Marina

Carlos Ruiz Zafón

Ko sem ugledala na novo izdano knjigo katalonskega avtorja, sem mislila, da je nadaljevanje njegove temačno knjižne barcelonske trilogije. Že iz pribeležbe na zadnji platnici knjige pa je razbrati, da gre za delo, ki zaznamuje avtorjev prehod med deli za mladino in romani za odrasle. Po enostavnosti bizarne ZF zgodbe bi prej rekla, da je pisana za mladino.

So pa v zgodbo vpletene tudi misli, katerih resničnega pomena mlajši bralci najbrž še ne morejo doumeti. Morda od tod namig na to, da bi lahko šlo za prehajanje k svetu odraslih.

»Ko sva sledila najini gostiteljici po hodniku, sem se vprašal, koliko časa že živi tam, sama s svojim očetom. Je bila kdaj poročena, je kdaj doživela, ljubila ali občutila še kaj drugega onkraj utesnjujočega sveta tistih sten?« Najbrž enajstletnika še ne zanimajo tovrstna vprašanja.

Tudi z naslednjimi mislimi se otrok najbrž še ne bi ukvarjal, ali pa vsaj ni doživel česa takega, da bi prišel do tovrstnih spoznanj.

»Resnice ni mogoče najti, sinko. Resnica te najde sama.«

»Kdor ne vem kam je namenjen, ne pride nikamor.«

»Ambicioznost je drugo ime za nepremišljenost.«

»Težave so kot ščurki, če jih zbezamo na svetlobo, se ustrašijo in zbežijo.«

»Spominjamo se le tistega, kar se nikoli ni zgodilo.«

Leo Delibes, Lakme

Jose Jimenez Fernandes,Joselito

Veliki dobitek

Meike Winnemuth

Das grosse Los. Po knjigi številnih globin Siri Hustved, se je zdelo na začetku branje Winnemuthove kar nekoliko preveč lahkotno. Veliko besed in malo tistega kar pritegne misli, če ne že v razmišljanje ali celo kakšno čustveno stanje, pa vsaj z domiselnimi povezavami v lahkotno telovadbo možganov. Pa se je knjiga lepo razvila in ponudila branje, ki vodi v pozitivno razmišljanje.

Vseh pomisli, ki so mi prišle na dan ob branju, se niti več ne spomnim. Zato prepišem le nekaj označenih odlomkov.

"Na nakupovalni vrečki športne trgovine Lululemon je pisalo: "Vsak dan naredi nekaj, česar te je strah." Čeprav se običajno ne ravnam po plastičnih vrečkah, se mi zdi ta izjava nekako prepričljiva. To je nekaj takega kot trening za pogum. Večkrat ko si upamo narediti male stvari, lažje se bomo spopadali z velikimi." (Sydney)

"Slediti izzvanemu naključju – mislim, da je to največji recept za srečo. Ali trik za srečo. Zelo mi je pri srcu izraz filozofa Oda Marquarda: "Privolitev v slučaj." On to razume nekoliko drugače od mene, pri njemu gre za misel, "da smo ljudje vselej bolj naša naključja kot naša izbira". To je seveda res, vendar sama razmišljam še dlje, da je naključje mogoče tako rekoč priklicati." (Buenos Aires)

"Let's get lost … Let's get crossed off everybody's list" (Buenos Aires) Ol' blue eyes, me spominjajo na druge modre oči.

"Dobro je, da preprosto "slediš toku" in ne poskušaš ves čas vsega, kar vidiš, razumeti in razvrstiti." (Mumbaj)

"Tega, da smo drugačni, kot mislimo, se ne naučimo le na potovanjih, pač pa tudi od prijateljev." (Mumbaj)

Nek krajinski arhitekt je povzročil, da se je glavna junakinja znašla v skoraj brezizhodni situaciji sredi ničesar. In kako razmišljati, ko se znajdeš tam? "Neki muenchenski zdravnik mi je nekoč opisal svojo definicijo fitnesa: "Zmožnost upravljanja s samim sabo." Seveda je imel v mislih telo: da se lahko na primer ob požaru viseči na rokah rešimo po strehi. Jaz pa imam v mislih psiho: da hodimo po svetu brez strahu. In da pri tem vemo, da se je vedno nekako izšlo. … "Everything is okay in the end. If it's not okay it's not the end."" (Šanghaj)

Obleganje trgovcev v fake city. "Ne v resnici nisem ničesar kupila. Na koncu pa sem se vendarle za trenutek ustavila ob. "Hey lady, what do you want?" Morala sem se zasmejati. Kaj želim? Sijajno vprašanje, ki si ga pogosto zastavljam tudi sama." (Šanghaj)

"Če se Kitajcu nekaj zdi popolno reče ča bu dvo. V prevodu: "Ne manjka veliko." Popoln odnos do popolnosti." (Šanghaj)

"Nogavice je treba nositi poleti, celo v postelji. Za Kitajce so mrzle noge izvor vsega hudega, izvor vseh bolečin, vseh bolezni. In nogavice je najbolj nujno nositi ravno v veliki vročini, saj se takrat odprejo znojnice in zato v telo prodre mrzel zrak in tam naredi najnajvečjo škodo. Bolečine v hrbtu, glavobol: vse je ozdravljivo z nogavicami. Saj ne da se sama tega držim: samo povem vam." (Šanghaj)

Es gibt kein Bier auf Hawaii, Skrivnostni otok, Havaji 5.0 (Honolulu)

A love supreme (San Francisco)

Glavna junakinja piše, da je ena njenih čudaških strasti vezenje. "Všeč mi je počasnost, polovična, navzočnost, sanjarjenje, možnost, da lahko zraven poslušam radio ali preprosto samo razmišljam. Drugi se ukvarjajo z jogo ali hodijo v samostan na meditacijo, jaz pa vezem. Le da sem to pozabila." (London) Tudi jaz imam še nedokončano delo iz mojih malih dni. Prizor s punčko z bageto nekje v Franciji.

"Vedno mi je bil všeč citat Thomasa Alve Edisona, ki je šele ob desettisočem poskusu razvil uporabno žarnico: "Tudi prej nisem bil neuspešen. Odkril sem 9999 načinov, kako ne gre." To ni le dobro znanstveno načelo, temveč tudi zdrav življenjski nazor: Neuspeh je del poskušanja. Tako kot pravi Beckett: "Try. Fail. Tray again. Fail better." Nobena izkušnja ni zaman. Nikoli." (London)

"To je zdaj moje mesto, sem razmišljala, tukaj sem pristojna." (London)

SSKJ: pristójen ¹ -jna -o prid. (ọ̄) 1. ki ima z zakonom dano pravico in dolžnost opravljati kako (pravno) dejanje, odločati o čem: zbrali so se vsi pristojni organi; za reševanje teh vprašanj je pristojen delavski svet; skupščina je edino pristojna, da o tem odloča / poslati vlogo pristojnemu uradu 2. star. usposobljen, poklican: za presojanje umetnosti se ne čuti dovolj pristojnega 3. zastar. (z zakonom) določen, pripadajoč: spravil ga je ob pristojni delež ● biti pristojen v določeno občino nekdaj po zakonu, predpisih spadati vanjo; zastar. ti vozovi niso več pristojni za vožnjo primerni, ustrezni; zastar. ni imel pristojnega dovoljenja za vrnitev veljavnega, potrebnega pristójno prisl.: pristojno ceniti delo učiteljev; sam.: tako mislijo pristojni; pristojni so ga z zanimanjem poslušali ♪

Bill Nighty (London)

Søren Kirkegaard: »Življenje živimo vnaprej in ga razumemo za nazaj.« (Kodanj)

Rilke: "Tako mladi ste, tako pred vsakim začetkom in rad bi Vas prosil, kot najbolje znam, dragi gospod, da bi imeli potrpljenje z vsem nerešenim v svojem srcu in da bi skušali ljubiti vprašanja sama kot zaklenjene izbe in kot knjige, ki so napisane v zelo tujem jeziku. Ne sprašujte po odgovorih, ki vam ne morejo biti dani, ker jih ne bi mogli živeti. In zato gre, da vse živimo. Živite zdaj vprašanje. Mogoče se boste potem počasi, ne da bi opazili, nekega daljnega dne vživeli v odgovore." (Kodanj)

"Četudi to leto živim praktično na obvozu letnih časov, nič tako jasno in razločno ne reče jesen kot glasen plosk Ikeinega kataloga, ki pristane na predpražniku. Natanko v tistem trenutku sem dojela, da sta dve tretjini mojega potovanja za mano.

Po drugi strani pa: To leto sem začela s paniko petdesetletnice, da imam za sabo že več let kot pred sabo in je zato bolje, da pohitim z uživanjem dneva in stvarmi kot – aha, na primer s potovanjem okoli sveta. Panika je medtem minila. Odločila sem se, da imam še veliko časa. V tem letu in v tem življenju. Pravzaprav se šele začenja." (Kodanj)

Stefan Sagmeister: »"The power of time off: "Zakaj ne bi namesto običajne trodelnosti življenja na petindvajset let izobraževanja, štirideset let dela in dvajset let pokojnine pet let pokoja v rednih presledkih vrinili med delovna leta?"" (Tel Aviv) 

"Sich verfranzen" (Adis Abeba)

  

Don Williams, I'm getting good at missing you (Adis Abeba) 

Kevin Thornton (Adis Abeba)

Ob prihodu v svoje hamburško stanovanje opiše občutke vrnitve in sprejemanja domačega okolja in sveta. Postopoma. Če se vrneš po letu dni polnem vtisov, je gotovo drugače, kot če prideš domov po tritedenskem dopustu. Pa še takrat je potrebno postopno privajanje. (Hamburg)

""Zmerom bi morali poskušati, da gledate na stvari, tudi najbolj navadne, ki imajo videz, da so same po sebi umevno tukaj, z novimi, začudenimi očmi, z očmi novinca, kakor prvič," pravi pustolovec Felix Krull v knjigi Thomasa Manna. "Tako si znova pridobite presenetljivost, ki je zaspala samo ob sebi umevnem, in svet ostane mlad; sicer vse zaspi, življenje, veselje in začudenje."" (Hamburg)

Poletje brez moških

Siri Hustved

The Summer without Men. Ne naslov, ne naslovnica nista vzbudili prave predstave o vsebini knjige. Asociirali sta bolj na poletje, ko so se ženske sprostile brez moških. Morda osvobojene, lahko da tudi zapuščene, so si privoščile svoj svet, svoj žur. Tu v knjigi so bile zapuščene in na nek način osvobojene, a ni šlo za zabavo. Šlo je za iskanje razlage, življenja po svoje, v svetu žensk.

V tem življenju in iskanju pa avtorica nikakor ne ostaja na površini. Raziskuje z mnogo lastnega izkustva in literarnega znanja. Ena boljših knjig, ki sem jih zadnje čase dobila v roke. Tega, da je pisateljica norveških korenin žena Paula Austerja, sploh ni treba omenjati. Sama zase je izjemna.

Govori o doživljajih na meji, ko ne vemo, kaj se je zares zgodilo in kaj smo si morda umišljali. »»Škoda, da sem resnična, in ne morem v svojo hiško, da bi živela tam!« Spomnila sem se ga, v mojem spominu je oživel tisti mejni svet, ki se mu reče Skoraj, in se v njem sanje malodane uresničijo. Je mogoče, da so se moje lutke ponoči premaknile? Se je žlica samovoljno premaknila za nekaj milimetrov? Sem jo začarala s svojim upanjem? Resnično in neresnično kakor dvojček in njegov zrcalni jaz, tako blizu drug drugemu, da se je skozi oba pretakal živ dih. Tudi kanček strahu. Moral si otresti s sebe neprijeten občutek, da so se sanje izvile iz svojega ujetništva v snu, in se prebile na dnevno svetlobo. Si ne želiš, je rekla Bea, da bi se strop zamenjal s tlemi? Si ne želiš, da bi mogli….«

Ste se že kdaj zalotili, da nekomu, na primer svojim odraslim otrokom navdušeno razlagate o kakšni knjigi ali filmu. Ali misli, ki ste jo odkrili? In se ob tem spomnili, da je tudi vam kdaj nekdo želel nekaj priporočiti kar je odkril sam? In ugotovili ste, da je precej slajše, če neko knjigo, film, pesem ali misel odkrijete čisto sami. Torej prvič sami. Prav zato puščam moje otroke, da svoj svet odkrivajo sami. »Ko je zaprla knjigo, sem videla, da bere Jane Eyre, in za hip me je obšla zavist, zavist nad tem, da nekdo nekaj odkriva prvič.«

"Skrivni jaz", ki ga je glavna junakinja na tečaju poezije, ki ga je imela z nekaj najstnicami, uvedla kot "razkol med zunanjimi zaznavami in našim občutkom lastne notranje stvarnosti, nesporazume, ki včasih opredelijo naše odnose z drugimi ljudmi, omenila, da se večina ljudi zaveda svojega skrivnega jaza, da se družbeni jaz razlikuje od tega samotnega jaza in tako naprej." Torej razlika med družbenim in samotnim jazom.

Prav na tem tečaju so se dotaknile tudi občutij, "da lahko včasih kakšna manjša stvar, celo odpadek, pomeni zaokrožen svet občutkov.« Najbrž ste že med rečmi, ki jih že dolgo niste prijeli v roke, našli kakšen predmet, denimo igračo iz otroštva ali kamen s prodnate plaže, ki ste ga kot najstniki prinesli domov z morja. Ali pa kos obleke, suh list, ki ga je prinesel veter. In ta predmet vam je zbudil spomin na zaokrožen svet občutkov. Z nostalgijo. Kot, da ste spet tam, v svojem svetu izpred let.

Pisateljica razpravlja tudi o tem, "kdaj ena stvar postane druga? Kako naj to vemo?" Gre tu za snovne spremembe, značaj stvari? Podobno razpravo je imel Terzani, ko je razmišljal o tem, kaj vse lahko človeku odvzamejo, da gre še za istega človeka. So to snovne ali nesnovne stvari. Kje je meja?

"Materinsko poslušanje je posebne vrste. Mati mora prisluhniti in mora biti sočutna, vendar se ne sme popolnoma poistovetiti z otrokom." Pa smo spet pri odnosu do otroka. Vzgoji. Ko smo v tem položaju, nikdar ne naredimo stvari tako kot piše v priročnikih.

"Odpustiti je eno, pozabiti drugo." Res, pozabiti je težko. Tudi če odpustimo, nikoli ni več, ko je bilo.

O tem, kam nas pelje strast.

W.Shakespeare, Sonet 129, prevedel Janez Menart

Le tratenje moči v prepad sramote,
le to je strast; in ko se strast zaganja,
je podla, kruta, besna do togote,
pogoltna, verolomna, željna klanja;
za hipec bajna je, čez hip že slaba;
brezumno iskana, a ko zabesni,
brezumno mrzka - kot požrta vaba,
nastavljena, da žrtev poblazni;
v pogonu blazna, blazna je v posesti
in nenasitna, ko gre plen lovit;
v užitku slast, užita vir bolesti,
v čakanju radost, potlej bled privid.
Ves svet to ve, ne ve pa, kam ušel
bi tem nebesom, ki drže v pekel.

Še v originalu:

The expense of spirit in a waste of shame
Is lust in action; and till action, lust
Is perjured, murderous, bloody, full of blame,
Savage, extreme, rude, cruel, not to trust,
Enjoy'd no sooner but despised straight,
Past reason hunted, and no sooner had
Past reason hated, as a swallow'd bait
On purpose laid to make the taker mad;
Mad in pursuit and in possession so;
Had, having, and in quest to have, extreme;
A bliss in proof, and proved, a very woe;
Before, a joy proposed; behind, a dream.
All this the world well knows; yet none knows well
To shun the heaven that leads men to this hell.


V enem izmed intervjujev je Siri Hustved dejala: "Follow your own passion and curiosity, don't allow yourself to be told, what to think, what's good or what's great with the capital G, this can only mislead you. I think people have to learn from inside out not the outside in."

Analfabetka, ki je obvladala računstvo

Jonas Jonasson

Analfabeten som kunde räkna

S knjigo sem imela podobne težave kot s Stoletnikom istega avtorja. Zaradi nenehnega napletanja zgodbe humor izgubi moč. Še vedno me Paasilinna bolje vpotegne v zgodbo polno humornih domislic kot Jonasson, ki preveč obrača podobne misli in na vsake toliko strani spet postreže z novo. Knjigo sem zaenkrat odložila (102/509), ker sem iz knjižnice dobila drugo (naslednjo v blogu), ki sem jo prebrala na mah. Poleg tega se je analfabetki v knjižnici iztekel rok in jo moram vrniti. Se vrnem k njej, ko mi zmanjka čtiva.

Clara

Janice Galloway

Clara Schumman, mladost polna discipline in urjenja po očetovi taktirki (Wieck), življenje v Robertovi senci. Precej gosto pisana knjiga, ki terja kar nekaj koncentracije bralca. Knjigo sem morala vrniti v knjižnico, ko sem bila nekje na petini (95/526). Se spet vrnem k njej in kaj zapišem.

Darovi minevanja

Manca Košir

(Ksenija Malia Leban, Janko Bohak, Urška Lunder, Karel Gržan, Jasna Stošič, Ana Drevenšek, Tina Košir Mazi)

Knjigo sem poiskala, ko sem slišala zanjo, in ker sem že večkrat prebirala pisanja avtorice in so mi bila blizu. Branje se bo gotovo prileglo tistim, ki so v življenju izkusili tudi že kaj težjega, saj vedenje o tem, da se zgodi tudi drugim in tem, kako razmišljajo, kaj jim je v uteho in kako so sprejeli in naprej živeli s temi doživetji, pomaga. Pomaga pri raziskovanjih svojih doživljanj in pri tem, da uravnotežimo stvari v sebi. Zato tudi najbrž vsak bere knjigo drugače. Vsak išče in najde druge poudarke, druge misli in drug pomen. Vsak po svoje. In najbrž je raziskovanje (notranjega) sveta eden vzgibov branja.

Vsako dopisovanje v knjigi prinese nekaj posebnega. Velika vrednost tega pisanja je, da so dopisovalci pisma pisali iz sebe, na osnovi lastnih doživetij, večinoma takšnih, ki jim pravimo težja. Pisali so o strahovih, ljubezni, žalosti, veselju. Opisali so tudi, kako so se spoprijeli z življenjem, ki jih je težko preizkušalo. Zelo intimno. Morda nas napeljuje na misel Josipa Ostija, ki ga je avtorica citirala nekje med pismi. »Literatura, v kateri v pismih pričujemo  in osebnih spoznanjih, »posebno voajerstvo v intimni svet piscev.«« Nasploh so me pri branju precej bolj vpotegnili avtorji, ki so pisali svojo zgodbo, zgodbo iz sebe. Tako zapisane zgodbe so zaradi osebnega čustvenega naboja pisca precej bolj prepričljive.

Sem pa spet izbrskala nekaj misli, za katere pa ne velja, da so prav tiste, ki jih je (edine) vredno prebrati. To tudi ni moj izbor, so le misli, ki so me med branjem napeljale na to, da sem jih označila. Sploh pa takšno početje (izbiranje misli) v tako bogati knjigi ni preveč smiselno. Treba jo je prebrati celo, od začetka do konca in jo po tem imeti ob sebi. Za vsak primer, če bi jo še kdaj rabili.

Zanimivo je razmišljanje o tem, zakaj si nekateri želijo imeti nadzor, vladati.  »Poglejmo oblastnike najrazličnejših sort. Tiste, ki jim gre za moč, za nadvlado, za kontrolo in nadzor … Za obvladanje dežel in narodov, za oblast nad zaposlenimi, za manipuliranje s partnerji in otroki.  Ali pa samo za nadzor nad tem, kako bom pomila posodo in koliko časa naj bi vrela goveja juha. Strah jih je. Trepetajo za svoj prav, ker jim samo ta prav daje gotovost, da so živi. Grabijo oblast in denar, ker z njuno pomočjo občutijo moč nesmrtnosti, te strašne iluzije, ki pobija ljudi, uničuje zemljo in zrak, živali in rastline …« (s. 35, odst. 2). Večina tistih, ki se bori za pozicije, ima za seboj neke frustracije, nezadovoljstvo s seboj, nezmožnost, da bi svoj ugled gradili na lastnih dosežkih. Janko Bohak piše tudi o vzrokih za pretiranih reakcijah, ki prav tako izvirajo iz preteklih frustracij. »Vedno kadar se na zunanji dogodek odzovemo z nesorazmerno močno čustveno reakcijo, lahko sklepamo, da se je aktualna prizadetost zlila s potlačenim doživetjem neke zgodnejše, običajno otroške prizadetosti ali krivice«.

Razmišlja tudi o ljubezni do sebe in drugih. »Pozdravi nas lahko samo ljubezen do sebe. Ljubezen do drugih je tista, ki nam kaže, kako se ljubezen odraža, in nas uči, da smo zmožni ljubiti, a šele ko stopimo na pot ljubezni do sebe, se začne resnično zdravljenje.« In nekje piše tudi nekaj v tem smislu, da mora biti človek srečen najprej sam, potem bo našel svojo ljubezen.

Ne spomnim pa se točno, na kaj je namigoval tale citat. »Da sem eno, ker ločenosti in dvojnosti pravzaprav ni. Sveti so trenutki, v katerih to zmoremo ne le vedeti, temveč tudi v polnosti živeti.« Verjetno na enost duše in telesa?

Nekje med pismi je zapisana tudi sufijska modrost: »Tvoje je samo tisto, česar ne moreš izgubiti v brodolomu«. S tem se še pogosto ubadamo v drugi polovici življenja, ko smo spoznali, koliko nepotrebnih stvari smo si nakopičili okoli sebe. In te, kot pravi modrost, niti niso naše. In kaj smo sploh mi? O tem je razmišljal Terzani – ko našemu telesu izrežejo kakšen del, organ – smo to še mi? Koliko lahko izrežejo, da smo še mi?

 »V nerazvitih deželah umirajo ljudje – med njimi je največ otrok -, ker si ne morejo privoščiti vsote, ki je za nas drobiž. To pa ne pomeni, da si jaz ne bom nocoj privoščil piva za ceno enega življenja. Tragičnost našega časa je v odsotnosti sočutja do tistih, ki živijo le korak od naše udobnosti. Ali je čudno, da je boga težko zaznati v takšni zasmrajenosti.?« (Karel Gržan). Podobna razmišljanja najdemo v Opravičilu človeka, Karin CvetkoVahove ali pa v Hornbyevemu Kako biti dober.

»Mislim, da mora mati dvakrat roditi otroka. Prvič iz sebe in drugič od sebe; slednje je mnogo daljša mukotrpnost.« (Karel Gržan) Se strinjamo, čeprav je v teh časih, ko mladi nimajo toliko možnosti za zgodnjo osamosvojitev ta drugi porod še težji. Kaj jih naj kar postavimo na cesto brez vsega? Tudi časi so drugi, kot ugotavlja Tina Košir Mazi, ko razmišlja o tem kam pripeljejo družbena omrežja, tekmovalnost, sebičnost in hitenje zaradi tega vsega. »Zdi se mi, da vsakič, ko se pustimo ujeti v to zanko samopromocije, zgolj prispevamo k vedno bolj osamljenemu in odtujenemu svetu. Svetu, v katerem upehana resničnost ne uspe dohitevati vse bolj neživljenjskih zapovedi, zato so v zaskrbljujočem porastu depresija, angsioznost, izgorelost in kronična utrujenost, nespečnost, raznovrstne odvisnosti in motnje hranjenja. Kako se zoperstaviti takšnemu svetu? Mogoče tudi (ali celo predvsem) tako, da si pustimo biti človeški, da se trudimo biti iskreni in pristni. Če si to dovolimo, nas življenje nagradi na povsem nepričakovan način.« (394). Prav včeraj sem gledala zanimivo nemško oddajo Speed– Auf die Suche nach der verloreren Zeit. (Oddaja raziskuje največje paradokse moderne dobe in poskuša priti do dna njeni skrivnostni logiki. Hitrost in učinkovitost sta poglavitna cilja na skoraj vseh področjih življenja. Toda kam je izginil čas, ki smo ga zadnja desetletja prihranili z razvitejšo tehnologijo? Nenehen nemir in občutek, da mu zmanjkuje časa, sta pustila sledove tudi na voditelju oddaje Florianu Opitzu, ki nas bo popeljal na razburljivo in zabavno potovanje. Srečali bomo ljudi in spoznali kraje, ki nas bodo približali rešitvi skrivnosti. Za Opitza so resnični uporniki ljudje, ki so se uprli potrebi po hitrosti in ponovno odkrili počasnost.)

Na koncu pa še misel Arthurja Schopenhauerja, ki je bila povzeta nekje v knjigi. »Največja norost je žrtvovati svoje zdravje za dosego drugih življenjskih ciljev.«

Ameriška pastorala

Philip Roth

American pastoral. Rotha sem poiskala v knjižnici, ker ga imam že nekaj časa na spisku. Po prebranem Človeškem madežu. Sicer nisem iskala ravno Ameriške pastorale, pravzaprav sploh nisem iskala kakšnega specifičnega naslova. Bil je dan, ko nisem prišla v knjižnico z vnaprej pripravljenim spiskom knjig, ampak sem brskala po avtorjih, katerih kakšna izmed knjig se mi je že dobro brala. V obeh knjigah kot lik pisatelja nastopa isti Rothov alter ego Nathan Zuckerman.

Pisanje poseže globoko v nrav glavnih junakov, v vzgibe in vzroke, ki so krojili njihove značaje in njihovo ugibanje, zakaj se jim je življenje tako obrnilo. Protagonisti ameriške pastirske zgodbe so liki ameriškega sna, »lepote po ameriško«, z idealnim prvim dejanjem življenja (blesteči kot Kennedy) in ne srečnim koncem. »In to pri moškemu, ki mu je sreča padla v naročje, da bi se nato vse zasukalo popolnoma drugače. Niti najmanj pripravljenemu na tisto, kar ga je doletelo. Kako bi mogel vedeti, ob vsej svoji skrbno preverjeni dobroti, da je tveganje, če bi rad živel ubogljivo, tako visoko? Ubogljivost si vendar izbereš, kadar želiš zmanjšati tveganje. Lepa žena. Lepa hiša. V službi mu gre kot po maslu. S svojim težavnim očetom shaja solidno. Resnično si je ustvaril svojo različico raja in se ugnezdil v njej. Tako živijo uspešni ljudje. Dobri državljani so. Bog se jim smehlja iznad oblakov. Če se pojavijo težave. se prilagodijo. Nenadoma pa se vse skupaj spremeni in postane nevzdržno. Nič se ti ne smehlja od nikoder. In kdo se lahko tako prilagodi? Tu je človek, povsem nepripravljen na življenje, ki bi se zatikalo, kaj šele, da bi postalo neznosno. Toda kdo je sploh pripravljen na nevzdržen položaj, v kakršnem se slej ali prej znajde? Kdo je pripravljen na tragedijo in nedoumljivost trpljenja? Nihče. Človekova tragedija je v tem, da ni pripravljen na tragedijo – in takšna je tragedija slehernega človeka.« Shit. Raje spijem kakšen kozarček antioksidanta in pojem magdalenico.

Ali, kot piše nekoliko kasneje. »Ničesar ni mogel preprečiti. Ne zdaj, ne kdaj prej, čeprav je bil šele sedaj pripravljen verjeti, da izdelovanje prvorazrednih damskih rokavic v četrtinskih velikostih ni zagotavljalo, da bo obenem brezhibno ukrojeno življenje vseh, ki jih je imel rad.«

Če gremo še malo naprej, pa smo že pri smislu življenja. »Dojel sem najhujši nauk, ki ga ima na zalogi življenje – namreč, da je nesmiselno. In komur se primeri to, sreče nikdar več ne doživlja spontano. Zanj postane izumetničena in še za takšno mora plačevati ceno trdovratne odtujitve od sebe in svoje preteklosti.« Precej bliže mi je različica pogleda Douglasa Adamsa. In predvsem je z njo laže živeti.

Zanimiva je tudi misel, da imaš nekoga rad kot objekt. »Kot objekt – rad jo imaš kot usran objekt. Tako kot imaš rad svojo ženo.« To ni samo del ameriške lepote, ki jo srečamo v Stepfordu. Tudi pri nas se najde Stepford. Ne samo doma, tudi na delovnem mestu.

Ameriški junaki težkim izkušnjam navkljub ohranijo navidezno plitkost. Vsaj tako je mislil Nathan, ko se mu je Šved zaupal »Na ukaz nečesa, kar je presegalo njegove moči, se je davno tega zaustavil. Nekaj ga je davno tega spremenilo v poosebljeno plitkost. Nekaj ga je davno tega posvarilo: glej, da ne boš čemu nasprotoval!« Nathan ob Švedovi zgodbi poišče vzporednice s Tolstojevim Ivanom Iljičem, ki je vse življenje živel spodobno in cenjeno, na njegovi smrtni postelji pa ga je v muki agonije in groze prešinila misel: »Morebiti pa nisem živel, kakor bi bilo treba.« Morda že kakšna kriza srednjih let prinese podobna razmišljanja. Postavlja se torej vprašanje, kako je prav živeti oz. kako je živeti prav. In kaj smo v življenju naredili narobe, da se nam je obrnilo v neželeno smer. V bistvu je to srž proučevanja značajev, odnosov in dogodkov protagonistov romana.

Pisatelj se, tako kot v Človeškem madežu, ukvarja z umikom v samoto. Pa tudi s tem, ali se ubadati s tem, kako razumemo druge (ljudi). »Ampak kaj kljub temu storiti s to strašno pomembno temo sočloveka, s katere se neizbežno osuje pomen ki ji ga pripisujemo, in se v zameno navzame takšnega, ki je gol nesmisel, ker smo vi brez izjeme tako slabo oboroženi za prepoznavo notranjih procesov in nevidnih nakan druge osebe? Naj vse vsi po vrsti umaknemo, zaklenemo vrata in, podobno kot samotarski pisatelji, občepimo sami v zvočno neprodušni celici, v njej izoblikujem ljudi iz besed in potem trdimo, da so ti ubesedeni ljudje bliže resničnosti, kakor resnični ljudje, ki jih iz dneva v dan mrcvarimo s svojo nevednostjo? Stvar je taka, da v življenju ne gre zato, da bi ljudi pravilno razumeli. Pač pa življenje pomeni, da jih razumemo narobe. Tako pravzaprav prepoznamo, da smo živi: motimo se. Mogoče bi bilo najbolje, da nehamo razglabljati, ali ljudi razumemo prav ali narobe, in se kratko malo prepustimo toku. Toda kdor to zmore – ha, ta e srečen človek.«

Na zanimivi izkušnji z obletnico mature v kasnejših letih se Nathan (če ste brali površno, je to pisatelj) ukvarja tudi z drobnimi idejami, kako premagati strah pred smrtjo. »Pet minut po odhodu srečanja sem odstranil dvojni omot in pojedel vseh šest rugelachev, polžkov iz krhkega testa s sladkornim posipom, s cimetom obrobljene hiške pa so bile mikroskopsko okrašene z drobcenimi rozinami in sesekljanimi orehi. Med hlastnim goltanjem grižljaja za grižljajem sladičic, katerih mokasto razkošje – mešanica masla, kisle smetane, vanilje, smetanovega sira, jajčnih rumenjakov in sladkorja – obožujem že iz otroštva, sem morda upal, da bo Nathana zapustilo tisto, kar je, kot pove Proust, zapustilo Marcela v trenutku, ko je prepoznal »okus male magdalenice«: strah pred smrtjo. »Samo okus,« piše Proust, in … »nenadoma je zginilo občutje, da sem klavrno, naključju podložno in umrljivo bitje.« In tako sem pohlepno, lakomno jedel, ne da bi za hipec predahnil med volčjim požiranjem nasičenih maščob in ne da bi bil na koncu deležen vsaj delčka Marcelove sreče.« O tem (strahu pred smrtjo) sicer obširno razglablja knjiga pisem, ki jo že berem in bo naslednja na vrsti za tale blog – Mance Košir Darovi minevanja.

Pubertetna hči pravi staršu: »Zmeraj samo neki načrti. Zmeraj ti tvoji poskusi, kako poiskati najpametnejšo rešitev.« Že slišano. In še res je, da v življenju pretiravamo s svojimi predsodki, stereotipi. Morda zato, da bi čutili neko varnost za prihodnost, ki je negotova. Otroci nam velikokrat pokažejo ogledalo. Tudi pravi prijatelji. »Ti povem, kaj si? A ti kaj štekaš? Nekdo, ki vedno poskuša vse zgladii. Nekdo, ki vedno poskuša ostati zmeren. Nekdo, ki nikoli ne pove resnice, če meni, da bo z njo nekoga prizadel. Nekdo, ki vedno sklepa kompromise. Tak, i je vedno zadovoljen s sabo. Tak, ki vedno išče svetlo plat zadeve. Lepih manir. Tak, ki vse potrpežljivo prenese. Ki je vedno skrajno spodoben. Fant, ki ni nikdar prekršil pravil. Ubogaš vse, kar ti predpiše družba. Spodobnost. Spodobnosti se pljune v fris.« Je tudi vse kar počnete vi prežeto z vašo dobročudnostjo? Ste se tudi vi zamislili?

Tudi Roth se ukvarja s seboj kot pisateljem. Ne samo zato, ker je v svojih romanih tudi pisatelj, tudi zato, ker razglablja o tem kako pisati. Citat iz njegovega prvenca Zbogom Columbus (v prevodu Zdravka Duše) nam je podarila prevajalka Miriam Drev (mimogrede čestitam za prevod pastorale!), v spremni besedi. »Svojih bralcev se hočem polastiti, medtem ko berejo – in, če mi le uspe, se jih polastim na načine, na kakršne se jih drugi pisatelji ne morejo. Nato jih spustim, da se vrnejo v svet, kjer si vsi drugi prizadevajo, da bi jih spremenili, prepričali, premamili in jim zavladali.« Prehod med bralnim svetom in realnostjo je. V besedi iščeš vzporednice z realnim svetom in iz knjig se učiš, kako se laže spoprijeti z življenjem.

Duke Ellington,Caravan 

Spet en predlog blog za bralce. Meni je (ravno) prav, da se spomnim.

Bralni blogi (medblog)

Ali kot jih nekateri imenujejo: Literarni blogi. Najprej sem pobrskala po slovenskih. Našla sem "Hermionin literarniblog", blog "Neusmiljeno berem" v članku v Delu z naslovom Knjižni molji, pa je omenjen še Knjižni koktajl. Z veseljem berem blog Mance Košir, ki ima tudi različico na portalu rtvslo.

Sicer pa je dobrodošla spletna stran, ki jo ustvarjajo slovenski knjižničarji "dobreknjige.si".

Opažanje o citiranih odlomkih knjig. Na bolj ali manj večini spletnih strani ali blogih, kjer  je zaslediti odlomke iz knjig. Dobila sem občutek, da so ponekod izbrani bolj naključno, kot pa z namenom, da bi potencialni bralec dobil občutek o knjigi. No, saj tudi iz mojih blogov, ki so namenjeni bolj (mojemu) spominu na knjigo in zato ne opisujem zgodbe ali česa podobnega, je kaj težko razbrati, za kaj v knjigi gre. Vsak po svoje. Kakor povsod v življenju.

bralni blog, literarni blog

Na cesti

Jack Kerouac

On the road

Kerouaca sem poiskala, ko sem v več nedavno prebranih knjigah (ali pa sta bili le dve?) zapazila, da so ga avtorji spoštljivo omenjali, sklepati se je dalo, da ima pri njih skoraj kultni pomen.

Potovanja (po cesti) niso samo rdeča nit zgodbe, so tudi filozofija junakov, ki živijo z dneva v dan, rešujejo trenutne težave, brez razmišljanj (in strahu), kaj bo v prihodnosti. To ni način življenja, ko si zaradi negotove prihodnosti poskušamo zagotoviti gotovo sedanjost, zato smo za vsak primer previdni in poleg tega še dajemo nekaj na stran za prihodnost (nekje sem ta teden prebrala, da bi si do svojega 35 leta morali dajati na stran po 100 evrov na mesec). Torej, življenje za trenutek, uživanje v seksu, drogah in glasbi, to pot ne v rockn'rollu, ampak v jazzu štiridesetih. Za glavne junake zgodbe je cesta življenje "Z veliko mero trapastega olajšanja so naju ti ljudje spustili iz avta na vogalu Sedemindvajsete in Federala (op. Denver). Svoje zdelane kovčke sva spet nakopičila na pločnik; čakale so naju še daljše poti. Pa nič zato, cesta je življenje." Njihovo življenje je izven štirih sten, je zunaj: "Zato se moram zdaj, pa prav v tem trenutku, obleči, natakniti hlače, se vrniti v življenje, s tem mislim v zunanje življenje, na ulice …."

Še eden izmed romanov, ki sem jih prebrala v zadnjih letih, se dogaja na ameriških cestah. Mc Cormackova Cesta. Le vzgibi potovanja, tokrat hoje, so v apokalitičnih časih povsem drugačni. Tam je šlo za golo preživetje.

Nisem si tudi predstavljala, da so čez lužo v sredini štiridestih prejšnjega stoletja mladi živeli tako dekadentno življenje, brez ciljev v življenju (a jih je sploh smiselno imeti?). Resda so protagonisti zgodbe bolj iz umetniških krogov (pisatelj, glasbeniki, ljubitelji žensk), a kljub temu način življenja in  doživljaji junakov bolj asociirajo na nora šesteseda in sedemdeseta, ne pa na leta tik po drugi svetovni vojni.

Tudi večkratna potovanja iz zahoda na vzhod in nazaj po različnih poteh niso imela vzgiba v  kakšnem dolgoročnem življenjskem cilju. Pravzaprav je vse poti spodbudilo globoko prijateljstvo glavnega junaka, pisatelja Sala Paradisa (Jack Kerouac) z Deanom Mortiartyjem (Neal Cassady). Saj vemo, da so prijateljstva iz otroštva in mladosti najbolj trdna. Četudi se ne vidimo desetletja, lahko takoj po ponovnem snidenju vzpostavimo pristen stik in se pogovarjamo o vsem. Kot, da vseh tistih vmesnih let ni bilo. In kako je svojega prijatelja imel pisatelj dejansko rad, se bere v zadnjem odstavku knjige. "Večernica zahaja in razliva svoje bleščeče žarke po preriji tik pred prihodom popolne noči, ki blagoslavlja zemljo, temni vse reke, zastira vrhove in zagrinja skrajne obale vase in nihče, nihče ne ve, kaj se bo zgodilo z njim, razen izrabljenih fraz o staranju, takrat mislim na Deana Moriartyja, mislim celo na starega Deana Moriartyja, očeta, ki ga nisva nikoli našla, mislim na Deana Moriartya."

Pri vseh teh potovanjih pa je šlo bolj zato, kako prebiti čas. No, mladi fantje so že v rosnih letih prišli do bivanjskih spoznanj, do katerih v današnjem času pridejo šele ženske v šestdesetih. Bojda tudi moški (več o tem si lahko preberete v Rothovi Ameriški pastorali). Bolj važno je biti (uživati v stvareh zase), kot venomer nekaj delati (početi za nekoga).

Kot je prebrati na 163 strani, vse življenje iščemo prenatalno blaženost. "Tisto po čemer hrepenimo vse svoje žive dni, zaradi česar vzdihujemo, stokamo in prenašamo najrazličnejše prijetne slabosti, je spomin na nekakšno izgubljeno blaženost, ki smo jo namreč izkusili v maternici in jo lahko ponovi (čeprav to neradi priznamo) samo smrt. Ampak kdo hoče umreti?«

Zanimiv opis izkušnje prehajanja membran. Po ogledu filmov v nekem lokalnem kinu je avtor zapisal: "…sva bila povsem prežeta z nenavadnim sivim mitom Zahoda in čudnim mračnim mitom Vzhoda. Ta strahotna osmozna izkušnja je odtlej v moji podzavesti samodejno narekovala vso dejavnost."

Občutje ob prebujanju je lepo zadel, ko je napisal, da so misli prebujajočih "še tope in prazne od spanja."

Kot piše v wikipediji, je Kerouac končni osnutek tega avtobiografskega romana bojda spisal v 20 dneh (že prej je imel nekaj osnutkov), ko ga je njegova žena Joan oskrbovala z bezendrinom, cigaretami, grahovo juho in kavo. Pred začetkom tega končnega pisanja je Kerouac narezal papir na dolge trakove v širini pisalnega stroja in jih je skupaj zalepil v 37 metrov dolgo rolo, tako da mu ni bilo treba menjavati papirja v pisalnem stroju.

Glasbena spremljava ob branju knjige: Billie Holiday,Lover man; Mañana (the window she is broken and the rain is coming in); Dexter Gordon in Wardell Gray, The hunt George Shearing; Slim Gaillard  ;

Zemljevid štirih potovanj po cesti

Spet en predolg blog.

Vrnitev

Dulce Maria Cardoso

O retorno

Knjiga se bere kot nepretrgana misel ali morda melodija besed iz katere se lahko začuti mehkobo izvornega jezika. Neko posebno mehkobo, ki jo lahko v pisanju dobita portugalščina ali španščina. Podobno se bere Marqueza v več njegovih delih, ali pa Vargasa v Zeleni hiši. In to, da mehkobo povezanih besed začutimo tudi v slovenščini, gre seveda hvala prevajalki. Osnovna zgodba romana je enostavna, razlaga doživljanje vrnitve, spremembe, z veliko podrobnostmi, ki vplivajo na čutno dojemanje dogodkov in okolja, se pa s prepletanjem spominov iz preteklosti še dodatno pojasnjuje junakovo zaznavanje sedanjosti.

Veliko vlogo v zgodbi vrnitve je glavnemu junaku igral hotel v katerega so se nastanili z družino. Poleg mnogega na kar se je moral navaditi v novem socialnem okolju, je bil tudi hotel, ki naj bi igral vlogo novega doma, ki pa to najbrž nikoli ne bi mogel biti. Ne samo zaradi dejstva, da je Angoli imel pravi dom, tudi zaradi mnoštva občutenj, ki jih je v njem sprožalo novo socialno okolje in okoli katerih je bilo težko urediti misli.«Pogrešam čas, ko je pomenilo pokaditi cigareto, samo pokaditi cigareto. Nič drugega. Moram biti zmožen ponovno misliti in čutiti samo eno stvar naenkrat. Soba je lahko dom in ta soba z balkonom, s katerega se vidi morje, je naš dom, dokler ne bomo šli v Ameriko.«

Hotel v katerem so bivali v Estorilu, me je spomnil na tistega, v katerem sem bila pred slabimi dvajsetimi leti nad avenijo Marginal. Tudi tisti je bil visoka stavba, neposredno nad avenijo, ki teče ob obali Estorila. Ne spominjam se natančno, če je nekje vmes še železniška proga, ali pa se konča prej, na železniški postaji medmestnega vlaka, ki Estoril povezuje z Lizbono. Sobe so bile nepravilnih oblik in nekatere so imele ozke balkone, na katerih je bilo moč zvečer spiti kozarec portovca z bolo de chocolate. Tudi lokale z modrimi neonskimi lučmi je bilo videti, kot je opisano v tem romanu, pa tudi tam preko avenije so bile visoke skale, preko katerih so se junaki prebijali do morja. In morje je bilo tudi za naše pojme takrat hladno. Portugalci so se sicer namakali v svinčeno sivih valovih Atlantika, mi pa smo bolj ko ne oblečeni sedeli na skalah ob obali in opazovali »licht und schatten«, kot je bila opisana atmosfera teh krajev v nekem nemškem vodiču, ki sem ga imela takrat s seboj. V Estorilu sem bila potem še enkrat, v nekem večjem hotelu, kjer pa se je zaradi udobja izgubil čar neposrednega stika z estorilsko okolico.

V knjigi je veliko tehtnih razmišljanj, bolj pomembnih od tistega o sesalniku, a kljub temu sem se odločila, da jo izpostavim, ker je značilna za prejšnje obdobje, ko so gospodinje veliko vzorov našle pri ameriških. Del ameriškega sna, sanj o lepšem življenju, ki napeljujejo na gospodinje, kot so jih imeli v Stepfordu, pa tudi za odsev povezovanja sveta v enovito celoto z gospodinjskega vidika. »Sesalnik so bile sanje, ki jih mama ni nikoli pozabila, nobena soseda ni imela niti ni hotela imeti sesalnika, metla in smetišnica sta dovolj, da počistimo hišo, meta, smetišnica in seveda zamorka. Ampak mama ni hotela biti takšna gospodinja kot sosede, hotela je biti gospodinja kot tiste v filmih, kot tiste, ki so imele sesalnik in predpasnik brez madežev, ki so pile kavo sede za visokimi pulti neomadeževanih kuhinj. Tudi mama je želela takšno kuhinjo, kuhinjo z oknom nad koritom, skozi katero je videti trato, ki jo možje kosijo ob nedeljah dopoldne, hotela je zajtrke z jajci in klobaso, narezano na koščke, in testene kroglice, ki so bile videti slastne in za katere mama ni vedela recepta. Sesalnik je bil glavni lik teh tako popolnih sanj.« »Sprijaznila se je, da je gospodinja kot sosede, in zato naša dnevna soba ni imela tapet z rombastim vzorcem in med pohištvom v mamini in očetovi spalnici ni bilo postelje in ultrapasa, katere se držita nočni omarici, ni imela pohištva kot iz vesoljske ladje, kot ga imajo Američanke.« Torej sesalnik, ki je prispodoba za neko varnost v mirnem, urejenem okolju. Vizualno varnost,  varnost v predstavah življenja, ki ni realnost. Enako okolje, s kuhinjo, sesalnikom in rombastimi tapetami lahko najdemo tudi v ameriških filmih, ki so se bolj poglobili v medosebne odnose, socialno okolje in ekonomsko stvarnost, kajti v teh zapisih sem dobila asociacijo na krožno cesto. Krožno pot, ki se družini v tej knjigi dejansko zgodi. Prišli so ponovno na začetek, ki pa je za razliko od prvega nespodbuden. Pri prvem so imeli nedolžne sanje o prihodnosti, ki pa se dvakrat v življenju težko ponovijo.

Kot običajno nisem pisala o zgodbi knjige, uravnoteženo o celoti, o vseh prebliskih. Moji blogi namreč niso kakšna recenzija knjig, pišem bolj zato, da se jih spomnim.

Na koncu naj napišem še, da me je na Portugalsko spomnil tudi grafični vzorec v notranjosti knjige, med ovojnico in besedilom. Spominja na azulejos, ki v Lizboni nenehno povezujejo vizualne predstave z miselnimi.

Še en krog na vrtiljaku

Tiziano Terzani

Un altro giro di giostra

Knjigo so mi priporočile prijateljice. Kar nekaj časa sem odlašala in je nisem poiskala v knjižnici, ker je v kratkih opisih pisalo, da gre za bolezen in iskanje zdravljenja. Saj veste, bolje je brati o pozitivnih stvareh, tudi zaradi tega, ker berem, da bi se dobro počutila, da bi mi branje sprožilo neko notranje zadovoljstvo in pozitivne vzgibe. In za poletne počitnice, ko naj bi se odpočila od vsega, kar se je kopičilo med letom in si napolnila baterije, si nič kaj ne želim kakšne knjige, ki me bi potolkla. Potem, ko so bile počitnice mimo, pa sem se ojunačila in jo vzela v roke. Takole na splošno, lepo sta se brala prvi in zadnji del, vmes pa je bilo preveč vsega, tako da sem določene dele prebrala z manjšo osredotočenostjo, kakšne bolj po diagonali.

V prvem delu avtor spodbudno piše o sprejemanju bolezni. »Vemo, da doleti veliko ljudi, vendar nikoli ne pomislimo, da bi doletelo nas.« Opisoval je, da je včasih zjutraj, brž ko je vstal, začutil senco depresije, je pa bil le temen odtenek, ki je hitro zbledel in ni bil tako močan, kot v nekem trenutku življenja, ko se je počutil, kot da je v grozljivi črni luknji s težo sveta na ramenih in obseden z občutkom nekoristnosti. Razlika med svetovoma bolnih s svojo logiko in prednostmi, bolečinami, ritmi in predvsem neko posebno zaznavo časa. In svetom zdravih z njihovimi načrti, željami, časovnimi roki in gotovostmi glede prihodnosti. Takrat je živel sam v nekem stanovanju v New Yorku, je poleg tega, da je veliko razmišljal, tudi skozi veliko opazoval življenje na ulici. Ko je iz okna opazoval »gledališče življenja« in mu je tisto okno mesece »delalo družbo«. Iskal je oprijeme, da bi razumel in se sprijaznil s situacijo. Našel je tudi stihe korejskega zenovskega meniha iz prejšnjega stoletja:

Ne prosi, da bi bil odličnega zdravja,

bilo bi pohlepno.

Naj bo trpljenje tvoje zdravilo

in ne pričakuj ceste brez ovir.

Brez tega ognja bi luč ugasnila,

izkoristi nevihto, da se osvobodiš.

Nasploh pa je v knjigi veliko razmišljanj o povezanosti sebe z okolico, telesa z duhom, poznavanju sebe, življenja, naravnih pojavov in sveta nasploh, religijah, videnju sebstva, jazu in stvarnosti.

Na primer, zanimivo je razmišljanje o tem, da lahko kuhar da naboj hrani. »Nekateri Indijci – najortodoksnejši brahimi na primer – se hranijo samo s tistim, kar pripravijo sami, iz posod, ki so jih pomili sami: drugi so prepričani, da je izbira kuharja duhovnega pomena. Menijo, da tisti, ki pripravlja hrano, vnaša vanjo, tudi nezavedno, svoj vpliv, in če je kuhar človek z nizkotno dušo, vnese vanjo negativni naboj, ki neogibno preide v jedca. Z znanstvenega stališča je to nesmiselno, kajti nobena znanost ne more preveriti obstoja tega negativnega naboja in tudi ne izmeriti njegove moči, toda nekateri ljudje vseeno verjamejo, da je tako.«

Razmišlja o znanosti in o svetu, kjer vse temelji na tehtanju, odkrivanju zakonov, razčlenjevanju vidikov pojavnosti sveta in razlagah, ki razložijo vse, ne da bi na koncu razložili karkoli. Torej se znanost ukvarja le s tistim, kar je očitno in preprosto, kar zaznavamo s čutili, ker se ne more ukvarjati s čustvi in tistim, kar nezaznavno spreminja življenje vsakega od nas, kot je ljubezen, na primer, ali svet vseh, kot je pohlep. Zaradi tega tudi vede, kot so ekonomija, ki zgolj na osnovi merljivih kazalcev in modelsko postavljenih predvidevanj, ne morejo predvideti dogajanj (op. ta stavek sem napisala drugič, po desetih dneh, ker mi je, zanimivo, pri njem ugasnil prejšnji računalnik). Pravi tudi, "da rešitev za človeške težave ne more biti razumska, saj je prav razum izvor velike večine teh težav."

Če se navežemo še na zgoraj omenjeni pohlep, Gandi je dejal, da "ima zemlja dovolj za potrebe vseh, ne pa za pohlep vseh."

Veliko razmišlja tudi o bolezni in zdravljenju. Menil je, da mora zdraviti samega sebe, namesto, da bi pričakoval, da ga ozdravijo drugi.

Zanimive so tudi teorije (Sheldrake), da lahko neživa ali pa živa narava pridobi nek »spomin«, s časovnim in prostorskim kopičenjem izkustev na daljavo. Z znanstveno nepojasnjenimi vzročno posledičnimi dogodki je povezana tudi teorija kaosa, po kateri ima najneznatnejši dogodek na enem koncu sveta lahko katastrofalne in nepredstavljive posledice na drugem koncu.

Ko smo bili že pri času, je zanimiva tudi percepcija časa v Indiji, kjer ga »ne zaznavajo kot premočrtnega, zato preteklost, sedanjost in prihodnost nimajo take vrednosti kot pri nas. Glede na to, da se vse ponavlja in napredovanje velja za čisto iluzijo, napredek ni cilj človeškega delovanja.« Tudi filozofija sprejemanja dogajanja je v tej deželi nekoliko drugačna. "V Indiji se prilagodiš, sprejmeš in kmalu zaživiš po logiki, da ni nič zares dramatično ali grozljivo pomembno. V resnici se je tako ali drugače velikokrat zgodilo in jasno je, da se bo v prihodnosti še velikokrat."

Razpravlja tudi o tem, da je hitenje postalo naš življenjski slog. "Živimo, ne da bi bili pozorni na življenje. Spimo in se ne menimo za sanje. Samo pogledamo na budilko. Zanima nas le čas, ki mineva, in odlagamo na pozneje, kar bi v resnici radi. Pozornost usmerjamo na potem, ne na zdaj. Zlasti v mestih čas mineva brez trenutka razmisleka, brez enega samega trenutka tišine, ki bi uravnovesil nenehno hitenje. Skoraj nihče nima več časa za nič. Niti zato, da bi se začudil, zgrozil, bil ganjen, se zaljubil, bil sam s seboj. Se vprašal, ali ga to hitenje osrečuje." Morda pa je prav s tem hitenjem, polnim drobnih opravkov, ki morda sploh nimajo smisla, lažje živeti? Saj prav delo, zaposlitev razuma osmisli življenje. Bolje tako, kot da bi se spustili v brezplodna razmišljanja o nevzdržnosti bivanja, kar zapelje v "brezvoljnost in občutek, da se ne splača ničesar narediti, da se nič ne spreminja, da je bilo že vse narejeno, videno, preizkušeno, da se torej ne splača ničesar lotiti." Takšno stanje pa povečuje stanje negotovosti, ki jo nekateri "prikazujejo kot obliko svobode, lažne svobode", in čakajo, da "bo rešitev padla z neba." Z zahodnjaškim načinom življenja povezuje tudi neškodljivo norost – disociacijo. "Nihče se nikoli ne počuti dobro v svoji koži, nihče ni zadovoljen s tistim, kar je, in s tistim, kar počne. Nikoli ni nihče srečen, da je tam, kjer je."

Indijski modreci pravijo tudi, da "se nikoli ni dobro vračati v preteklost niti poskušati, da bi spet ujeli srečo in ponovili trenutek včeraj doživetega vesela." Nisem povsem prepričana, če nam spomni na vesele trenutke včasih ne polepšajo kakšnega bolj sivega dne.

Ko smo že pri dimenziji časa pa je zanimivo tudi razmišljanje o času v delu življenja, ko ne ustvarjamo več. "Ne potrebujem več časa. Naredil sem že vse, kar sem želel narediti. Čas, ki mi preostaja, je čas za druge. Tudi ti se približuješ starosti, ko boš svoj čas lahko namenjal drugim."

Zaradi svoje bolezni se je srečeval tudi z depresijo. Eden izmed vzhodnjaških modrecev mu je dejal, "da je depresija predvsem zahodnjaška bolezen. In razlog je v pretirani zahodnjaški navezanosti na stvari. Obsedeni ste od njih. Izgubite pero, na primer, in odtlej ne mislite na nič drugega kot na izgubljeno pero, ne da bi si rekli, da pero nima nikakršne vrednosti, da je mogoče pisati tudi s svinčnikom. Na Zahodu se preveč obremenjujete z materialnimi stvarmi."

Govori tudi o nepogrešljivosti tišine. "Čudovita, tista tišina! Pa vendar se je izogibamo, skoraj bojimo, morda zato, ker jo istovetimo s smrtjo. Nič več nismo navajeni molčati in samovati. Če se znajdemo pred težavo, nas preplavi tesnoba, ki jo najraje preženemo s hrupom, pomešamo se v množico, namesto da bi se oddaljili v tišini in razmislili. Napaka, kajti tišina je človekovo izvirno izkustvo. Brez tišine ni besede. Ni glasbe. Brez tišine ne čutimo. Samo v tišini se je mogoče uglasiti s samim seboj, spet najti stik med telesom in vsem onstran."

Piše tudi o tem, da življenja brez težav ni. Torej, da so težave sestavni del življenja. "Ko ga je nekdo vprašal, ali je možno stopiti v življenje, neobremenjeno s težavami, je odgovoril, da ni življenja brez težav – igra je taka."

O načinu sedanjega življenja, ko mlade imenuje kot »mlade, lepe in neizprosne – novo raso, ki je odrasla v telovadnicah in se hrani v Vitamin shops (in, ki ne zna več živeti z naravo, ne poiskati naravne hrane).

Piše tudi o tem, kaj je prava umetnost. O tisti resnični, ki privre iz duše in je zato tako pomembna v našem življenju. »Umetnost nas tolaži, tolaži, dviga, usmerja. Umetnost nas zdravi. Nismo samo tisto, kar jemo in zrak, ki ga dihamo. Smo tudi zgodbe, ki smo jih slišali, pravljice, s katerimi so nas uspavali v otroštvu, knjige, ki smo jih prebrali, glasba, ki smo jo poslušali, in čustva, ki so nam jih prebudile slike, kipi, pesmi.«

Malo nam olajša razumevanje dometa večine tudi z razlago, kako priti do resnice."Resnica ni mnenje večine. Večina lahko izvoli vlado, ne more pa odločati, kaj je resnica." Torej, tudi če nekdo prepriča večino o tem, kaj naj bi resnica bila, resnica to še ni. Da nam tudi predstavo o razsežnostih resnice. "Resnica je kot lepota. Nima meja. Ni je mogoče ujeti v besede in oblike. Resnica je neskončna."

Zelo pronicljiva je tudi opazka o nekaterih ljudeh, ki so izgubili kompas za kaj so bili najeti. "Izpustil sem eno svojih običajnih zbadljivk o neizmerni ošabnosti nekaterih državnih funkcionarjev in njihovih soprog, ki uporabljajo svoje države, da predstavljajo sebe, namesto da bi uporabljali sebe za predstavljanje svojih držav."

Razpravlja tudi o povsem aktualnih posvetnih dogajanjih, ki jih povzroča globalizacija in o tem, da je vsaka stvar najboljša tam, kjer je nastala. Saj veste češka Beherovka, ki ste jo z zadovoljstvom zvrnili v Pragi in zato ob odhodu na letališču kupili steklenico za domov, je ostala nedotaknjena v omari s pijačami. "V teh dneh premleva o zamisli, da bi tisto, kar človek izdela, moralo ostati na njegovem, ozemlju, kajti prevoz, deteritorializacija, odvzame izdelku notranjo vrednost in jo nadomesti s komercialno. To se zgodi Budi, ki ga odnesejo iz burmanskega svetišča in prestavijo v zahodnjaško dnevno sobo. Meni, da globalizacija, ki prenaša predmete vsenaokoli, ustvarja veliko zmedo in je uvod za katastrofo. Dodam, da svoje prispeva tudi množični turizem, ki vozi ljudi vsepovsod." Upam, da te misli ne veljajo za preseljevanje ljudi, ki jim pretijo vojne grozote.

Tudi Terzani dobi asociacijo na On the road Jacka Kerouaca. Zdaj pa je že zadnji čas, da vzamem v roke tudi to knjigo.

Kot del indijskega obroka omenja tudi rastlino obrad (verjetno Andropogon sp.), ki pa je med guglanjem nisem uspela zaslediti med užitnimi divjimi.

Kaj nam torej ostane za konec? "Reke ne porivaš, teče sama od sebe."

Klovnovi pogledi

Heinrich Böll

Ansichten eines Klowns

V rokah sem imela izvod iz zbirke Vrhunci stoletja, kjer je uporabljen majhen font z majhnimi razmiki med vrsticami. Načeloma mi je takšne knjige teže brati, tako zaradi vidljivosti besed, kot tudi zaradi gosto natisnjenih strani. Je pa knjiga zato manjša in lažja in jo je bolj enostavno tovoriti s seboj na dopust in vsak dan na plažo.

Roman je pisan bolj kot notranje doživljanje glavnega junaka – razčlenjevanja dogodkov iz preteklosti, ki pojasnjujejo njegov položaj v sedanjosti. Bolj kot nit razmišljanja, dialogov skoraj ni. Vzdušje v knjigi ni spodbudno, prej pesimistično in mračno, a jezik in besede lepo vodijo bralčev tok razmišljanj, zato jo je lepo brati. Je ena izmed tistih, ki vleče med svoje strani, da jo željan bereš do konca. Morda tudi zaradi lepo tekoče slovenske besede (dobrega prevoda) in izbire čudovitih manj rabljenih besed, kot je na primer »drobnost«. »Da se tako dobro spominjam drobnosti, še ni poroštvo«… Po SSKJ gre tu za podrobnosti, nadrobnosti ali pa to, kar je manj pomembno ali nepomembno.

Razmišljal je o tem, kaj je vsakdanjost in kako je to povezano s počenjanjem reči. »Mogoče sem prvič doživel, kaj je vsakdanjost: da moraš počenjati reči, pri katerih ni več odločilno, ali te mikajo.«

Tudi o blaženju čutnosti, ki so jo predlagali duhovniki v internatu. »Zamisel, da bi kdo blažil mojo ali kako drugo čutnost, se mi je studila.«

Ste se že kdaj znašli v položaju, da ste se začeli pogovarjati z nekom, ki je popreje izgledal prav živahen, ko pa se je začel pogovarjati z vami je začel (verjamemo, da nenamenoma, instinktivno) zehati. Verjetno je le prikrival kakšno svoje stanje, a kljub temu ste najbrž to subjektivno doživeli. Oče glavnega junaka pač ne, motilo ga je, če se človek ne kontrolira. »Zmerom je bil užaljen, kadar človek ne pazi nase, in moje zehanje ga ni bolelo subjektivno, temveč objektivno.«

»Lepota njegove žene je tiste vrste, pri kateri človek ne ve, ali je živa ali samo navita. Ves čas, ko sem sedel zraven nje, me je imelo, da bi jo prijel za laket ali za ramo, ali za noge, da bi ugotovil, ali ni vendarle lutka. Ves njen delež pri pomenku sta sestavljala dva izraza, »Ah, kako čedno« in »Ah, kako ostudno.« Najprej se mi je zdela dolgočasna, potem pa me je prevzela in pripovedoval sem ji vse mogoče, kakor človek meče novce v avtomat – samo zato, da bi odkril, kako se bo odzivala.« O stepfordskih ženskah, ki jih mrgoli okoli nas. Če ne gre za pozo doma, pred možem, pa lahko gre tudi za vzorec obnašanja na delovnem mestu, ko nekdo želi ugajati in se stopiti z okoljem.

Pri nekaterih ljudeh pa se primeri, da odnos in obnašanje do soljudi spreminjajo glede na njihov položaj v družbi. Do tistih, za katere ocenijo, da so nad njimi so izjemno prijazni, udvorljivi ali celo hlapčevski. Do tistih, ki so niže na družbeni lestvici pa arogantni in oholi ter prav nič prijazni. Dogodi se celo, da do istega človeka v različnih položajih uporabijo obe skrajnosti odnosa, ne glede na to, ali mu je (ta človek) v življenju želel in počel dobro ali slabo. Tudi glavni junak romana je zaznal to anomalijo. »Glasno je rekel: »Dober večer, gospod ravnatelj, dober večer,« in odložil slušalko. Nazadnje mu je glas zvenel hudobno hlapčevsko.«

O enkratnosti in doživljanju trenutkov. »Trenutkov ne moremo ponavljati in jih ne sporočati drugim.« Po piščevih besedah je namreč zgrešeno že, če govoriš o takih trenutkih ali če jih skušaš ponoviti. »Trenutke je treba puščati in jih nikoli ponavljati.«

O tem, kako dobro je kopanje. »Kopanje je skoraj tako dobro kot spanje, kakor je spanje skoraj tako dobro kot delati »stvar«. Ko boste v kadi, pa si zapojte Tantum ergo. 

Projekt Rosie

Graeme Simison

The Rosie Project. Na res domiseln in duhovit način je predstavljeno doživljanje z vidika človeka z auspergerjevim sindromom. Po prebrani zgodbi gotovo laže razumemo kaj se dogaja ljudem, ki imajo po eni strani posebne sposobnosti, po drugi pa ne zaznavajo čustvenih odtenkov drugih, ne morejo razbirati izrazov na obrazih drugih, niso sposobni empatije niti čustvovanja, kaj šele ljubezni. Zaradi tega imajo tudi težave, če bi se želeli obnašati, kot »običajni ljudje«. Če se ne držijo svojega reda, imajo občutek da je njihovemu življenju zavladal kaos, ki jim moti logično razmišljanje, in da jim stvari uhajajo iz rok. Problem je namreč, ker se čustva ne skladajo z logiko. Pri glavnem junaku sem že na začetku branja dobila asociacijo na Sheldona in si ga vizualizirala v tej podobi. Lahko bi bil tudi Forest Gump.

Štetje minut se je nekako naključno¿ ujelo s enakim pristopom načrtovanja moje poti do ladje za kraj, kjer sem knjigo prebirala. In s pogledom fanta iz Sarajeva, ki sem ga na tej na minute razdeljeni poti spoznala in je dejal, da na svojih poteh ne računa časa. Kolikor rabi, pač rabi. In to je tudi prava filozofija za življenje sploh, posebej pa še na dalmatinskem otoku pešcev, kjer vse poteka počasi in je občutek časa bolj relativen (razen ob 12 v baru na obali).

Prijatelji so glavnemu junaku dajali nasvete, kako se obnašati, da bi lahko preživel veliko časa v družbi ene osebe. »«Trudi se jo poslušati,« mi je svetovala. »Če ti postavi nerodno vprašanje, jo vprašaj, zakaj jo to zanima. Vrni ji žogico. Če študira psihologijo, potem rada govori o sebi.««

O tem, kako se nekatere ženske izgubijo v gospodinjskih opravilih in pozabijo nase in svoje potenciale. »Sicer ni dokončala nobene šole, ker je prevzela tradicionalno vlogo gospodinje, kar je bila zame velika potrata nadarjenosti – zlasti ker se njenim potomcem očitno ni zdelo, da bi morali zdaj oni v zameno skrbeti zanjo.« Ta stavek govori o Daphne, ki je ime dobila po volčinu, rastlini, ki cvete za njen rojstni dan. (op. en izmed volčinov, Daphne blagayana, blagajev vončin, je bil s strani Freyerja odkrit blizu Polhovega gradca in je imenovan po botaniku Robertu Blagaju.)

Glavnemu junaku je bila všeč beseda »reformirati«, ker ima v korenu »formo«. Njemu je bila pravšnja, ker je želel spremeniti svojo zunanjo podobo, mi pa pod tem pojmom razumemo nekaj precej bolj korenitega, spremembo sistema. Je pa bil v spreminjanju sebe toliko kritičen  do te preobrazbe, da je ugotovil, da je spremenil »samo svoje vedenje.« Kljub temu, da gleda na življenje predvsem racionalno in ga skuša razlagati logično, je po svoji delni preobrazbi našel tudi manj racionalne razlage. »Zdi se mi, da je vse, kar sem počel v življenju, vodilo k temu trenutku tukaj s tabo.«

Prevod je po mojem mnenju odličen, lepo se bere in kaj lahko se je vživeti v glavnega junaka. Poleg tega s pravo mero uporablja slengovske izraze in pomaga k pristnemu doživljanju situacij. (op. razveselila sem se izraza »pajade«, ki se uporablja, žal pa ga nisem našla v nobenem izmed slovarjev.)

Nujno testirajte svoj čustven odziv na filme Ko je Harry srečal Sally, Najini mostovi in Ne ubijaj slavca. Mislim, da bo precej moških imelo težave s tem, tako da verjetno ne gre samo za razliko med avtisti in ostalimi, ampak tudi za razliko v sposobnosti čustvovanja med moškim in žensko.

291 in 327.

Postaja na obzorju

Erich Maria Remarque

Station am Horizont. Knjigo sem si izposodila v knjižnici za počitniško branje, najbrž zaradi dobre izkušnje z njegovim romanom Nebesa ne poznajo izbrancev in predstave, da ga bom brala z enakim užitkom v podobnih okoliščinah. Na terasi dalmatinskega otoka, s pogledom na morje. Z nekim notranjim zadovoljstvom preko zgodbe, ki te zapelje iz poglavja v poglavje. Naslovnica knjige je obetala nekaj podobnega, kajti v tisti knjigi si je glavna junakinja na koncu romana rdeče našminkala usta in uresničila svojo zadnjo željo, da je odšla v Pariz. Tudi tam so vlogo igrali avtomobili in dirkalci, kot tu, v tej zgodbi. A knjige nisem mogla prebrati. Prebila sem se skozi nekaj poglavij, a preprosto ni bilo nič takšnega, kar bi me potegnilo. Tako je knjiga tu pred mano že zaprta na mizi in čaka, da bo romala na kupček počitniškega branja na četrt prebrana. 

Kako biti dober

Nick Hornby

How to be good

Zgodba govori o dveh temah. Družinskih, še bolje zakonskih razmerjih ter o občutku krivde, da običajni ljudje premalo naredimo za tiste, ki se jim dogajajo krivice. Prvo in drugo pogosto najdemo, kot temo romanov. Prvo, le da z moške plati, zelo osebno opisuje Kureishi v romanu Intimnost. V humorni maniri je ta tema opisana v Haddonovi Veliki zadregi. Cvetko Vah Rassmunsenova pa se je lotila obeh, a v ločenih knjigah. Prve v romanu Razmerja v ogledalu, druge v knjigi Opravičilo človeka.

Hornby se je druge teme v tem romanu lotil na način, da zamisel, da bi vsak posameznik lahko pomagal marginaliziranim družbenim skupinam pripelje do absurda. Zgodbe, kot imam v navadi, v tem blogu ne bom opisovala, lahko pa povem, da je skozi humorno opisane doživljaje jasno, da posamezniki ali skupine težko kaj storijo. Dobrodelne organizacije, v katere se je zaradi posameznih zlorab omajalo zaupanje, pa tudi. »…, ampak jaz prižgem televizijo, ali vzamem v roke časopis in nekaj groznega se dogaja na Kosovu ali v Ugandi ali Evropi in potem včasih pokličem in pokažem desetaka. In nič se ne spremeni. Grozote se še kar nadaljujejo.«

Druga tema pa je razglabljanje o zakonu, staranju in družinskih razmerjih. In tudi:

O tem, da so lahko skupne točke, ko se človeka zbližujeta in odločajo o tem, da bosta živela skupaj prav bizarne, ko je na primer »skupna antipatija do ljudi, ki ne postavljajo vprašanj«

O tem, da nekateri ljudje zanemarijo svoj videz in kažejo na to, da procesa staranja ne sprejemajo z dostojanstvom. »Mark je videti star, mnogo starejši, kot se ga spomnim: žalost mu je okrog oči in ust zabrazdala nekaj dodatnih gub, njegovo bedeljsko strnišče izdaja prve sive dlake. Običajno je vedno gladko obrit, zdaj pa se očitno ne meni za prve osivelce, kar po mpojem mnenju ni zanemarljiva opazka – on namreč ne daje vtisa, da sprejema proces staranja z dostojanstvom in dobro voljo, pri njem pa se zdi, kot da je obupal, kot da brivska pena vodi le k začetku igre, ki jo je že tolikokrat izgubil.

O tem, da obstajajo ljudje, ki niso aktivno zlobni, čeprav imajo določen svetovni nazor. Njena starša sta namreč »oba torijevca, čeprav nista aktivno zlobna«

Virginia Woolf, In the Lighthouse – knjiga, ki opisuje Virginjino sestro Vanesso Bell,  je večkrat omenjena v romanu. 

Pokora

Ian McEwan

Atonement. Šele tretjem delu dela so se mi ob branju začele prikazovati scene iz filma. Šele takrat, ker sem tudi film začela gledati ob scenah tretjega dela. Nekam znani so se mi zdeli odlomki v bolnišnici, negovanje ranjenih vojakov, ki jim sestre niso smele povedati lastnega imena, pisanje dnevnika, nenavaden konec. Knjiga mi je razkrila še prvi in drugi del posebne zgodbe.

Briony je prva spoznanja o pisanju dobila, ko je napisala prvo zgodbo pri enajstih. »Vendar ji je ta prvi nerodni poskus pokazal, da je domišljija sama vir skrivnosti: ko je začela zgodbo, je ni mogla nikomur več povedati. Pretvarjanje v besedah je bilo preveč krhko, preveč ranljivo, preveč neprijetno, da bi lahko komu povedala. Celo, če je napisala je rekla ali in potem, se je zdrznila, neumno se je počutila, ker je poznala čustva izmišljene osebe. Izpostavljanje sebe je bilo neizogibno, če je opisovala šibke točke kakšne osebe; bralec gotovo pomisli, da opisuje sebe. Kako naj bi drugače vedela?«

Emily je opazila, da je v pogovoru z nekaterimi laže prihajala do povezav med posameznimi pojmi. »Nikoli pri nobeni večerji ali v senci ob teniškem igrišču ni imela tako zlahka tako bogatih asociacij.«

Briony se je znašla v zaprtem krogu življenja, na katerega je vplivala ena oseba, od katere je bila odvisna. »Mislila je, da bo pomagala v vojni. V resnici pa je zožila življenje na odnos s petnajst let starejšo žensko, ki ima večjo moč nad njo, kakor jo ima mama nad dojenčkom.« V življenju se ljudem velikokrat zdijo težave drugih minorne, lastne pa jim omejujejo življenje. »Fioni je treba samo živeti, iti po poti naravnost naprej in odkriti, kaj se bo zgodilo. Briony pa se je zdelo, da bo živela v sobi brez vrat.« Nekaterim je življenje enostavno. Ker ne razmišljajo in samo lahkotno bivajo. »Dostikrat omenjajo, koliko dobrega je naredil. Mogoče vse življenje popravlja za nazaj. Ali pa mogoče samo živi, brez misli, kakor je vse življenje.«

»… v dvigalu, kjer te majhen prostor prisili v klepet…« Res je.

Hiši dajo srečo ljudje. »Nisem se mogla kar tako sprijazniti s tem, da ni več jezera, vendar ga bodo mogoče spet obnovili, sama hiša pa kot hotel gotovo vsebuje več človeške sreče kakor takrat, ko sem jaz stanovala pri njej.«

Seriously…I'm Kidding

Ellen Degeneres

Morda zaradi obdobja preživetih izkušenj, morda česa drugega, so nekatera življenjska opažanja v knjigi lahko podobna tistim tu v Evropi. Kakšne izmed situacij pa so celo naključno? sovpadale s tistimi v sedanjem življenju, celo v času branja knjigeJ

Življenjskih spoznanj ni zapisala na način, ki bi terjal, da bi vzporedno z zaprtimi očmi peli in poslušali »Killing me softly«, ampak jih je zavila v optimistično in humorno preobleko pogleda na svet. Njen moto je, da naj ne skrbimo, da bodimo veseli in tudi pri definiciji sreče nam je ponudila spoznanje, ki vsekakor pomaga: »Happinies is a jurney, not a destination.«

Nekaj o samopodobi in notranjem zadovoljstvu. »To me beauty is about beeing comfortable in your skin. It's about knowing and accepting who you are. I'm happy being who I am. I'm confident. I live honestly and truthfully, and I think That's why I was chosen as the first fifty-year-old, openly Cover Girl. It's just bonus that I have devastating blue eyes.«

Marsikomu poznano je tudi njeno spoznanje o kopičenju stvari v poglavju Stuff: »It is astounding how much stuff we all have. Our closets are dull of stuff. Our drawers are full of stuff. Our stuff is piled on top of other stuff. And the older we get the more stuff we have because over the years we buy more and more stuff and we never want to let go of anything. Nowadays people are a little more aware of how much stuff they have because there's a bit of social stigma if you have too much stuff. There's even a name for people who have the most stuff. They are called hoarders. Back in the day they were just called grandmothers.«

»And who's to say what's better or worse anyway? Who's to even say what's normal or average? We're all different people and we're allowed to be different from another. If someone ever says you're weird, say thank you. An then curtsy. No, don't curtsy. That might be too weird. Bow. And tip your imaginary hat. That'll show them.«

Poglavje Meditation je podobno kot knjiga Horjakove. Le vsebina je drugačna.

V knjigi so tudi poglavja, ki naštevajo naključne stvari, ki bi lahko bralcu pomagale, lahko pa tudi ne. »Everyone looks better in fuchsia.«; »There's no attractive way to get a cherry pit out of your mouth.«; »«Kerfuffle« is an actual word.« Slednje asociira na imaginarnega prijatelja Anouk, v bistvu pa gre za zakuhano zadevo, podobno kot se vrti okoli arbitraže, le velikost pomena je različna.

Obračanje k pozitivnemu je zaznati tudi iz te misli: »If you don't have anything nice to say, don't say anything at all.«

O poti življenja. »It's the same with every career and life descision. You just have to keep driving down the road. It's going to bend and curve and you'll speed up and slow down, but the road keeps going.¨ Je pa zadevo v nekem kasnejšem poglavju povezala s tem, da naj v življenju ne hitimo. » Maybe we all need to slow down and stop running from one place to another all the time. Maybe whatever you're about to do can wait. Sometimes waiting can be really good for you. As an example, it's always a good idea to wait at least a half an hour after you've eaten before you go swimming. Some people say that's a myth, but say better to be safe than sorry. I wait half hor after eating before I go anywhere near the water, and that includes swimming, bathing, showering and panning for gold.« Skratka, potrpljenje je božja mast. Je pa tudi genialnost, kot je rekel George-Luis Leclerc de Buffon: »Genialnost v bistvu ni drugega kakor velika zmožnost potrpežljivosti.«

Razložila je tudi o tem, zakaj nekateri zamujajo. Ne pa o tem, da se nekateri opravičujejo, ker so prezgodni: »Izvinite, što sam zgodan.« Ali pa sprašujejo, če so prezgodni: »Jeli sam zgodan?«. Čez lužo pa je zamujanje očitno prava stvar za dvigovanje imidža. »I dont't know when it became socially acceptable to be late. I imagine it started with the person who coined the phrase »fashonably late.« What a terrible expression is that. I don't know who came up with it, but it was obviously someone smart enough to trick people into thinking that something is stylish when it is definetely not stylish. I'm assuming it's the same person who invented cullotes.« In bolje je, če nismo med tistimi »sans-cullotes.« Ali pa tudi ne, če na življenje gledamo z druge plati in ne čutimo krivde, kerimamo nekaj več.

»Every one tries to multitask now an do twelve different things at once. I once saw a woman talking on the phone, putting on the makeup, reading a newspaper, texting and Twittering at the same time. I went right over to her and said: »hey! You need to focus right one. You are my therapist.«« Podobnih situacij smo vajene slovenske gospodinje, ki navkljub pravni enakopravnosti še vedno doma počnemo vse in zato smo primorane opravljati več nalog hkrati. Najbrž je vsakomur jasno, da v tem primeru ni primeren možev medklic: »Osredotoči se!«

O tem, kaj je primerno za določeno starost. »You are never too old to play. You're only too old for low-rise jeans.«

Do konca knjige se prebijemo zlahka, saj nas med branjem stimulirajo zelo kratka poglavja. V Kakšnem se najde samo haiku, v kakšnem »bucket list«, v enem pa na primer »Pros and cons of making a list of pros and cons.« Pisateljica očitno dobro pozna psiho bralcev, saj nam je podarila tudi  »The longest chapter«, za katerega na koncu prizna, da ni najdaljše. Je pa gotovo to ena izmed stvari, s katero se ubadam v vsaki knjigi. Vedno malo polistam naprej, da vidim, koliko mi je še ostalo do naslednjega poglavja. Pa ne zaradi tega, ker bi se ob knjigi dolgočsila, ampak ker moram branje umestiti med vse druge dejavnosti in opravke. Vedno je laže brati knjige s krajšimi ali pa ravno prav dolgimi poglavji. Vsaj za gospodinje.