Orhan
Pamuk
The Naive and Sentimental Novelist. Nietszche je baje zapisal, da preden posameznik
spregovori o umetnosti, mora poskušati ustvariti umetnino. Prav v užitek mi je
bilo tole Pamukovo razčlenjevanje pisanja romanov. Še bolj zaradi tega, ker ni
pisano s strani literarnega kritika, ki nikoli ni napisal romana. Ampak s
strani pisatelja, ki je napisal že nekaj dobrih del. Po tem, ko sem prebrala ta
njegova razmišljanja, bom morda ponovno posegla po kakšni njegovi knjigi, ki
sem jo že prebrala. Kot to berem zdaj, jih je napisal z veliko premisleka in
priprav. In tudi jaz sem, sicer kot naivna bralka, ob branju romanov
razmišljala že o prenekaterem vidiku, ki ga obdeluje Pamuk v tej knjigi. Nisem pa
še razmišljala o temi, ki ji posveča največ pozornosti v tej knjigi - sicer o
»središču« (center) romana. Seveda
ne, ker ne pišem romanov, ampak jih samo naivno berem. Opazila sem, da kakšni
romani bolj lovijo zgodbo, kakšni gredo v čute bolj kot kakšna simfonija ali
pesnitev, drugi nas naučijo kakšnih za nas novih spoznanj. Nisem iskala
središča, čeprav zdaj, ko sem se poučila pri Pamuku, vidim, da me je iskanje
središča nezavedno vodilo po romanu. In nisem bila zadovoljna, če me vsebina ni,
ali čustveno napolnila, ali dala preko zgodbe neke varnosti za prihodnost, ali
pa usmerila k razmišljanju. Pravzaprav sem še najbolj negativno doživela bralno
izkušnjo, ko se je zgodba končala bizarno, izven nekih etičnih načel, kot na
primer kakšne Dahlove zgodbe ali pa ena izmed črno belih pisanih Harrisove
(čeprav so sicer dobro branje).
Središče,
ki ga iščemo, naj bi bilo »ključ do
najglobljega«. »Romani lahko govorijo o osebni izkušnji, o znanju, ki ga
pridobimo preko svojih čutov, hkrati pa lahko priskrbijo drobec vedenja,
intuicijo, nekakšen ključ do najglobljega – z drugimi besedami, središče ali
tisto, čemur bi Tolstoj rekel smisel življenja (ali kakor koli pač to
imenujemo), težko dosegljivi kraj, za katerega optimistično menimo, da obstaja.
Sen doseganja najglobljega, najdragocenejšega vedenja o svetu in življenju, ne da
bi morali prestajati tegobe filozofije ali družbene pritiske verstev – pri
čemer to opravimo na podlagi lastnih izkušenj, z uporabo lastnega razuma – je
zelo egalitarna, zelo demokratična vrsta upanja.« …»Naučil sem se tudi, da naše
popotovanje na tem svetu, življenje, ki ga preživljamo v mestih, na cestah, v
hišah, sobah in v naravi, sestavlja izključno iskanje skrivnega smisla, ki
nemara obstaja, nemara pa ne.« Preveč razmišljamo o tem, namesto, da bi kar živeli
in užili to, kar nam je dano.
Velikokrat
v romanih tudi poskušam ugotoviti, kaj naj bi bilo resnično, kaj izmišljeno,
kaj avtobiografsko (izkušnja pisatelja samega) in kaj plod domišljije, kdo naj
bi bil v ozadju kakšnega lika, kje se zgodba dogaja in podobno. Zato grem
velikokrat brskat po raznih virih, da bi lahko primerjala zgodbo z biografijo
pisatelja ali pa locirala kraj dogajanja v resničnem svetu. Tako sem na primer
v Morski katedrali primerjala srednjeveško Barcelono s sedanjo in iskala ulice
na zemljevidu, ali pa s pomočjo uličnega ogleda v googlu skušala priti do
Salingerjevega skritega domovanja v Cornishu, kot je pot opisal Beigbeder v
svojem romanu.
»Eden
bistvenih užitkov, na katerega naletimo ob prebiranju romanov, tako kot Ana
Karenina počne med branjem na vlaku, je užitek primerjanja svojega življenja z
življenji drugih. To drži celo tedaj, ko beremo romane, ki se zdijo napisani
izključno po domišljiji.«
Pamuk
piše, da je zanj pisanje vizualiziranje točno določenega prizora, slike »Skozi
okno zrem prav toliko, kot strmim navzdol v list, na katerega pišem z nalivnim
peresom. Ko se pripravljam preobraziti svoje misli v besede, si prizadevam
vizualizirati vsak prizor kakor filmsko sekvenco, vsak stavek pa kakor sliko.
Toda analogiji s filmom in sliko veljata samo do določene mere. Ko se lotevam
opisa prizora, si poskušam predstavljati in poudariti njegov vidik, ki ga je
mogoče izraziti na najbolj zgoščen in najmočnejši način. Ko moja vizualna
domišljija gradi poglavje, ki ga pišem, prizor za prizorom in stavek za
stavkom, se osredotoča na podrobnosti, ki jih je mogoče najučinkoviteje
izraziti z besedami. Včasih se spomnim na podrobnost iz resničnega življenja in
jo vizualiziram, ampak nato, ko spoznam, da je ne morem izraziti z besedami, jo odslovim. Ta občutek
nezadostnosti je pogosto posledica mojega prepričanja, da so moje izkušnje
edinstvene samo zame. Iščem pravo besedo – »le
mot juste«, za katero je Flaubert dejal, da jo išče, ko je pisal
(pravzaprav preden se je usedel, da bi pisal) – s katero lahko najbolje opišem
podobo v mojem umu. Romanopisec ne išče zgolj besede, ki najbolje izrazi tisto,
kar on vizualizira, temveč se postopno nauči tudi vizualizirati stvari, ki jih
zna dobro verbalizirati. (Takšno dobro poznano podobo bi morali imenovati l'image juste – »prava podoba«.)
Romanopisec čuti, da lahko podoba, ki jo vidi v očesu duha, privzame pomen,
šele ko jo preobrazi v besede, in da se vizualno in verbalno središče v
njegovih možganih približujeta drug drugemu, bolj ko se nauči vizualizirati
stvari, ki jih lahko ponovno ulije v besede. Ti dve središči sta morda
ugnezdeni druga v drugo in se ne nahajata na nasprotnih straneh možganov.
»Tako kot
Ayşe tudi sam uživam branju romana, za katerega je videti, da ne zanima nikogar
drugega, saj uživam v občutku, da sem ga sam odkril.« Povsod, ne samo pri
branju romanov, je užitek večji, če imaš občutek, da si nekaj sam odkril, da je
za tisti trenutek občutje samo tvoje. Spominjam se, kako z veseljem sem v
pogimnazijskih časih v Tivoliju pod drevesom brala Cankarjeve črtice. Odkrila
sem Cankarja, čeprav so nam, mislim da celo že v osnovni šoli, v gimnaziji pa
sploh, z obveznim branjem želeli pokazati na Cankarjevo genialnost. Pa ni bilo
užitka pri branju, ker smo knjige morali prebrati. Spominjam se tudi, kako me
je navdušila Maupassantova Močna kakor smrt, ki sem jo našla sama med knjigami
na polici in ni bila del obveznega gimnazijskega branja.
Moram
priznati, da se tudi meni, kot Ani
Karenini v razdelku nočnega vlaka med sedežnim metežem na poti iz Moskve v Sankt
Peterburg primeri, da se ne morem zbrati k branju in mi misli uhajajo k
temi, ki mi tisti čas zaposluje misli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar