičkom, bomo sposobni ustvariti samo bolno skupnost brez spomina, ki bo nazadnje zbegana izgubila občutek zase in za življenje. In takrat, ko nas bo dezertifikacija duha že popolnoma izsušila, si bomo zares težko zamišljali, da bi bedasti Homo sapiens še lahko igral kakšno vlogo v počlovečevanju človeštva.«

»Po skoraj dveh stoletjih ta podoba dihotomne družbe, togo razdeljene na gospodarje in služabnike, na bogate izkoriščevalce in reveže, ponižane na raven živali, kot jo je opisal Padula, skoraj ne ustreza več podobi sveta, v katerem živimo. Zato pa v precej drugačnih in bolj sofisticiranih oblikah ostaja nekakšna prevlada imeti nad biti, nekakšna diktatura dobička in posedovanja, ki gospoduje nad vsakim področjem znanja in nad vsem našim vsakodnevnim obnašanjem. Videz je več vreden od biti to, kar pokažemo – razkošen avtomobil ali ura znane znamke, prestižna naloga ali mesto na oblasti-, ima dosti večjo vrednost kot kultura ali stopnja izobrazbe.«

»Tu, na tem fantastičnem otoku, ki si ga je izmislil Shakespeare in kjer dati pomeni več kot imeti, na kar opominja svinčena skrinjica, sta brezplačnost in nekoristnost na varnem pred uničujočo močjo denarja, najbolj človeškega utilitarizma, ki obsoja ljudi, da postanejo sužnji dobička in se spreminjajo v navadno trgovsko blago.«

Aristotel je v Metafiziki razmišljal, da znanje nima praktične koristnosti, vredno je samo po sebi. »Jasno je torej, da se posvečamo takšnemu raziskovanju, ne da bi mislili na kakšno potrebo, ki bi bila povezana z njim, temveč imamo takšno znanost za edino, ki je svobodna, ker obstaja zgolj zase, kot pravimo, da je svoboden človek, ki živi zase in ne za koga drugega.«

Platon je razmišljal o svobodnih ljudeh, ki nimajo težav s časom in jim ni treba nikomur polagati računov, medtem, ko so sužnji podložni času in gospodarju. »Ti drugi imajo pred seboj cilj, ki ga hočejo doseči, in osvojijo znanost prilizovanja gospodarju z besedami in pridobivanja naklonjenosti z dejanji. In ker so majhni po duši, se odpovedujejo vsem oblikam poštenosti.«

Ovidij je bil v Metamorfozah neusmiljen kritik »amor sceleratus habendi«. Pesnik prizna, da goji nekoristno: »Cum bene quaesieris quid agam, magis utile ni lest/artibus his, quae nil utilitatis habent.« Pesnik občasno vidi v poeziji zdravilo za bolečino, hkrati pa dobro ve, da iz poezije ne more izvleči prav nobene koristi. Na vprašanje, zakaj torej piše, odgovarja, da ostaja »navezan na nekoristen študij.«

»Čemu to služi? Služi temu, da je lepo. – To ni dovolj? Kakor cvetlice, kakor vonjave, kakor ptice, kakor vse tisto, česar človek ni mogel ukiniti ali izpriditi v svojo korist. Na splošno vsaka stvar takoj, ko postane koristna, neha biti lepa.« (Gautier) In še: »Umetnost je tisto, kar tolaži bolje od življenja.«

John Locke, katerega cilj je bil obratno dejansko izobraziti gentlemana, opirajoč se na tehnična in znanstvena znanja, zasnovana na pragmatičnosti in koristnosti, ni videl koristi od pesništva in poezije, tako da je celo svetoval, da je treba v otrocih morebitno nadarjenost zatreti: »Če pa ima pesniško žilico, se meni zdi najbolj nenavadno, da mu oče dovoljuje ali dopušča, da se ta nadarjenost neguje ali razvija.«

»Nekoristna izjema, model, za katerega nikomur ni mar – to je raven, h kateri je treba težiti, če se želimo povzdigniti v svojih očeh.« (Cioran)

»Šola, popolnoma uglašena s samim Coketownom, mestom tovarno, kjer stanujejo »osebe, enake druga drugi, ki vse odhajajo in prihajajo ob isti uri, povzročajo enak hrup na enakih pločnikih, ki imajo vse enako delo in za katere je vsak dan enak poprejšnjemu in naslednjemu dnevu in je vsako leto kopija preteklega leta in tistega, ki ima še priti«. Nič materialnega ali duhovnega nima pravice obstajati v tej skupnosti, če ni priznano kot »dejstvo«. (Dickens, Težki časi)

Podobno je razmišljal Eugene Ionesco, ki je poudaril, do kolikšne mere potrebujemo nenadomestljivo nekoristnost: » Opazujte ljudi, ki prezaposleni tekajo po cestah. Ne gledajo ne desno ne levo, zaskrbljeni so, s pogledi, uprtimi v tla kakor psi. Hodijo naravnost, ne da bi gledali predse, ker ubirajo pot, ki so se je mehanično naučili. Tako je v vseh velikih mestih sveta. Moderni, univerzalni človek je zaposlen človek, ki nima časa, ki je jetnik potrebe, ki ne razume, kako je lahko neka stvar nekoristna; ki še tega ne razume, kako lahko v resnici, ravno koristno postane nekoristno, moreče breme. Če ne razumemo koristnosti nekoristnega, pa nekoristnosti koristnega, ne razumemo umetnosti; in dežela, kjer ne razumejo umetnosti, je dežela sužnjev ali robotov, dežela nesrečnih ljudi, ljudi, kise ne smejijo in ne nasmihajo, dežela brez duha; kjer ni humorja, ni smeha, je pa jeza in sovraštvo.«

»Največja sramota je, če ti je življenje ljubše od časti / in če zaradi življenja izgubljaš smisel življenja.«  (Juvenal, Satire)

»Uživanje, ne posedovanje nas osrečuje.« (Montaigne, Eseji)

Ravno nekega dne pred kratkim smo se pogovarjali, kako nekateri na tuj račun gradijo svoje napredovanje v službi. Pa tudi o tem, da so jim »častne zadolžitve« samo orodje vzpona po lestvici, ne zanima pa jih odgovornost, ki jim je bila zaupana. Še več, mesto sprejmejo brez vsake samokritičnosti, kaj znajo in koliko sebe so pripravljeni vložiti v skrbnost opravljanja nalog. Prav zanimivo, kako podobne so današnje situacije s tistimi, ki jih je Seneka opisoval v Pismih Luciju. »Noben izmed tistih, ki jih bogastvo in častne zadolžitve postavljajo na višje mesto, ni velik človek.« »Kadar boš hotel ugotoviti resnično čislanost nekega človeka in izvedeti, kakšna je njegova narava, ga opazuj golega: odpiši njegovo premoženje, odpiši častne zadolžitve in druga lažniva slepila Fortun, odpiši celo njegovo telo. Pozorno preučuj njegovo osebnost, kakšno in koliko veljave ima, ali je velik zaradi svojih ali tujih vrlin.«

Razmišljanja Castelliona v Calvinovem sramotenju imajo, glede na to, da se nanašajo na vero in čistke drugo, še bolj usodno razsežnost. »Svoje vere ne dokazuješ s tem, da daš sežgati človeka, temveč da sam zgorevaš zanjo /…/ Z ubojem človeka ne braniš doktrine, ampak ubiješ človeka. Ko so Ženevčani ubili Serveta, niso branili doktrine: ubili so človeka.«

»»Pred vsako drugo svobodo mi dajte svobodo spoznavanja, izražanja in prostega razpravljanja po svoji vesti.« Ta svoboda razpravljanja omogoča človeku, da sestavlja razpršene koščke resnice: »Iskati vedno tisto, česar ne poznamo, prek tistega kar poznamo, sprotno dodajati resnico na resnico.«« (Milton, Areopagitica)

Lessing je razmišljal, da »posest in dobiček ubijata, medtem ko iskanje, odrešeno vsakršnega utilitarizma, lahko prinese človeštvu večjo svobodo, večjo strpnost in več človeškosti.«

Hvala zdravniku iz Rožne doline, ki mi je ob priložnosti »nekoristne« plesno glasbene predstave v Narodni galeriji, ob pogovoru o tem, kako vrednotimo umetnost, omenil da ravnokar bere to knjigo.

Prevajalki čestitam za odličen prevod, pa čeprav je od tega imela najbrž kakšno korist.